Sodeč po dostopnih podatkih, je temu dejansko bilo tako. Stalin je v celem svojem življenju v letalo sedel vsega dvakrat. Prvič, ko je leta 1943 poletel iz Bakuja v 500 kilometrov oddaljeni Teheran na konferenco z Rooseveltom in Churchillom, ter drugič, ko se je vračal nazaj. V vseh ostalih primerih je raje potoval po kopnem ali po vodi, ne glede na to, kako dolgo je trajalo. Celo na konferenco v Potsdam leta 1945 Stalin ni letel, amapk se je samo fotografiral pri stopnicah in se nato odpravil v Nemčijo z vlakom.
Njegov strah ni bil brez podlage. V tistih časih so se letalske nesreče dogajale redno, v njih so umirali tako inženirji kot Stalinovi soborci. Do leta 1933 na primer še ni bilo vsakoletnega obveznega preverjanja pilotov, prav tako pa ne naprav za nočno letenje ali v pogojih slabe vidljivosti. Po eni takšni "neumni in grozljivi nesreči" je Stalin članom politbiroja in višjim uradnikom kategorično prepovedal polete. Za neposlušnost so sledile stroge sankcije.
Zgodbo o tem, da je Stalin operativne zadeve na terenu med drugo svetovno vojno spremljal tako, da je gledal na globus (ker naj se ne bi spoznal na zemljevide), in na podlagi tega sprejemal odločitve, je skoval njegov naslednik Nikita Hruščov na 20. kongresu KP ZSSR februarja 1956. "Treba je vedeti, da je Stalin načrtoval operacije tako, da je gledal globus (smeh v dvorani). Da, tovariši, vzel je globus in na njem pokazal frontno linijo." Te besede se slišijo na stenogramskem zapisu kongresa. Na njem je Hruščov v skladu z namenom zavrnitve Stalinovega kulta osebnosti in njegovih hudodelstev skušal prisotne prepričati tudi v to, da je nekdanji voditelj bil popolnoma nesposoben v vojaških zadevah. A ta zadnja trditev ne glede na vse ostalo, ni držala, in Stalinovi sodobniki so to potrdili.
Maršal Aleksander Vasiljevski je zapisal, da je Stalin od sredine vojne "veljal za najmočnejšega in najpestrejšega lika strateškega poveljstva," general Sergej Štemenko pa je glede globusa povedal naslednje: "Za mizo v vogalu [Stalinovega kabineta] je stal velik globus. Omeniti moram, da nikoli med nobenim mojim obiskom kabineta nisem opazil, da bi ga kdorkoli uporabljal za reševanje operativnih vprašanj. Trditve o tem, da se je operacije na fronti načrtovalo z uporabo globusa, ne pijejo vode."
Stalin je bil po rodu Gruzijec, zato je v otroštvu govoril v maternem gruzijskem jeziku. Njegova mati si je želela, da bi postal duhovnik in se odločila, da ga bo dala v pravoslavno versko šolo, a tam so ga zaradi neznanja ruskega jezika zavrnili. Nato je prepričala otroke lokalnega duhovnika, da njenega sina naučijo rusko.
"Do 8. leta Josif ruščine skorajda ni poznal, a v dveh letih se je je naučil. Versko šolo v gruzijskem Goriju je končal z pohvalno diplomo. V prvih letih študija semenišča v Tbilisiju je bil odličnjak, nato pa so ga izključili zaradi revolucionarne dejavnosti. Leta 1924 si je začel ustvarjati knjižnico, ki je proti koncu njegovega življenja štela že več kot 20.000 knjig. Prebral je do 500 strani na dan," pravi zgodovinar Vladimir Dolmatov.
Josif Džugašvili je svoj glavni vzdevek, pod katerim je najbolj znan, izbral takrat, ko se je odločil stopiti na širšo regionalno politično sceno, onkraj lokalne kavkaške. Ker "Stalin" zveni podobno kot "stalj" (jeklo) in celostno opredeli njegovo osebnost – trdoto, so bili mnogi prepričani, da je Stalin postal Stalin, ker se ima za "jeklenega". A ne za časa njegovega življenja, ne tik po smrti ni bilo opravljenih nobenih dejanskih raziskav na to temo.
Kasneje se je izkazalo, da vzdevek nima nobene veze z jeklom, a podrobnejše razlage se razhajajo. Nekateri raziskovalci so prepričani, da je šlo pri vzdevku za prevod prvega dela Stalinovega priimka "Džuga", ki preprosto pomeni osebno gruzijsko ime. Najbolj zanimiva različica pa pravi, da se je Stalin poimenoval v "Stalina" v čast liberalnega novinarja Jevgenija Stalinskega, ki je avtor znamenitega prevoda gruzijske pesnitve Šote Rustavelija Vitez v tigrovi koži. Stalin je bil velik oboževalec Rustavelija in še posebej te konkretne pesnitve, a iz nekega razloga je bila njena najboljša izdaja iz leta 1889 s prevodom Stalinskega umaknjena iz vseh razstavnih ekspozicij, knjižnic in knjižničnih vnosov ter se ni pojavljala niti v referencah strokovnih književnih prispevkov. Zgodovinar Viljam Pohlebkin meni: "Stalin je z ukazom o umiku izdaje iz leta 1889 dejansko poskrbel za to, da bi bila ohranjena skrivnost njegovega psevdonima."
Ime ji je bilo Lida Pereprigina in v času odnosa s takrat 37-letnim Stalinom je štela vsega 14 let. Stalin je stanoval pri njej med letoma 1914 in 1916 v času izgnanstva v Sibiriji, v tem času pa mu je Lida rodila dva otroka. Prvi otrok je umrl, drugi pa se je rodil aprila 1917 in v dokumentih zaveden kot Aleksander Džugašvili (nosil je pravi Stalinov priimek). Stalin je zaradi tega "kvarjenja mladoletnice" prišel v navzkriž z domačini in moral obljubiti, da se bo z Lido poročil. A čim se mu je iztekel izgnanski rok, jo je zapustil.
Pereprigina je Stalinu pisala in ga prosila za pomoč, a ni dobila odgovora. Namesto pomoči je v tridesetih letih prejela v podpis dokument, da bo ohranjala "tajnost sorodstva" svojega sina.
Priljubljeni mit o tem, da je Stalin vse življenje hodil v enem in istem vojaškem plašču, da za sabo ni pustil nobenih prihrankov in da je sledil asketskemu življenjskemu slogu, nima ničesar skupnega z resničnostjo. Dejansko je bil izjemno premožen, saj je imel neomejen dostop do vseh blag in privilegijev. Avtomobili, dače, osebni zdravniki, prehrana, velika ekipa strežnikov v vsaki rezidenci. Živel je popolnoma brezplačno, na državne stroške. V času, ko je upravljal ZSSR, je bilo po vsej državi zanj postavljeni okoli 20 uradnih rezidenc, opremljenih z vsem takrat dostopnim udobjem. Stalin nikoli s sabo ni nosil gotovine, saj je ni potreboval. Ob tem je prejemal uradno plačo (ki si jo je sam tudi določil) 10.000 rubljev (kar je okoli 3,2 milijona rubljev po današnjem tečaju oz. 43.500 ameriških dolarjev) na mesec. Prejemal je tudi zajetne honorarje za prevod in izdajo njegovih del v tuje jezike.
Stalina je varovalo od nekaj deset do več tisoč ljudi (kot v primeru njegovega potovanja v Potsdam leta 1945). Po spominih njegovega telesnega stražarja Vladimirja Vasiljeva, je celo na slavnostnih zasedanjih, ki so potekala v Boljšom teatru poleg varnostnikov okoli poslopja, pred vhodi in izhodi ter za kulisami mrgolelo agentov NKVD v civilnih opravah. Za vsake tri povabljence je bil prisoten po en agent. Stalin ni zaupal nikomur, niti osebnim kuharjem in na sprejemih je zmeraj poskusil hrano šele potem, ko je to storil tudi kdo drug.
Po vojni bi lahko varovanje Stalinove dače Bližnjaja blizu vasi Volinskoje primerjali samo še s Hitlerjevim Volčjim brlogom. "Edino cesto, ki je vodila do dače, so dan in noč nadzorovale policijske patrulje. To so bile ekipe dobro grajenih, širokoplečih možakarjev, vsak je imel kapetanski ali majorski čin, čeprav so nosili uniforme nižjih častnikov. Gozd, ki je obdajal dačo, je bil prepreden z linijami bodeče žice. A tudi če bi se komu uspelo prebiti čez, mu ne bi zavidal. Nanj bi namreč skočili nemški ovčarji, ki so tekali med opazovalnimi točkami vzdolž žice," je pisal Vasiljev.
"Naslednja obrambna linija je bila sestavljena iz več reflektorjev, pripeljanih iz Nemčije. Po dva sta vzporedno stražila območje. Če bi na to območje priskakljal zajec, bi se reflektor usmeril nanj in stražarju pokazal, kje se nahaja ’vsiljivec’. Nato je bila še petmetrska ograja iz resnično debelih desk s strelnimi linami, zraven pa so bile stražarnice z oboroženimi stražarji. Malo naprej je bila druga, nekoliko nižja ograja. Med njima so bile nameščene mornariške signalne luči. Neposredno ob dači je patruljirala osebna straža, pripadniki 9. direktorata," je zapisal Vasiljev.
Preberite še: Kako je Stalin postal "Stalin"?
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
