О edinem ruskem kralju

Katerina Bajduža (CC BY-SA 4.0); Legion Media
V času mongolskih vpadov je živel knez, ki se je odločil sprejeti pomoč katoliške cerkve, da bi se zoperstavil napadalcem.

Leta 1223 je mongolsko-tatarska vojska prvič vdrla v dežele južne Rusije. Knez Daniil Gališki (1204-1264) se je pri komaj 18 letih udeležil slavne bitke na reki Kalki.

Gališko-volinška kronika pravi, da je novgoroški knez Mstislav poveljeval Daniilu in njegovemu polku, ki je napadel prvi: "Daniil je krenil naprej … v prsa ga je zadela puščica, a zaradi svoje mladosti in vneme ni čutil nobenih ran. Kajti štel je 18 pomladi in bil je močan." Čeprav je bila bitka na koncu izgubljena, je Daniil uspel preživeti in se umakniti. Svoje rane je začutil šele, ko se je ustavil pri nekem gozdnem potoku, da bi pil.

Trideset let kasneje je bil Daniil okronan za "ruskega kralja" - naziv, ki mu ga je dala rimskokatoliška cerkev. To je bilo prvič in zadnjič v zgodovini, da bi nek ruski knez držal ta naziv. Kdo je bil Daniil? In zakaj je sprejel naziv kralja?

Prvi ruski kralj, ki je odraščal … na Madžarskem

V 13. stoletju je bil Galič najzahodnejša kneževina Kijevske Rusije, skozi katero so potekale pomembne trgovske poti na Ogrsko in Poljsko. Čeprav ni bil tako velik kot Kijev, je Galič premogel primerljivo količino dobrin in užival podoben življenjski standard.

Daniil je bil sin kneza Romana Gališkega, "neumornega vojščaka, znanega po svoji strašni krutosti," kakor piše zgodovinar Dmitrij Volodihin. Daniil je podedoval očetovo krutost, odraščal pa je daleč od doma, na dvoru njegovega zaveznika, madžarskega (ogrskega) kralja Andreja (Andrása) II. (1175-1235), saj so Galič takrat napadali sovražni knezi iz drugih kneževin. Iz političnih razlogov je bilo Daniilu, ko je odrasel, dovoljeno vladati le Volinški kneževini, ki je mejila na Gališko s severa.

A mladi knez je bil znan po svojih bojnih sposobnostih, zaradi česar je bil tudi prvi, ki je stopil v boj na reki Kalki. Desetletje kasneje, leta 1233, je po seriji spopadov s tekmeci ponovno spravil Galič pod svojo oblast.

Boj z Mongoli

V tretjem in četrtem desetletju 13. stoletja se je Daniil neprestano bojeval in v vlogi poveljnika dosegel zasluženo slavo. Leta 1245 je združil Volinško in Gališko kneževino in postal eden od najvplivnejših ruskih knezov tistega časa. Pri izbiri zaveznikov je kneza Daniila usmerjalo le eno vodilo – trenutni politični interesi. Bil se je zmožen spreti z nekim zaveznikom in se proti njemu vojskovati, naslednji dan pa ga podpreti, prositi za pomoč in malo kasneje ponovno prelomiti zavezništvo.

V tem času pa so si Mongoli že podjarmili večino ruskih kneževin. Leta 1239 so zavzeli sosednji Černigov, leta 1240 pa je kan Batu osebno povedel Mongole nad Kijev in zavzel starodavno rusko prestolnico, jo oplenil in opustošil.

Daniil je moral pobegniti na Madžarsko, Mongoli pa so medtem zavzeli vsa večja mesta v njegovi deželi, vključno z Galičem, a so se nato umaknili. Do leta 1245 je Daniil ponovno prevzel nadzor nad svojimi kneževinami in prestavil svojo rezidenco iz oplenjenega Galiča v mesto Chełm (danes na Poljskem).

Po katastrofalni mongolski invaziji je bil Daniil prisiljen odpotovati v mongolsko prestolnico Saraj, da je prisegel svojo zvestobo kanu, kar naj bi storil s težkim srcem. A Batu je Daniila sprejel s spoštovanjem in celo ukazal, da mu postrežejo z vinom – redka gesta na pojedinah, kjer so vsi pili kumis (pijačo iz fermentiranega kobiljega mleka). A čim se je vrnil iz Saraja, je Daniil ponovno začel kovati načrte za zoperstavljanje mongolski vladavini, saj so bili Mongoli, kakor pravi kronika zanj "večje zlo od zla samega".

Ruski kralj

Na poti do mongolske prestolnice je Daniil spoznal Giovannija da Piana del Carpina (1185-1252), italijanskega diplomata in nadškofa, ki je knezu ponudil cerkveno unijo. Posledično je papež Inocenc IV. (1195-1254) Daniilu ponudil naziv "kralj Rusije" (Rex Russiae) ter pristal na to, da ga podpre z vojsko v boju proti Monogolom v zameno za prekrstitev ruskih kneževin in krajev pod Daniilovo oblastjo v katoliško vero. Knez je na to pristal.

Leta 1253, še pred Daniilovim kronanjem, je Inocenc IV. razglasil sveto vojno proti Mongolom in mobiliziral krščansko vojsko s Češke, Moravske, Srbije, Pomorjanske in Litve, Daniil sam pa križarskega pohoda takrat ni podprl. Ne glede na to je bil v kraju Drohičin (Drohiczyn) okronan za "kralja Rusije". Njegova rezidenca je še vedno bila v Chełmu.

Na žalost knez nikoli ni zares uporabil svojega naziva. Obljubljena pomoč papeža Inocenca IV. proti Mongolom se nikoli ni uresničila, Daniil pa v zameno ni razglasil cerkvene unije in katolizacije svojih dežel. Leta 1254 je papež Inocenc IV. umrl, njegov naslednik Aleksander IV. (1186-1261) pa je velikemu litvanskemu knezu Mindaugasu dovolil, da začne vojno proti ruskim deželam. Po tem je Daniil prekinil vse odnose z Rimom, naziv ruskega kralja pa obdržal za lastne potrebe.

Kar se tiče Monogolov, tem je Daniil v bistvu pomagal v boju proti Litvi. Ko je leta 1258 mongolski poveljnik Boroldaj z vojsko vkorakal v ruske dežele, je Daniil poslal svojega brata Vasilka s številčno vojsko, ki je nato skupaj z Mongoli plenila po Litvi. A tudi ta poteza je služila le začasnemu interesu na Daniilovi politični poti. Umrl je leta 1264 in leži pokopan v chełmski rezidenci.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke