Kako so delovale sovjetske "treznilnice" in s čim so jih nadomestili danes?

Moskva, Rusija. 1. avgusta, 1993. Zadržanega peljejo v treznilnico.

Moskva, Rusija. 1. avgusta, 1993. Zadržanega peljejo v treznilnico.

Aleksander Šogin/TASS
Hladna kopel, brisača, prepojena z amoniakom na obrazu in grožnja izgube službe – to je samo nekaj metod, ki so jih uporabljali v sovjetskih postajah za treznjenje. Kako so z ulic pobirali alkoholike in kaj se je s temi "treznilnicami" zgodilo kasneje?

Narkologinja, ženska srednjih let s kratko frizuro, sedi za dolgo mizo v sprejemni dvorani. Pred sabo ima mikrofon, v katerega zbrani publiki z monotonim glasom razlaga o nevarnostih alkoholizma. Posluša jo nekaj deset razmrščenih moških s povešenimi obrazi, ki si še niso docela opomogli od svojega zadnjega mačka. 

"Začela bom z nekom, ki je bil pri nas že večkrat. Tukaj je Nikolaj Ivanovič Guljepov. /.../ Prosim vstanite. To je vaš osmi obisk postaje za treznjenje! /.../ Z vami bomo morali imeti resen pogovor! /.../ Bili ste deležni terapije narkologa, a še kar pijete," ošteva suhljatega moškega s svetlimi lasmi, oblečenega v plašč in karirast šal.

Kišinjov, Moldavska SSR. 31. decembra, 1987: Jevgenija Fomova Telipan, bolničarka v kišinjovskem centru za treznjenje

Moški se skuša opravičiti kаkor otrok; prizna, da je bil deležen terapije in polnih osem mesecev ni pogledal v kozarec, a je nato prenehal s terapijo in znova posegel po pijači. Zdravnica pravi, da če ne bo obnovil terapije, bo moral v prisilno obravnavo. Takrat pa nek drugi pacient stopi moškemu v bran.

"Ali ste prepričani, da mu s tem pomagate? Tudi jaz sem šel čez terapijo in želim povedati, da vpliva na genitalije in jetra," izziva navzoči zdravnico.

"Vodka je tista, ki povzroča te težave!" mu vrne ta.

Tako je izgledal tipični preventivni pogovor v sovjetski postaji za treznjenje. Takrat so takšne "treznilnice" obstajale v vsakem večjem mestu v ZSSR in se obdržale še leta po njenem razpadu, dokler jih niso leta 2011 ukinili. Kako so delovale in s čim smo jih zamenjali danes?

Prva "zavetišča" za alkoholike

Postaje za treznjenje so se pojavile že za časa carske Rusije v zgodnjem 20. stoletju. Ena od prvih je svoja vrata odprla v Tuli in se je uradno imenovala Zavetišče za vinjene.

Majhna opečnata zgradba z več bolnišničnimi posteljami je bila namenjena nastanitvi ljudi, ki so bili preveč pijani, da bi stali na lastnih nogah, ali pa so zaspali zunaj na mrazu. V zavetišče jih je pripeljala policija ali pa posebej za to najet voznik, piše revija Diletant.

Kišinjov, Moldavska SSR. 31. decembra, 1987. Policijski inšpektor nadporočnik Georgij Botsa se pogovarja z Leonidom Boiangiujem v kišinjovskem centru za treznjenje.

V zavetišču so nove prišleke nahranili, jih pustili, da so se naspali, nato pa jih izpustili. Dali so jim slanico, včasih amonij, redko pa tudi "podkožne injekcije strihnina in arzenika". Edina oblika kratkočasenja je bil gramofon. Zavetišča niso sprejemala le moških, ampak tudi ženske, včasih celo z otroki. Za te primere so zavetišča imela otroški oddelek, kjer je lahko otrok počakal na svojega starša, da si "opomore".

"Prvo leto po odprtju zavetišča se je število ljudi, ki so umrli pijani na ulicah Tule, zmanjšalo za 1,7-krat. Leta 1909 je bilo v zavetišču oskrbljenih 3.029 ljudi, med njimi 87 zunanjih pacientov. 60,72 odstotka sprejetih je bilo po pisanju TASS "uspešno ozdravljenih".

Leta 1910 so podobne institucije začele vznikati po vsej državi, a so delovale le do revolucije leta 1917. 

Hladne kopeli in grožnje z izgubo službe v ZSSR

Treznitvene postaje so ponovno obudili leta 1931. Pijane ljudi so po ulicah pobirali miličniki, a so tokrat z njimi postopali manj občutljivo.

"Mučimo se, da bi privedli pacienta. Upira se, preklinja, krili. Miličniki in dežurni reševalec, ki so vsi izkušeni ljudje, ga hitro ukrotijo; vržejo ga na tla, mu v kapo zatlačijo brisačo, prepojeno z amonijem, nato pa mu jo pritisnejo na obraz. Sledi divji krik, a možakar je že napol umirjen. Nato ga predajo dvema močnima ženskama iz garderobe. Ti ga posedeta na kavč in ga slečeta v manj kot minuti. Oblačila mu snameta kar preko glave, tako da gumbi kar poletijo. Nato ga odvlečeta v banjo z mlačno vodo, ga umijeta z milom in krpo, obrišeta, potem pa ga – sedaj že popolnoma krotkega – odvedeta v spalnico. Gol moški je vselej bolj ponižen od oblečenega, kar ne moramo reči za ženske." Tako je v svoji knjigi Zapiski ambulantnega zdravnikazapisal zdravnik klinike narodnega komisariata za zdravje Aleksander Drejcer.

Po tem tretmanu je "pacienta" pregledal zdravnik, če ima kje kakšne poškodbe, nato pa ga poslal na spanje v posteljo. Vse osebne predmete in denar, ki ga je imela oseba pri sebi, so zbrali v posebni vreči. Zjutraj so stvari predali nazaj lastniku. A prenočitev v treznilnici ni bila zastonj – stala je 25 do 40 rubljev (povprečna mesečna plača v ZSSR leta 1940 je znašala 200-300 rubljev) "v odvisnosti od stopnje nasilnosti" posameznega pacienta, je zapisal Drejcer. V zameno za plačilo je pacient dobil izdano napotnico za zdravniški pregled.

A težave pijanega se tukaj še niso končale, saj so morali miličniki o prenočitvah v treznilnicah poročati delodajalcu, zaradi česar je lahko določena oseba izgubila bonitete ali pa celo službo. Študenti, ki so pristali na postajah za treznjenje, so tvegali izključitev iz univerze. Mnogi od tistih, ki so se znašli tam, so se hoteli izogniti resnim sankcijam tako, da so miličnikom ponudili podkupnine, da jih ti ne bi prijavili naprej.

Če je neka oseba morala v enem letu trikrat obiskati postajo, so jo napotili v narkološko kliniko na pregled in zdravljenje od alkoholizma. Pacienti so se morali udeleževati predavanj zaposlenih v treznilnicah in narkologov – obstajali so posebni oddelki za preventivo pred alkoholizmom.

Postaje za treznjenje niso sprejemale nosečnic, mladoletnikov, invalidov, vojaškega in policijskega osebja ter posameznikov z nazivom junak Sovjetske zveze ali junak socialističnega dela. Če so jih našli pijane na ulici, so te ljudi odpeljali na delovno mesto, v bolnišnico ali domov.

A noben od teh ukrepov ni zares deloval. Kakor je priznal pomočnik Mihaila Gorbačova za mednarodne zadeve Anatolij Černjajev, se je poraba alkohola od leta 1950 naprej početverila in dve tretjini vseh kriminalnih dejanj se je zgodilo pod vplivom alkohola. Glavni razlog za to je bila po besedah Černjajeva povečana proizvodnja alkoholnih napitkov.

30. maja 1985 je po ukazu Ministrstva za notranje zadeve ZSSR v veljavo stopil odlok, da morajo vsi pijani ljudje, katerih izgled "žali človeško dostojanstvo in javno moralo" biti odvedeni v postaje za treznjenje. Pobirali so jih v glavnem z ulic, parkov, železniških postaj, letališč in drugih javnih krajev. Mladoletnike so sprejeli le v izjemnih primerih – če ni bilo mogoče določiti njihove identitete ali kraja prebivanja. Tudi tujih diplomatov niso smeli sprejemati; če so katerega izmed njih zasačili pijanega na ulici, je moral "višji dežurni častnik poročati o tem komandirju lokalne policijske uprave in upoštevati njegova navodila".

Z razpadom ZSSR se je število treznilnih postaj začelo postopoma manjšati. Leta 2010 je takratni ruski predsednik Dmitrij Medvedjev preklical odlok iz leta 1985 in leta 2011 so dokončno zaprli vse treznilnice.

Kaj se dogaja danes ali treznilne postaje 2.0

Z zaprtjem postaj za treznjenje ljudi v stanju resne alkoholne zastrupitve ali takšne v alkoholni komi odpeljejo v navadne bolnišnice. Druga možnost so zasebne klinike, ki lahko pomagajo pacientu po pijanskih eskapadah z zdravili in intravenozno terapijo. Takšne usluge stanejo od 1.500 rubljev navzgor, saj ni enotnega cenika.

Kurir Maksim (ime smo spremenili na njegovo prošnjo) je septembra 2020 naročil usluge pri zasebni treznilni postaji za svoje dekle Jeleno. Kot razlaga, je neke noči Lena skupaj s prijateljico odšla po lokalih, v enem pa spoznala nekega moškega, nakar je – že pijana – Maksima odslovila in neznancu sledila do njegovega stanovanja.

Pacient v centru za detoksifikacijo v Himkah (Moskva)

"Izginila je za 24 ur in naslednje jutro jo je k meni pripeljalo neko dekle, ki ga nisem še nikoli prej videl. Povedala mi je, da Lena ni samo pila, ampak se je tudi drogirala. Njene ustnice so bile modre in ni se odzivala na nič, zato sem poklical streznitveno ekipo. Dva zdravnika sta prišla, izvedla pregled s elektrokardiografijo in jo priklopila na infuzijo. Hotela sta me prepričati, naj jo pošljem na zdravljenje v njihovo zasebno kliniko, kar bi stalo 140.000 rubljev (dobrih 1.500 evrov). Tega denarja nisem imel, zato sem plačal le 15.000 rubljev (165 evrov) za obisk in to je bilo to," pravi Maksim.

Jelena se je zbudila nekaj ur zatem, spomnila se ni ničesar, in odšla v službo, kot da se ne bi nič zgodilo.

V nekaterih ruskih mestih, na primer v Čeljabinsku, Sankt Peterburgu in Nižnem Novgorodu, so se lokalne oblasti odločile ponovno vzpostaviti treznilne postaje s sredstvi iz regionalnega proračuna. Te postaje sprejemajo samo ljudi v zmernem stanju alkoholiziranosti, ki jih pregledajo zdravniki in, v kolikor ni potrebne po urgentni zdravniški pomoči, pustijo, da se naspijo in streznijo.

Pacient v centru za detoksifikacijo v Himkah (Moskva)

Od 1. januarja 2021 naprej pa je v Rusiji začel veljati zakon, ki obuja postaje za treznjenje. Policaji bodo tja dostavljali vse ljudi, ki jih bodo našli na javnih krajih v stanju alkoholiziranosti ali pod vplivom drugih substanc, in ki se ne bodo sposobni premikati ali orientirati samostojno. Postaje za treznjenje bodo sprejemale tudi pijane posameznike na klic, a le če jih bodo prijavili sostanovalci in če bo policija presodila, da predstavljajo nevarnost za zdravje ali premoženje drugih.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke