oliomielitis ali po domače otroška paraliza je stara toliko kot človeštvo samo. Na neki staroegipčanski gravuri iz obdobja 1403-1365 pr. n. š. lahko vidimo pohabljenega mladega svečenika s hudo deformacijo stopala, ki kaže na otroško paralizo. Človeštvo se je s to boleznijo srečalo večkrat v različnih obdobjih, a šele leta 1908 sta avstrijska zdravnika Karl Landsteiner in Erwin Popper ugotovila, da gre v resnici za virusno okužbo. Industrijska in družbena revolucija sta verjetno precej pripomogli k širjenju poliomielitisa.
V poznih štiridesetih letih so izbruhi poliomielitisa v Združenih državah po podatkih Centra za nadzor in preprečevanje bolezni (CDC) prizadeli povprečno 35.000 ljudi letno. Leta 1952 so Američani imeli že zaskrbljujočih 57.628 primerov. Vse več otrok različnih starosti je podleglo tej nalezljivi bolezni, ki povzroča hrbtenjačno in respiratorno paralizo.
"In na koncu se je začela kataklizma – zverinski glavobol, oslabljujoča izčrpanost, huda slabost, visoka vročina in neznosne bolečine v mišicah, ki jim je sledila 48-urna paraliza." Tako je dokaj realistično v svojem romanu opisal bolezen Roth.
Jonas Salk
Getty ImagesTo pa ni bil prvi izbruh otroške paralize v Združenih državah. Leta 1916 je svoj prvi množični izbruh doživel New York. Umrlo je preko 2.000 ljudi, večinoma otrok. Po vsej državi je bilo 6.000 smrtnih primerov, še veliko več prizadetih pa je bilo obsojenih na doživljenjsko paralizo. Leta 1921 je bila diagnoza poliomielitisa postavljena tudi pri bodočem ameriškem predsedniku Franklinu D. Rooseveltu.
Tako otroci kot odrasli so postajali vse bolj prestrašeni. Epidemija se je v vročih poletnih mesecih še okrepila in privedla do zaprtja bazenov, parkov in drugih javnih krajev, kamor so pogosto zahajali otroci.
Takrat neozdravljiva bolezen je svoje žrtve obsodila na življenje z berglami ali invalidskimi vozički. O poliomielitisu ni bilo mnogo znanega, razen tega, da gre za visoko nalezljivo bolezen, ki se širi preko stika s človeka na človeka.
V petdesetih letih je bolezen postala svetovna grožnja, ki je prežala v ZDA in ZSSR, ter se širila po Evropi, Aziji in Afriki kot gozdni požar.
V zgodnjih petdesetih letih je ameriški zdravnik Jonas Salk (sin ruske emigrantke) kot prvi razvil cepivo proti poliomielitisu. To cepivo je vsebovalo mrtve viruse, s katerimi je človek pridobil imunost brez nevarnosti, da se okuži. Apliciralo se ga je z injekcijo. Zavoljo varnosti je Salk najprej cepil več prostovoljcev, lastno družino s tremi otroki ter samega sebe. Vse je bilo v redu in vsi so začeli proizvajati protitelesa. Leta 1953 je bil virus, ki povzroča poliomielitis, prvič opažen skozi elektronski mikroskop. Leto dni kasneje so se začela poskusna cepljenja milijona "polio pionirjev", med katerimi so bili otroci, stari med šest in devet let. Leta 1955 je bilo cepivo potrjeno kot varno in učinkovito za uporabo. A istega leta se je zgodila huda nesreča, ko je več kot 200.000 otrok prejelo Salkovo cepivo, a z "živimi" virusi, ki ga je proizvajalo podjetje Cutter Laboratories iz Kalifornije. To je povzročilo okoli 40.000 primerov novih okužb, od katerih je 200 otrok ostalo paraliziranih, 10 pa jih je umrlo.
Albert Sabin
Getty ImagesCepljenja so se nadaljevala kmalu po tragediji, ki se je zapisala v zgodovini kot Cutter incident. Po podatkih CDC pa je ta smrtonosna nesreča privedla do "izboljšave sistema za regulacijo cepiv".
Če je povprečno število primerov poliomielitisa v ZDA pred Salkovim cepivom znašalo okoli 45.000 letno, je incidenca do zgodnjih šestdesetih let padla na vsega 900. Salk, ki svojega cepiva nikoli ni patentiral, pa ni bil edini znanstvenik, kateremu je uspel preboj pri izkoreninjanju poliomielitisa. Ameriški mikrobiolog Albert Sabin je prav tako igral pomembno vlogo boju zoper za zahrbtni virus.
Sabin, ki je bil rojen v Bialystoku na Poljskem (takrat še del Ruskega imperija) in ki je s svojimi poljsko-judovskimi starši leta 1921 emigriral v ZDA, je ubral drugačen pristop. Svoje cepivo je zasnoval na »živem« virusu poliomielitisa. Njegova glavna prednost je bila ta, da se ga je dalo aplicirati oralno. Napredni znanstvenik je uspel izločiti mutirano obliko virusa, ki ni mogla povzročiti bolezni in je bila zato varna za človeka. Ta nevirulentni virus je delal čudeže, se hitro razmnoževal v črevesju in iz telesa izrival nevarne oblike poliomielitisa, ob tem pa nudil zaščito pred bodočimi okužbami z njim. Sabinovo cepivo je bilo izbrano za množično imunizacijo, saj ga je bilo lažje in ceneje aplicirati, povrhu vsega pa je bilo sposobno presekati verigo prenosa okužbe. Zunaj ZDA so ga preizkusili v poznih petdesetih.
Leta 1929 je imela ZSSR najnižjo pojavnost otroške paralize v Evropi, le 0,54 na 100.000 ljudi. Za primerjavo – Nemčija je imela 1,7 primera, Danska 6,3, Švedska pa 15,4. Prvi izbruhi poliomielitisa v Sovjetski zvezi so se zgodili leta 1949 v baltskih republikah (Latvijski, Estonski in Litvanski SSR), v Kazaški SSR in v Sibiriji. Sredi petdesetih je bilo letno registriranih med 10 in 13 tisoč primerov po vsej državi. Do leta 1958 je pojavnost poliomielitisa v ZSSR dosegla stopnjo 10,66 primera na 100.000 ljudi – z drugimi besedami, okuženih je bilo 22.000 ljudi (še vedno okoli trikrat manj kot v ZDA).
Za spopadanje s to grožnjo je bil ustanovljen Inštitut za preučevanje poliomielitisa pod vodstvom mikrobiologa Mihaila Čumakova, sicer znanega po odkritju virusa, ki povzroča klopni encefalitis.
Januarja 1956 so sovjetski časopisi pisali, da so Čumakov, njegova žela Marina Vorošilova in leningrajski mikrobiolog Anatolij Smorodincev na obisku v Združenih državah, "da bi se seznanili z metodami zdravljenja poliomielitisa in pripravo cepiva dr. Salka".
Sovjetski znanstveniki so prispeli v Združene države, da bi preučili Salkovo cepivo, a se je Čumakov med obiskom srečal tudi z Albertom Sabinom. Kljub slabemu znanju angleščine pri prvem in ruščine pri slednjem pa sta inovativna znanstvenika vendarle našla skupni jezik. Čumakov je Sabina nato povabil v ZSSR (povabilo je dobil tudi Salk, a ga je zavrnil).
Mihail Čumakov
Lev Porter/TASSSabin je poleti 1956 obiskal Moskvo in Leningrad. Po vrnitvi domov je pri ameriškem State departmentu zaprosil za dovoljenje, da pošlje oslabljene seve poliomielitisa v ZSSR. Kljub strahovom, da bi lahko Sovjeti seve uporabili za izdelavo biološkega orožja, je vseeno dobil odobritev. Iz prejetih vzorcev so sovjetski raziskovalci razvili prvo cepivo ter začeli s testiranji – najprej na sebi, nato na svojih družinskih članih. Prvi otrok, ki je v ZSSR prejel cepivo, je bila petletna vnukinja Anatolija Smorodinceva.
Medtem je istega leta Inštitut za preučevanje poliomielitisa pod vodstvom Čumakova osvojil proizvodnjo Salkovega cepiva z "mrtvimi" virusi.
Znanstveniki so si hkrati prizadevali za pridobitev dovoljenja za klinična testiranja Sabinovega cepiva.
"Moji starši so uspeli prepričati Sabina, da jim preda seve, da bi lahko v ZSSR iz njih razvili živo cepivo. Mislim, da je bila pobudnica tega projekta moja mama. Vse se je odvilo brez formalnosti, moji starši so seve virusa prinesli dobesedno v žepu in Inštitut za preučevanje poliomielitisa je hitro razvil živo cepivo. Težava je bila edino s preizkusi; vsi so se bali, da so 'živi' virusi nevarnejši od 'mrtvih'. Smorodincev pa je v nasprotju s tem dokazal, da so takšna cepiva popolnoma varna," se je kasneje spominjal sin Mihaila Čumakova Konstantin.
Sovjetski zdravstveni uradniki (podobno kot njihovi ameriški kolegi) so imeli velike dvome v varnost "živega" cepiva.
Po besedah Konstantina Čumakova, ki je stopil v očetove stopinje in isto postal mikrobiolog, je njegov oče uspel pridobiti dovoljenje za testiranja šele potem, ko je osebno poklical prvemu namestniku predsednika Sveta ministrov ZSSR Anastasu Mikojanu.
"Mikojan je imel več vnukov in je bil zelo zaskrbljen zaradi epidemije poliomielitisa. Oče ga je prepričal, da je testiranje nujno, in obljubil, da bo prevzel vso odgovornost za rezultate. Prva testiranja so bila izvedena v Estonski SSR, kjer je bila prisotnost virusa visoka. Rezultati so bili odlični, število novih primerov pa se je strmo zmanjšalo. Testiranja so se nadaljevala v drugih regijah države. Kasneje se je začela kampanja množičnega cepljenja in strašna bolezen je praktično izginila iz države" pravi Konstantin Čumakov.
Mihail Čumakov je hkrati prišel na idejo, da bi cepivo aplicirali brez injekcij v obliki bonbonov.
Proizvodnja tega cepiva v bonbonih je bila kmalu vzpostavljena v Moskvi. Do konca leta 1960 je bilo v ZSSR cepljeno vso prebivalstvo pod 20. letom starosti – okoli 77 milijonov ljudi.
Do leta 1961 je bilo cepljenih 80 % prebivalstva. Pojavnost poliomielitisa ali otroške paralize se je zmanjšala za več kot 200 krat in s 560 primerov leta 1963 padla na vsega 60 leta 1967. V letih, ki so sledila, je bolezen praktično izginila in se pojavila le še občasno. V sedemdesetih je bilo tako v ZSSR zabeleženih le še med 18 in 69 primerov.
Preberite še: Kako je Sovjetska zveza opravila z epidemijo črnih koz v 19 dneh
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
