Kako so se Nemci borili na strani Sovjetov med drugo svetovno vojno

Sovjetski Nemci

Pred drugo svetovno vojno je v ZSSR živelo pol milijona etničnih Nemcev. V glavnem so to bili potomci kolonistov, ki so v drugi polovici 18. stoletja s strani carice Jekaterine II. dobili dovoljenje, da se naselijo na ozemlju Ruskega imperija. Najbolj zgoščeno območje nemške poselitve je postalo Povolžje (območje okoli toka reke Volge op. prev.), kjer je bila leta 1923 zanje ustanovljena celo avtonomna republika.

V vrstah Rdeče armade je v času nemškega napada na ZSSR služilo več kot 33.000 Nemcev. V prvih mesecih vojne je sovjetska propaganda demonstrativno poudarjala razliko med nacisti in "našimi Nemci", ter aktivno tiskala članke o njihovih junaških podvigih, ki jih mimogrede ni bilo malo.

Samo Brestsko trdnjavo je 22. junija 1941 branilo na desetine sovjetskih Nemcev: poveljnik 125. strelskega polka major Aleksander Duljkajt, podpolkovnik medicinske službe Erih Krolj, poročniki in navadni vojaki. Starešina Vjačeslav Mejer je sodeloval v prvem uspešnem protinapadu, ki je pomenil začetek organizirane obrambe trdnjave.

153. strelska divizija polkovnika Nikolaja Gagena je skoraj teden dni zadrževala dele nemškega 39. motoriziranega korpusa na poti do Vitebska. Nato so se v obroču borili še osemnajst dni, vse dokler se niso skoraj brez streliva in goriva uspeli prebiti nazaj do svojih. Za ta podvig je 153. divizija kot ena od prvih v Rdeči armadi prejela naziv "gardna", njen polkovnik pa je bil nagrajen z redom Lenina.

Protiletalski topničar Genrih Nejman je uspel sestreliti štiri sovražnikove bombnike in 28. avgusta je o njem izšel prispevek v časopisu Komsomolskaja pravda. Zla ironija pa je hotela, da je bil prav tega istega dne hkrati izdan ukaz Predsedstva Vrhovnega sovjeta ZSSR O preselitvi Nemcev, živečih na območju Povolžja, ki je korenito in tragično posegel v usodo te narodnostne manjšine.

Nevredni zaupanja

Odnos oblasti do sovjetskih Nemcev se je s prodiranjem nemške vojske v notranjost države postopoma spremenil. Pojavljati so se začela poročila o tem, da po nemških vaseh v Ukrajini sovražnika sprejemajo s kruhom in soljo. "Tekom vojaških operacij na Dnestru je nemško prebivalstvo streljalo iz oken in vrtov po naših četah, ki so bile v umikanju," je pisalo v poročilu poveljstva Južne fronte Stalinu 3. avgusta.

Ne glede na dejstvo, da se je pred nabornimi točkami v upanju, da bodo poslani na fronto, trlo na tisoče nemških prostovoljcev in kljub dokazanemu junaštvu teh, ki so se že spopadli s sovražnikom, so oblasti v sovjetskih Nemcih videle peto kolono – dejanske ali potencialne nacistične sodelavce. Na koncu je Stalin narodnemu komisarju (ministru) za notranje zadeve Lavrentiju Beriji naročil, da je treba Nemce "razseliti s pokom".

V skladu z ukazom o razselitvi je bila ukinjena Avtonomna socialistična sovjetska republika Nemcev Povolžja. Kmalu zatem je bilo na sto tisoče ljudi preseljenih v Sibirijo, na Altaj in v Kazahstan. V naslednjih mesecih so oblasti izvedle deportacije tudi z drugih zahodnih ozemelj ZSSR, ki jih sovražnih še ni okupiral. Na novih lokacijah so bili mnogi preseljenci mobilizirani v t. i. delovne armade, ki so se ukvarjale z rudarjenjem, lesarstvom in gradbeništvom.

V istem času so Nemce začeli tudi množično odpravljati s fronte. 8. septembra je izšla direktiva št. 35105 narodnega komisarja za obrambo, ki je nalagala "odpoklicati celoten navaden in častniški kader nemške narodnosti iz enot, akademij, vojaških izobraževalnih ustanov Rdeče armade tako na fronti kot tudi v zaledju, ter jih odpraviti v notranja okrožja za priključitev gradbenim enotam."

Za mnoge Nemce je ta odločitev prišla kot strela z jasnega. Med julijskimi boji je poveljnik eskadrilje Pjotr Getc v lovcu I-16 povsem sam pregnal eskadriljo sovražnikovih bombnikov nad mestom Orša v vzhodni Belorusiji in bil za svoj podvig nagrajen z redom rdeče zvezde. A zaradi direktive so pilota ne glede na vse njegove prošnje odpoklicali s fronte in odpravili na Ural na delo v žagi. Odlikovanje so mu vročili tam.

Nadaljevanje boja

Vsi Nemci pa se niso sprijaznili s perspektivo dela v zaledju. Nekateri so uspeli ostati v oboroženih silah prav na podlagi te iste direktive št. 35105. Ta je namreč poveljnikom in komisarjem dopuščala možnost, da se pri Narodnem komisariatu za obrambo zavzamejo za svoje podrejene nemške narodnosti, v kolikor je zanje obstajala potreba.

Včasih je pomagala že vztrajnost. Polkovnik Sergej Volkenštejn, ki je bil poslan v Sibirijo, je trmasto vztrajal, da bi se vrnil na fronto in leta 1942 so mu prošnjo končno odobrili. Na koncu je poveljnik svojo bojno pot končal na Češkoslovaškem s činom generalmajorja artilerije in bil za vzorno poveljevanje artilerijski diviziji nagrajen z odlikovanjem junaka Sovjetske zveze.

Leta 1941 je Paul Šmidt, ki je delal na železniškem gradbišču, zbežal na fronto in prevzel ime svojega prijatelja – Azerbajdžanca Alija Ahmedova. Vso vojno se je boril v minometni enoti, svojo bojno pot pa zaključil v Berlinu s činom narednika. Šele takrat je razkril svojo pravo identiteto, po zaslugi maršala Žukova, ki se je osebno zavzel zanj, pa se je na koncu izognil tudi sankcijam.

Mnogo sovjetskih Nemcev se je znašlo v partizanskih odredih in v ilegali. Zaradi svojega tekočega znanja nemškega jezika so bili izjemno dragocen kader in mnogokrat delovali v izvidniških in diverzantskih operacijah. Eden od najbolj učinkovitih partizanskih poveljnikov med vojno je postal junak ZSSR Aleksander German, ki je padel leta 1943. Njegova brigada je uspela uničiti 17 nemških garnizij, 70 lokalnih uprav, razstrelila 31 železniških mostov ter pokončala 10.000 sovražnikovih vojakov.

Pribežniki z druge strani

Vojakov Wehrmachta, ki so med vojno prebegnili na sovjetsko stran, je bilo vsega skupaj le nekaj sto. V ZSSR jim namreč niso najbolj zaupali, sumili so jih vohunjenja in jih držali bolj v zaledju, stran od fronte.

Najbolj znani državljan Tretjega rajha, ki se je odločil boriti za ZSSR, je bil desetar Fritz Schmenkel. Kot prepričan komunist je dezertiral iz svoje enote in se pridružil sovjetskim partizanom, skupaj s katerimi se je uspešno bojeval več let. Leta 1944 so ga Nemci zajeli in ubili, 20 let zatem pa mu je bil posmrtno dodeljen naziv junaka Sovjetske zveze.

Mnogi nacisti so bili prepričani, da v Rdeči armadi obstajajo enote, sestavljene iz nemških vojnih ujetnikov, ki jih Rusi pošiljajo v boj proti Wehrmachtu. V Nemčiji so jim pravili "Seydlitzova vojska" po nemškem generalu Waltherju von Seydlitz-Kurzbachu, ki je bil zajet pri Stalingradu in se odločil sodelovati s Sovjeti.

"Na našem delu fronte je poleg Rusov bila še Seydlitzova vojska, oblečena v nemške uniforme z odlikovanji in rdečimi trakovi na rokavih. Nemogoče si je zamisliti – Nemci se borijo proti Nemcem!" je v spominih zapisal vojak Helmut Altner. V resnici pa Stalin tovrstnim formacijam ni zaupal, zato te ideja ni bila nikoli realizirana.

Preberite še: O brigadi ss-ovcev, ki je prestopila na stran sovjetskih partizanov