Pet ruskih vladarjev, ki so postali svetniki

1. Kneginja Olga (890-925 - 969)

Olga je bila žena kijevskega kneza Igorja, sina varjaškega kneza Rurika, ki je po legendi vzpostavil rusko državo. Igorja so ubili, medtem ko je pobiral davek pri slovanskem plemenu Drevljanih, Olga pa je postala regentka in vladala do polnoletnosti sina Svjatoslava. Organizirala je več krutih represalij proti Drevljanom, da bi se maščevala za umor svojega moža.

Hkrati je bila Olga prva ruska vladarka, ki je postala kristjanka, in to še preden je Rusija sprejela krščanstvo. "Sijala je med pogani, kot biseri v blatu," so kasneje o njej pisali stari ruski kronisti.

Olga je postala tudi ena prvih svetnic, ki so jo častili v Rusiji. Njen vnuk, pokrščevalec Rusije knez Vladimir, je relikvije svoje babice prenesel v eno izmed prvih cerkva. Po legendi niso bile podvržene razpadanju. Kneginja je postala svetnica še pred razdelitvijo krščanstva, zato jo v katolicizmu častijo kot Olgo Rusko (Kijevsko).

2. Knez Vladimir I (približno 958 - 1015)

Olgin vnuk Vladimir Veliki (znan tudi kot Vladimir sveti in Vladimir Krasno Solniško) je eden najbolj cenjenih staroruskih vladarjev. Najprej je znan kot pokrščevalec Rusije. Po legendi naj bi Vladimir izbiral, v katero izmed treh svetovnih religij bo spreobrnil svoje podanike, in iz različnih razlogov se je nato odločil za krščanstvo.

Pravzaprav je bil sprejet med svetnike ravno zaradi masovnega spreobrnjenja poganskih slovanskih plemen v krščansko vero. Cerkve v čast Vladimirju so raztresene po vsej Rusiji in Ukrajini (saj je bil knez Kijevske Rusije), po njem je poimenovano tudi eno izmed slavnih mest zlatega prstana Rusije - Vladimir.

3. Aleksander Nevski (1220–1263)

Najbolj znan je bil po svojih uspehih v boju proti tujim zavojevalcem, ki so Rusijo napadali z vzhoda in zahoda; v teh napadih ni izgubil niti ene bitke. Še posebej nepozabna je zmaga kneza nad Livonskim redom v Ledeni bitki leta 1242. Okoli Nevskega se je izoblikoval junaški sij branilca Rusije pred sovražniki, ki so ga vzdrževali še v sovjetskih časih - po ukazu oblasti je Sergej Eisenstein posnel junaški film "Aleksander Nevski".

Druga težava Nevskega so bili Tatari in Mongoli, ki so v Rusiji pobirali davek in izvedli kar nekaj vdorov. Po nekaterih virih si je Aleksander dopisoval z rimskim papežem in slednji mu je ponudil pomoč v boju proti Tatarom in Mongolom v zameno za podreditev Rusije papeškemu prestolu. Aleksander je ponudbo zavrnil in nadaljeval boj samostojno. Posledično je postal znan tudi kot branilec pravoslavja pred Vatikanom. Nevskega so sprejeli med svetnike leta 1547. Njegove relikvije so večkrat prevažali kot sveti artefakt. Po ustanovitvi Sankt Peterburga je Peter Veliki ukazal, da jih pripeljejo v posebej obnovljeno Lavro.

4. Dmitrij Donskoj (1350-1389)

Najbolj znan je po zmagi nad Tatari in Mongoli v bitki na Kulikovskem polju. Bila je sveta bitka, ki jo je blagoslovil eden glavnih ruskih svetnikov, Sergij Radoneški. Pravijo, da je bila ravno ta zmaga prelomnica pri osvoboditvi Rusije od večstoletnega jarma. Donskoj se je v zgodovino zapisal kot edinstven primer vojaške časti, med drugo svetovno vojno pa so po njem celo poimenovali tankovsko kolono, za katero je denar darovala cerkev.

Donskoja so kanonizirali šele leta 1988 in ga cerkev časti zaradi skromnosti in pravičnega življenja. Že v 19. stoletju je glavni zgodovinopisec carske Rusije Nikolaj Karamzin zapisal: "Dimitrij, obsipan s pohvalami hvaležnega ljudstva, je ponižno povesil pogled in se s srcem povzdignil le k Bogu, vsemogočnemu Stvarniku." Moskovski knez naj bi vsak dan obiskoval cerkev in spoštoval post. Donskoj je v Moskvi zgradil Belokamenski kremelj in več samostanov.

5. Nikolaj II. (1868-1918)

Zadnjega ruskega carja so skupaj z družino ustrelile sovjetske oblasti v Jekaterinburgu. Leta 2000 je Ruska pravoslavna cerkev kanonizirala vse "mučence". Car se na ikonah pojavlja ločeno in skupaj z družino.

Odločitev za kanonizacijo Nikolaja je v Rusiji povzročila velik odmev. Eden glavnih argumentov proti je bil, da smrt ni bila mučeniška smrt za Kristusa, temveč politična represija. Kljub temu pa so obstajali tudi argumenti za: razširjeno čaščenje med ljudstvom in dejavnost cesarice in hčera kot sester usmiljenja med prvo svetovno vojno.