Pobeg iz pekla: Kako so sovjetski vojni ujetniki pobegnili iz taborišča z letalom

Kira Lisickaja (Foto: arhiv; Bundesarchiv; Freepik)
Ko je z nemškega letališča ukradel bombnik, si Mihail Devjatajev niti predstavljati ni mogel, kakšno korist bo to prineslo kasnejši obrambi Sovjetske zveze.

29. aprila 2021 je na male ekrane prišel film o enem najdrznejših pobegov iz nacističnega koncentracijskega taborišča med drugo svetovno vojno. Film V-2: Pobeg iz pekla znanega ruskega režiserja Timurja Bekmambetova razlaga neverjetno zgodbo o Mihailu Devjatajevu, pilotu, kateremu je uspelo pobegniti iz nemškega ujetništva z ukradenim bombnikom.

Obsojen na smrt

Mihail Petrovič Devjatajev, junak Sovjetske zveze

Nadporočnik Devjatajev je Nemcem padel v roke 13. junija 1944, potem ko je bil v okolici Lvova na zahodu Ukrajine sestreljen njegov lovec. Pilot je sicer uspel zapustiti letalo, in kljub temu, da je z glavo udaril ob krilo, kot po čudežu preživel.

Mihail je zavrnil sodelovanje z nacisti in poskusil pobegniti iz taborišča za vojne ujetnike na Poljskem, kjer je bil nastanjen. A njegov tunel, ki ga je skopal, so odkrili, njega pa obsodili na smrt ter premestili v koncentracijsko taborišče Sachsenhausen, kjer bi morala biti kazen tudi izvršena.

Pred gotovo smrtjo pa je Devjatajeva rešil taboriščni brivec. Medtem, ko ga je strigel, je namreč eden od zapornikov, ki so čakali na hodniku, prižgal cigareto, za kar so ga stražarji na licu mesta pretepli do smrti. Brivec ni izgubljal časa in je z umrlega nesrečnika strgal ploščico s številko ter jo zamenjal s številko Mihaila. Tako je "Mihail Devjatajev" zgorel v peči taboriščnega krematorija, nekdanji učitelj "Grigorij Nikitenko" pa je živel naprej.

Na skrivnem poligonu

Interniranci v koncentracijskem taborišču Sachsenhausen

Kmalu je moral "Nikitenko" znova zamenjati zapor. Premestili so ga v taborišče na baltski otok Usedom. Tam se je nahajal nemški poligon Peenemünde, kjer so razvijali "čudežno orožje" Tretjega rajha – prva reaktivna letala, krilate rakete V-1 in balistične rakete V-2.

Zaradi krepke postave so Devjatajeva dodelili za delo na poligonu, kjer je moral prenašati opremo in material, ter razstavljati neeksplodirane zavezniške bombe. Sovjetskega pilota nihče ne bi spustil v bližino aerodroma k letalom, za preprostega "učitelja Nikitenka" pa nikogar ni skrbelo.

Raketa V-2 na transportni prikolici

Mihail Devjatajev se je odločil, da znova pobegne, med zaporniki, ki so delali v Peenemündeju, pa si je našel še devet pajdašev. Dogovorili so se, da bodo pobegnili po zraku, za svoj načrt pa so izbrali bombnik Heinkel He 111.

"To odločitev smo sprejeli v začetku januarja 1945 in od takrat naprej smo temu letalu rekli ’naš Heinkel’. Služil je Nemcem, ki so ga tudi vzdrževali, a bil je praktično že naš, saj ga nismo izpuščali izpred oči. Razmišljali smo o njem, se pogovarjali o njem in bili prikovani k njemu z vsemi čustvu, z upanjem. V mislih sem večkrat zagnal motorje, ga zapeljal na ploščad in z njim poletel nad oblake, premagoval pot in se s to čudežno širokokrilno napravo, ki se ji nisem v resnici še niti približal, prizemljil na domačih tleh." Takole je pisal Devjatajev v svojih spominih z naslovom Polet k soncu.

Pobeg

Heinkel He 111

Devjatajev je bil edini v skupini, ki je imel kakršnokoli zvezo z letalstvom. Izkoristil je sleherno priložnost, da je lahko bil v bližini letala, če se je posrečilo, pa je zlezel tudi not in si ogledal armaturno ploščo.

8. februarja 1945 v času kosila se je devet zapornikov približalo k bombniku, ubili so stražarja in začeli pripravljati letalo na polet. A načrt se jim je skoraj izjalovil, saj na letalu ni bilo akumulatorja. Tega so na vendarle hitro našli in ga odnesli na krov.

"Aerodrom je bil ravnodušen do zvoka našega letala. Z lahkoto sem si predstavljal, kako se bodo na to odzvali tehniki in piloti. Ti so mirno kosili … Zato sem brez strahu stopil na plin in preizkusil motor na različnih obratih. Počutil sem se suvereno, celo varno. Nihče nas več ne bo ustavil, nam preprečil pobega," se je spominjal Devjatajev: "Tuje letalo, tuje nebo, tuja dežela – ne izdajte nas, ljudi, ki smo preživeli lakoto in bolečino, ki stremimo k pravici, da se rešimo pred smrtjo. Bodite nam naklonjeni in spominjali se vas bomo v dobri luči. Pred nami je še vse življenje, danes se ponovno rojevamo."

Heinkel He 111

A prvi poskus poleta je bil neuspešen. Letalo je doseglo konec vzletne steze, a se ni odlepilo od tal in se komajda ustavilo tik pred koncem steze. Devjatajev je nato letalo obrnil neposredno v smer skupine presenečenih nemških vojakov, ki so se zbrali na stezi. "Niso pričakovali, da se bo Heinkel zapodil proti njim. A v njem nenazadnje sedi zajeti pilot! Poskakali so na vse strani … Vedel sem, da moram poleteti, preden bi po meni odprla ogenj protiletalska obramba, preden bi vojaki uspeli sporočiti, kaj so videli in preden bi bil dan ukaz lovcem, da se dvignejo … Preden bi bilo prepozno ..."

Devjatajev je pognal letalo in ga spravil v zrak, na poligonu pa je zatulila sirena za alarm. Posadke protiletalske obrambe so se pripravljale, da odprejo ogenj, dvignili so se lovci, potem ko so dobili ukaz, da sestrelijo pobegli bombnik – a zajeto letalo je že izginilo v oblakih, zato niso vedeli, v katero smer se morajo podati.

Lovec Focke-Wulf Fw 190

Pobeglega bombnika je dohitel le en lovec Focke-Wulf, ki pa ga ni mogel sestreliti, saj se je malo pred incidentom šele vrnil z bojnega poleta in mu je zmanjkalo streliva.

Vrnitev domov

V letalu je Devjatajev našel zemljevide, jih preučil in se odločil, da bo bombnik usmeril nad morjem in poletel proti Leningradu. Ko je že prispel nad sovjetsko ozemlje, se mu je približal še en nemški lovec Focke-Wulf, pilot katerega ni razumel, zakaj Heinkel leti proti sovražnikovim položajem na nizki višini in povrhu vsega še z spuščenimi kolesi.

Lovca je nato pregnala sovjetska protiletalska obramba, ki je ustrelila tudi po prebeglemu bombniku. Pod gostim ognjem je Devjatajevu uspelo pristati letalo, ki ga je takoj zatem obkrožila sovjetska pehota.

Devjatajevu in še dvema častnikoma, ki sta sodelovala pri neverjetnem pobegu, je bilo treba nekaj časa prestati v filtracijskem taborišču, dokler niso potrdili njihove identitete. Ostali zaporniki, ki so se čudežno prebili na prostost, so se morali kmalu zopet vrniti na fronti, kjer so skoraj vsi tudi kmalu padli v boju.

Devjatajev je do deset metrov natančno navedel koordinate, kje se nahaja otok z raketnim poligonom, nad katerega je bil kmalu zatem poslan močan letalski udar. Poleg tega se je izkazalo, da je bombnik, s katerim so pobegnili, opremljen s skrivno napravo za zveze, upravljanje in opazovanje izstrelitev raket V.

Po vojni je Devjatajev nekaj časa pomagal očetu sovjetske kozmonavtike, konstruktorju Sergeju Koroljovu pri preučevanju nemških krilatih in balističnih raket, ter s tem vložil tudi svoj trud v razvoj prve sovjetske raketne oborožitve. Leta 1957 je bilo na podlagi priporočila slavnega konstruktorja Mihailu Devjatajevu dodeljeno odlikovanje junaka Sovjetske zveze.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke