Kamor gre še car peš: O straniščih v carski Rusiji

V 19. stoletju je tematika stranišč med ruskimi zgodovinarji veljala za "nespodobno" in "tretjerazredno". A popotnike med obiskom zgodovinskih palač in rezidenc v Rusiji med drugim najbolj zanima prav odgovor na vprašanje "Kam je car hodil peš?"

Stranišča ruskih vaščanov seveda niso izgledala nič drugače kot v ostalih delih sveta – greznica, nekje ob robu dvorišča. A stranišča plemičev in ruskih aristokratov, ki so živeli v kamnitih palačah, so bila na povsem drugačnem nivoju.

Rdeča stranišča

"Stranišče je bilo ob severni steni hodnika z majhnim okencem, skozi katerega je prihajala svetloba," je zapisal zgodovinar in restavrator Boris Postnikov o kamniti hiši Mihaila Sarpunova, bogatega pskovskega srebrarja iz 17. stoletja. "Odplake so šle nato po navpičnem kanalu v zidu, ki je bil najbrž opremljen z glinenimi cevmi. Te so vodile v posebno vedro, postavljeno spodaj pod nišo v zidu. Na zunanji strani niše je bila reža za prezračevanje, na notranji strani pa majhna vratca za menjavo veder."

Iz tega primera vidimo, da je bil prostor za odplake v pritličju in opremljen s prezračevalno režo, ki je odvajala neprijetne vonjave. Tovrstna stranišča so bila običajna v evropskih gradovih vsaj od 15. stoletja naprej. Kje pa so na koncu pristale odplake? Kakopak v bližnjih rekah. Tehnološki zgodovinar Nikolaj Falkovski je ugotovil, da je imel moskovski Kremelj že v 17. stoletju kanalizacijski sistem, po katerem so se odplake stekale v reko Moskvo in Neglino. Carji so uporabljali osebna stranišča ali nočne posode, državni uradniki v Kremlju pa so imeli na voljo skupna stranišča, razporejena po posameznih poslopjih, ki so bila čiščena enkrat letno.

Kje v zgradbah pa je bil prostor za stranišča? Iz opisa prostorov Ivana Groznega v Kolomni lahko razberemo, da je bilo stranišče daleč stran od osebnih prostorov carja in carice - z njimi je bilo povezano preko lesenih prehodov. Iz opisa palače Alekseja Mihajloviča v Izmajlovem (l. 1687) pa je razvidno, da so bila stranišča na voljo na vsakem nadstropju blizu dnevnih prostorov in ločena od njih s pasažami.

Notranjost carjevega in caričinega stranišča je bila oblečena v rdeče blago. Njune prenosne bakrene nočne posode je bilo možno jemati s sabo na pot; tudi te so bile prevlečene z rdečim žametom in spravljene v posebnih usnjenih kovčkih. Nočne posode so bile v uporabi tudi znotraj dnevnih prostorov; Peter I. naj bi imel do svojega 11. leta (1683) lastno posodo, oblečeno v rdeče blago in saten. A uporaba nočne posode med plemstvom ni bila nič nenavadnega niti v odrasli dobi.

Kamor gre še car peš

Prva ruska stranišča na splakovanje so se pojavila v drugem desetletju 18. stoletja v palači Monplaisire, najljubši peterhofski palači Petra Velikega, in v poletni rezidenci pri Poletnem vrtu v Sankt Peterburgu. Prvi Rus, ki je premogel stranišče na splakovanje, je bil knez Aleksander Menšikov, tesni družabnik carja Petra.

Kako pa je bilo opremljeno stranišče ruskega bogataša v 18. stoletju? Eden redkih tujcev, ki se je lotil opisovanja ruskih stranišč, je bil Diakokuja Kodaju (1751-1828), japonski kapitan, katerega ladjo je veter odpihnil s poti blizu Aleutskih otokov leta 1783. Kodaju je posledično naslednjih 10 let preživel v Rusiji. Po vrnitvi na Japonsko so ga rojaki temeljito izprašali o življenju Rusiji, ta pa je navedel najmanjše podrobnosti.

Kodaju je zapisal, da stranišča v ruskih mestih stojijo znotraj domov in da imajo tudi štiri- in petnadstropne hiše stranišče v vsakem nadstropju. Znotraj je "sedež v obliki 40-50 cm visokega zaboja z ovalno odprtino in izrezljanimi,  zglajenimi robovi". Za otroke so obstajala posebna stranišča z nižjimi sedišči. "Stranišča so lahko prostorna s štirimi ali petimi luknjami, da jih lahko uporabljajo po trije ali štirje ljudje naenkrat. Plemiči imajo v svojih straniščih celo peči, s katerimi se grejejo," je pisal Kodaju. "Pod luknjami so veliki bakreni jaški in vse se steka po njih v veliko navpično cev, ki vodi do greznice, ki je izkopana globoko pod hišo in obložena s kamni." Greznice so redno čistile ekipe "grezničarjev" iz nižjih družbenih slojev.

Kako pa je bilo za osebno higieno poskrbljeno v Zimskem dvorcu in drugih rezidencah ruskih plemičev? Večinoma enako kot v Moskvi, vendar z bolj evropskim pridihom; namesto okornih nočnih posod so dame za opravljanje male potrebe uporabljale urinale – neke vrste manjšo nočno posodo elegantnejše oblike, ki jo je bilo mogoče spraviti pod krilo in opraviti potrebo, brez da bi bilo treba oditi na stranišče. V sobanah so bile nočne posode še zmeraj nekaj običajnega, stranišča pa so tekom 18. stoletja v rezidencah plemičev postala norma.

Leta 1777 se je v Angliji pojavilo prvo sodobno stranišče na splakovanje. Stranišča, ki so jih uporabljali ruski carji od poznega 18. in zgodnjega 19. stoletja naprej, so se le malo razlikovala od teh, ki jih poznamo danes. Večja razlika je bila v kanalizacijskem sistemu – vse do 19. stoletja namreč Zimski dvorec ni imel centralne kanalizacije, le posamične lesene ali glinene cevi tu in tam. Odplake so na koncu morali iz palače odnašati z vedri (podobno kot v hiši Sarpunova v 17. stoletju) in zlivati v reko Nevo.

Leta 1826 so v Zimskem dvorcu namestili splakovalna stranišča z drenažnimi sistemi. Car Nikolaj I., ki je osebni higieni posvečal veliko pozornost, je naročil, da se WC-je namesti v njegovi in caričini sobi ter nedaleč od sprejemnih soban. Med večjimi sprejemi je bilo vprašanje stranišč bistvenega pomena – včasih se je med slovesnostmi v palači zbralo tudi po več sto ali celo na tisoče ljudi. Prvi osrednji kanalizacijski sistem v Zimskem dvorcu je bil opremljen s črpalnimi napravami in podzemnim zbiralnikom odplak. Tega so nato ponovno izpraznili v Nevo.

Po letu 1838 so se, kot piše zgodovinar Igor Zimin, v Zimskem dvorcu pojavile straniščne školjke z glazirano površino. Vse so bile nameščene v lesenih kabinetih, vgrajenih v stene, vrata pa so bila zamaskirana kot garderobne omare. Ta "tradicija" se je ohranila vse do zgodnjega 20. stoletja. Nikolaj Sablin, kapitan na jahti carja Nikolaja II., je nekoč razlagal o tem, kako je leta 1914 francoski predsednik Raymond Poincaré med obiskom v Rusiji zmedeno iskal stranišče v Peterhofski palači. "V tej stari palači je bilo stranišče sila staromodno, vgrajeno v steno in oblečeno z lesom, kakor garderoba. Ko je predsednik začutil klic narave, ga ni mogel najti. Ko so mu pokazali, kje se nahaja, je bil izjemno presenečen nad to predpotopno stvarjo in nikakor ni vedel, kako bi vstopil v kabinet ..."

Preberite še: 458 steklenic alkohola: S čim so se opijali ruski carji?