Kako so boljševiki uporabljali letalonosilke … na rekah

arhiv
Ti počasni velikani so mnogo doprinesli k porazu sovražnikov revolucije, prav tako pa kitajskih sil med oboroženim konfliktom leta 1929.

Letalonosilke danes upravičeno veljajo za simbol moči in dominacije na morju. Kljub temu, da je njihova ura slave prišla šele med drugo svetovno vojno, pa so opazno vlogo odigrale že takoj po prvi.

Večina zgodnjih modelov ni zmogla zagotavljati vzletanja in pristajanja letal na palubi. Vloga prvih letalonosilk je bila dostavljanje hidroplanov na določene točke in jih nato spuščati v vodo. Po opravljeni misiji so jih ponovno pobrale in odpeljale.

V začetku 20. stoletja je bil Ruski imperij ena od vodilnih držav v proizvodnji tovrstnih ladij. Proti Turkom in Nemcem se je v vodah Črnega in Baltskega morja bojevalo sedem hidrotransportnih ladij. Na žalost so bile po umiku Rusije iz vojne leta 1918 tako ali drugače uničeni. 

Boljševiki, ki so takrat prišli na oblast, niso zanemarili tradicije gradnje letalonosilnih ladij, ki so jim jo zapustili predhodniki, a so imeli drugačne ideje o njihovi uporabi – ne na morju, pač pa na rekah in jezerih.

Komuna

Pomorske bitke v času ruske državljanske vojne niso igrale bistvene vloge. Glavni spopadi med boljševiki in reakcionarnimi silami so se odvijali na kopnem. Prav zato je sovjetsko vodstvo začelo razmišljati o gradnji letalonosilk, ki bi bile sposobne delovati na velikih rekah Sibirije, Urala in Povolžja.

Za plovbo po Volgi je bila leta 1918 zgrajena prva rečna letalonosilka na svetu po imenu Komuna. Kot osnova za njeno konstrukcijo je služila ladja za prevoz nafte Francija, ki je v dolžino merila 140 metrov, v širino pa 19 metrov.

Na hidrotransporterju je bil nameščen letalski odred, sestavljen iz šestih hidroplanov M-9 in treh navadnih lovcev (s kolesi) Nieuport. Glavno ofenzivno silo so predstavljali hidroplani, ki jih je posadka ladje spuščala v vodo in nato naložila nazaj na palubo s pomočjo posebno opremljene lesene platforme. 

"Letalonosilna skupina" je bila sestavljena iz same Komune, vlačilca, potniškega parnika, v katerem je bila nastanjena letalska posadka, strelivo in gorivo ter iz več spremljevalnih čolnov. Skupino so varovale strojnice in dva 27-milimetrska protiletalska topova, nameščena na Komuni.

Izjemno počasna Komuna, ki se je premikala komaj 11 km/h, je ne glede na to igrala precej pomembno vlogo. Njena letala so bombardirala infrastrukturo in vojsko nasprotnika, ter opravljala izvidnico.

Pilot Sergej Kozlov je pričal o tem, kako so leta 1918 med bitko za Caricin (kasnejši Stalingrad) hidroplani iskali dobro zamaskirano artilerijsko baterijo bele vojske, s katero je slednja obstreljevala rečne dostope do mesta, ki so ga branili rdečearmajci. Ker se je običajna zračna izvidnica izkazala za neuporabno, so se odločili poskusiti s Komuninimi hidroplani.

"25. avgusta je eden od pilotov diviziona poletel s pomorskim letalom M-9 na izvidniško misijo za iskanje baterije na nizki višini. Večkrat je preletel vzdolž grape, a brez uspeha. Pilot se je odločil spustiti še nižje. To je bil pravi preizkus za živce in živci belih niso zdržali. Sovražnik je začel silno streljati proti letalu in tako izdal svoj položaj. Na več mestih so bila preluknjana krila in pristajalne sani, šrapnel je priletel v krmilo in pilotu poškodoval dva prsta na desni roki. Navigator Maksimenko, ki je sedel zraven, jih je povezoval z robcem. Letalo je nadaljevalo polet, in šele ko je posadka ugotovila koordinate baterije, se je vrnila nazaj k flotilji in predala podatke za napad," je zapisal Kozlov. Kmalu zatem se je po položajih bele baterije usul artilerijski ogenj.

Kratko obdobje rečnih letalonosilk

Po Komuni sta se na Volgi pojavili bolj funkcionalni letalonosilki Posejdon in Svoboda, prav tako predelani tankerski barki. Skladišča in kajute pilotov niso bile več na drugem parniku, ampak na letalonosilki sami, kjer so bili parkirani tudi hidroplani.

Glavna pomanjkljivost sovjetskih letalonosilk poleg počasnosti je bila ta, da so bila letala ves čas parkirana pod odprtim nebom, kar je vplivalo na njihovo stanje. Težavo so rešili z letalonosilko s pomenljivim imenom Smrt, na palubi katere so postavili dva hangarja.

Zanimiva je usoda letalonosilke Pripjat, izdelane marca 1919 na osnovi potniškega parnika Tatjana. Med sovjetsko-poljsko vojno so jo zajeli Poljaki in uporabljali za vojaški transport, nato pa med umikom 25. julija 1920 potopili. Boljševiki so jo znova dvignili na površje in vrnili v prejšnje stanje kot štabno ladjo. A kmalu zatem so jo tudi oni morali med umikom potopiti. Aprila 1921 so jo ponovno dvignili Poljaki, jo poimenovali Admiral Serpinek ter vključili v svoje pomorske sile. 17. septembra 1939 med vdorom Rdeče armade na ozemlje vzhodne Poljske je bila ladja ponovno potopljena in nato spet dvignjena. Septembra 1941 je ponovno pristala na rečnem dnu – v Dnepru jo je potopila umikajoča se iz Kijeva sovjetska vojska. Čez tri leta je ta ladja, ki je že toliko pretrpela, ponovno ugledala površje, a zaradi nezmožnosti popravila so jo na koncu poslali v razrez.

Tudi beli so poskušali zgraditi lastno floto letalonosilk. V začetku poletja 1919 so na reki Čusovi blizu Perma predelali 84 metrov dolgo barko v hidrotransportno ladjo Daniliho, ki je lahko nosila štiri letala, a ji ni bilo usojeno, da bi se izkazala v boju. Že julija istega leta so jo zaplenili in zažgali rdeči.

Po koncu državljanske vojne so se sovjetske rečne letalonosilke dodobra izkazale samo še enkrat, in sicer jeseni leta 1929 med sovjetsko-kitajskim spopadom na reki Sungari, kjer je plula letalonosilka Amur v sestavi 68. letalskega odreda. Ta je uspešno opravljala izvidniške naloge in napadala položaje nasprotnika, še posebej učinkovito pa se je izkazala med pokrivanjem desanta pri mestu Fudžin. "Piloti odreda so uničili topnjačo … oboroženi parnik, barko … sovražnikovo artilerijo in strojnična gnezda. Razbili so belo-kitajsko konjenico, s čimer so pomagali desantnim silam," je zapisal poveljnik odreda Eduard Luht.

Med burnim razvojem letalstva in ladjedelništva v tridesetih letih se je ZSSR odrekla uporabi gromozanskih rečnih velikanov. To štafeto so prevzeli v ZDA in med drugo svetovno vojno na Velikih jezerih uporabili več šolskih "sladkovodnih" letalonosilk za usposabljanje pilotov mornariškega letalstva.

Preberite še: Prva ruska podmornica

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke