O najboljšem sovjetskem vojskovodji druge svetovne vojne

Sputnik
Štirikratni junak sovjetske zveze maršal Georgij Žukov je postal arhitekt ključnih zmag Rdeče armade nad nacisti med drugo svetovno vojno. Oblasti so ga zmeraj pošiljale na najtežavnejše dele sovjetsko-nemške fronte.

Georgij Konstantinovič Žukov je postal eden glavnih tvorcev zmage Sovjetske zveze nad nacistično Nemčijo. Maršal je sodeloval pri načrtovanju najpomembnejših strateških operacij Rdeče armade med drugo svetovno vojno. Zanj so vojaki govorili: "Kjer je Žukov, tam je zmaga!"

Maršal Sovjetske zveze Georgij Žukov

Svojo bojno pot je Georgij Žukov začel na bojišču prve svetovne vojne, med katero se je prebil do čina poveljnika eskadrona in bil nagrajen z dvema križcema sv. Jurija. Po revoluciji 1917 se je pridružil boljševikom in preživel državljansko vojno. V vlogi vojskovodje se je prvič znašel precej kasneje, poleti 1939 na reki Halkin Gol v bitki proti cesarski vojski Japonske.

Kot poveljnik 39. buzulukskega konjeniškega polka, 1923

Poveljeval je 1. armadni skupini, ki je z velikimi napori zadrževala japonske napadalce, ki so vdrli na ozemlje zavezniške Mongolije. Žukov je grozeč poraz praktično pretvoril v zmago. Ne samo da je odbil sovražnikov napad v svoje zaledje, ampak ga je uspel še obkrožiti in uničiti. "Za vse naše enote, poveljnike in mene osebno je bila bitka na Halkin Golu velika šola vojnih izkušenj," je zapisal Žukov v svojem poročilu Stalinu. "Mislim, da bo tudi japonska stran odslej delala bolj pravilne izračune in zaključke glede moči in sposobnosti Rdeče armade." Ni se motil – po tem porazu so Japonci postali precej previdnejši glede svojih agresivnih načrtov do Sovjetske zveze.

Žukov (2. z desne) med poveljevanjem 1. armadni skupini z vrhovnim poveljnikom mongolske vojske Horlogijnom Čojbalsanom (3. z desne) med pripravami za operacijo na Halkin Golu.

"Georgij Konstantinovič Žukov v mojem spominu ostaja kot človek močne volje in odločnosti, bogato obdarjen z lastnostmi, ki so za poveljnika nujne," je o generalu povedal drugi slavni sovjetski vojskovodja Konstantin Rokosovski. Žukov se nikoli ni bal ravnati drzno in odločno, znal je pravilno oceniti težko strateško situacijo, sprejeti prave odločitve v kritičnih in hitro spreminjajočih se okoliščinah. Bil je eden prvih med sovjetskimi poveljniki, ki se je zavedal, kakšno vlogo v sodobnem vojskovanju igrajo mehanizirane enote in se naučil, kako jih učinkovito uporabiti.

Poveljnik 1. beloruske fronte maršal Konstantin Rokosovski in predstavnik glavnega štaba maršal Georgij Žukov na Poljskem

Po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo je postal dobesedno nepogrešljiv. Ne samo, da je bil nezamenljiv član vrhovnega vojaškega poveljstva in namestnik vrhovnega poveljnika Josifa Stalina, ampak je v različnih obdobjih poveljeval še vojskam petih različnih front. Žukova so pošiljali na najbolj nevarne odseke fronte.

Poveljnik Kijevskega vojaškega okrožja Žukov z divizijskim komisarjem Mironovom

Septembra 1941 je Žukov prispel v Leningrad, ki se je takrat znašel na robu katastrofe. Po njegovem ukazu so za samovoljni umik in zapuščanje obrambnih položajev okoli mesta pred strelski vod postavili vojake in poveljnike. "En paničar je lahko pogubil vso svojo enoto, zaradi enega strahopetca so celotni vodi in oddelki nosili velike izgube. Vse to smo doživeli v bojih za Leningrad. Zato lahko z gotovostjo trdim, da so nam ukazi Žukova pomagali premagati sovraga," je povedal eden od braniteljev mesta P. Muštakov. Na koncu je general z mobilizacijo vseh razpoložljivih skromnih sredstev, ki jih je premoglo mesto, stabiliziral fronto in preprečil združitev nemške in finske vojske.

Žukov na vojaških vajah

Oktobra je bil Žukov premeščen v Moskvo, medtem ko se je proti mestu vztrajno valila nemška "nevihta". Enote Zahodne fronte so pod njegovim poveljstvom zadržale sovražnikov napad in pošteno namučile in izčrpale Nemce. 5. decembra se je začela množična protiofenziva Rdeče armade, pri načrtovanju katere je imel Žukov aktivno vlogo. Nemški napadalci so bili potisnjeni na 100-250 km od Moskve. Žukov se je tega obdobja spominjal tako: "V času najsrditejših bojev sem spal največ 2 uri na dan, pa še to s premori. Ko je kriza bojev za Moskvo minila, sem tako krepko zaspal, da me dolgo časa niso mogli zbuditi. Takrat me je dvakrat klical Stalin. Odgovorili so mu – Žukov spi in ne moremo ga zbuditi." Stalin je na to odgovoril: "Ne budite ga, pustite, da se sam zbudi."

Žukov in Stalin na tribuni nad Leninovim mavzolejem med parado zmage na Rdečem trgu v Moskvi

V postsovjetskem obdobju se je razpasel mit, češ da je Georgij Žukov bil pravi "klavec" in "rabelj ruskega naroda", kateremu ni bilo mar za vojake in je proti sovražniku preprosto pošiljal množice čet. Zgodovinar Aleksej Isajev na to odgovarja: "Odlikovale so ga nizke izgube. Če gledamo na številčnost fronte in izgube v odstotkih, potem so te pri njemu stalno nižje kot pri drugih poveljnikih, pri Konjevu, pri Malinovskem. Zato mu je bila zaupana fronta, ki je štela milijon mož. Vsi so vedeli, da bo s to fronto znal rokovati in utrpel zmerne izgube, saj je bil resnično profesionalec na visokem nivoju."

Žukov na terenskem poveljniškem mestu

General pa je doživljal tudi velike neuspehe, največji med katerimi je bila druga rževsko-sičevska operacija, znana kot operacija Mars. Ta se je začela 25. novembra 1942, samo teden dni po začetku sovjetske ofenzive pri Stalingradu. Operacija se je zaključila neuspešno, a je imela tudi eno pozitivno plat. Izčrpana nemška armadna skupina Center ni mogla zbrati dovolj sil in rezerv, da bi pomagala obkoljeni 6. armadi Friedricha Paulusa pri Stalingradu.

Ofenziva pri Rževu, 1942

Žukov je postal arhitekt zmage Rdeče armade pri Kursku poleti 1943, po kateri so Nemci v vojni proti ZSSR dokončno izgubili iniciativo. Prav on je vrhovnemu poveljstvu odsvetoval množično ofenzivo in namesto tega predlagal postopanje iz obrambne perspektive: "Bolje bo, če sovražnika izmučimo z našo obrambo, mu uničimo tanke, nato pa uvedemo sveže rezerve in s prehodom v močnejšo ofenzivo dokončno porazimo osnovno sovražnikovo skupino," je predlagal v svojem poročilu 8. aprila. Načrt je bil uspešno izveden julija in avgusta.

Bitka pri Kursku

Ko je leta 1943 postal maršal Sovjetske zveze, je Georgij Konstantinovič Žukov izvajal množične ofenzivne operacije, s katerimi je sovražniku zadal boleče poraze. Nemški general Friedrich Wilhelm von Mellenthin je o viselsko-oderski operaciji, med katero je 1. beloruska fronta Žukova razbila 35 nemških divizij in nadaljevala pot proti Berlinu, zapisal: "Ruski napad iz-za Visle se je razvnel z nepopisno silo in vztrajnostjo. Nemogoče je opisati vsega, kar se je dogajalo med Vislo in Odro v prvih mescih leta 1945. To je bila nikoli videna tragedija … Evropa ni videla ničesar podobnega že od propada Rimskega imperija naprej."

Namestnik vrhovnega poveljnika Rdeče armade Georgij Žukov, poveljnik 21. armadne skupine feldmaršal Bernard Montgomery, maršal. K. Rokosovski in general Rdeče armade Sokolovski zapuščajo Brandenburška vrata po slovesnosti.

Nobeno presenečenje zato ni, da je prav Žukovu Stalin zaupal zavzetje prestolnice Tretjega rajha, nato pa še pripravo parade zmage na Rdečem trgu v Moskvi 24. junija. Kljub temu, da je maršal z "očetom narodov" in njegovim naslednikom Nikito Hruščovom v povojnem obdobju večkrat prišel navzkriž, je bil med ljudskimi množicami, ki so mu nadele vzdevek Maršal zmage, zmeraj izjemno priljubljen. Žukov sam pa je v svojih spominih zapisal: prišel Zame je bilo najpomembnejše služiti domovini, svojemu narodu. In s čisto vestjo lahko rečem – naredil sem vse, da bi izpolnil svoj dolg."

Žukov na belem konju med parado zmage

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke