O najboljšem sovjetskem vojskovodji druge svetovne vojne

Georgij Konstantinovič Žukov je postal eden glavnih tvorcev zmage Sovjetske zveze nad nacistično Nemčijo. Maršal je sodeloval pri načrtovanju najpomembnejših strateških operacij Rdeče armade med drugo svetovno vojno. Zanj so vojaki govorili: "Kjer je Žukov, tam je zmaga!"

Svojo bojno pot je Georgij Žukov začel na bojišču prve svetovne vojne, med katero se je prebil do čina poveljnika eskadrona in bil nagrajen z dvema križcema sv. Jurija. Po revoluciji 1917 se je pridružil boljševikom in preživel državljansko vojno. V vlogi vojskovodje se je prvič znašel precej kasneje, poleti 1939 na reki Halkin Gol v bitki proti cesarski vojski Japonske.

Poveljeval je 1. armadni skupini, ki je z velikimi napori zadrževala japonske napadalce, ki so vdrli na ozemlje zavezniške Mongolije. Žukov je grozeč poraz praktično pretvoril v zmago. Ne samo da je odbil sovražnikov napad v svoje zaledje, ampak ga je uspel še obkrožiti in uničiti. "Za vse naše enote, poveljnike in mene osebno je bila bitka na Halkin Golu velika šola vojnih izkušenj," je zapisal Žukov v svojem poročilu Stalinu. "Mislim, da bo tudi japonska stran odslej delala bolj pravilne izračune in zaključke glede moči in sposobnosti Rdeče armade." Ni se motil – po tem porazu so Japonci postali precej previdnejši glede svojih agresivnih načrtov do Sovjetske zveze.

"Georgij Konstantinovič Žukov v mojem spominu ostaja kot človek močne volje in odločnosti, bogato obdarjen z lastnostmi, ki so za poveljnika nujne," je o generalu povedal drugi slavni sovjetski vojskovodja Konstantin Rokosovski. Žukov se nikoli ni bal ravnati drzno in odločno, znal je pravilno oceniti težko strateško situacijo, sprejeti prave odločitve v kritičnih in hitro spreminjajočih se okoliščinah. Bil je eden prvih med sovjetskimi poveljniki, ki se je zavedal, kakšno vlogo v sodobnem vojskovanju igrajo mehanizirane enote in se naučil, kako jih učinkovito uporabiti.

Po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo je postal dobesedno nepogrešljiv. Ne samo, da je bil nezamenljiv član vrhovnega vojaškega poveljstva in namestnik vrhovnega poveljnika Josifa Stalina, ampak je v različnih obdobjih poveljeval še vojskam petih različnih front. Žukova so pošiljali na najbolj nevarne odseke fronte.

Septembra 1941 je Žukov prispel v Leningrad, ki se je takrat znašel na robu katastrofe. Po njegovem ukazu so za samovoljni umik in zapuščanje obrambnih položajev okoli mesta pred strelski vod postavili vojake in poveljnike. "En paničar je lahko pogubil vso svojo enoto, zaradi enega strahopetca so celotni vodi in oddelki nosili velike izgube. Vse to smo doživeli v bojih za Leningrad. Zato lahko z gotovostjo trdim, da so nam ukazi Žukova pomagali premagati sovraga," je povedal eden od braniteljev mesta P. Muštakov. Na koncu je general z mobilizacijo vseh razpoložljivih skromnih sredstev, ki jih je premoglo mesto, stabiliziral fronto in preprečil združitev nemške in finske vojske.

Oktobra je bil Žukov premeščen v Moskvo, medtem ko se je proti mestu vztrajno valila nemška "nevihta". Enote Zahodne fronte so pod njegovim poveljstvom zadržale sovražnikov napad in pošteno namučile in izčrpale Nemce. 5. decembra se je začela množična protiofenziva Rdeče armade, pri načrtovanju katere je imel Žukov aktivno vlogo. Nemški napadalci so bili potisnjeni na 100-250 km od Moskve. Žukov se je tega obdobja spominjal tako: "V času najsrditejših bojev sem spal največ 2 uri na dan, pa še to s premori. Ko je kriza bojev za Moskvo minila, sem tako krepko zaspal, da me dolgo časa niso mogli zbuditi. Takrat me je dvakrat klical Stalin. Odgovorili so mu – Žukov spi in ne moremo ga zbuditi." Stalin je na to odgovoril: "Ne budite ga, pustite, da se sam zbudi."

V postsovjetskem obdobju se je razpasel mit, češ da je Georgij Žukov bil pravi "klavec" in "rabelj ruskega naroda", kateremu ni bilo mar za vojake in je proti sovražniku preprosto pošiljal množice čet. Zgodovinar Aleksej Isajev na to odgovarja: "Odlikovale so ga nizke izgube. Če gledamo na številčnost fronte in izgube v odstotkih, potem so te pri njemu stalno nižje kot pri drugih poveljnikih, pri Konjevu, pri Malinovskem. Zato mu je bila zaupana fronta, ki je štela milijon mož. Vsi so vedeli, da bo s to fronto znal rokovati in utrpel zmerne izgube, saj je bil resnično profesionalec na visokem nivoju."

General pa je doživljal tudi velike neuspehe, največji med katerimi je bila druga rževsko-sičevska operacija, znana kot operacija Mars. Ta se je začela 25. novembra 1942, samo teden dni po začetku sovjetske ofenzive pri Stalingradu. Operacija se je zaključila neuspešno, a je imela tudi eno pozitivno plat. Izčrpana nemška armadna skupina Center ni mogla zbrati dovolj sil in rezerv, da bi pomagala obkoljeni 6. armadi Friedricha Paulusa pri Stalingradu.

Žukov je postal arhitekt zmage Rdeče armade pri Kursku poleti 1943, po kateri so Nemci v vojni proti ZSSR dokončno izgubili iniciativo. Prav on je vrhovnemu poveljstvu odsvetoval množično ofenzivo in namesto tega predlagal postopanje iz obrambne perspektive: "Bolje bo, če sovražnika izmučimo z našo obrambo, mu uničimo tanke, nato pa uvedemo sveže rezerve in s prehodom v močnejšo ofenzivo dokončno porazimo osnovno sovražnikovo skupino," je predlagal v svojem poročilu 8. aprila. Načrt je bil uspešno izveden julija in avgusta.

Ko je leta 1943 postal maršal Sovjetske zveze, je Georgij Konstantinovič Žukov izvajal množične ofenzivne operacije, s katerimi je sovražniku zadal boleče poraze. Nemški general Friedrich Wilhelm von Mellenthin je o viselsko-oderski operaciji, med katero je 1. beloruska fronta Žukova razbila 35 nemških divizij in nadaljevala pot proti Berlinu, zapisal: "Ruski napad iz-za Visle se je razvnel z nepopisno silo in vztrajnostjo. Nemogoče je opisati vsega, kar se je dogajalo med Vislo in Odro v prvih mescih leta 1945. To je bila nikoli videna tragedija … Evropa ni videla ničesar podobnega že od propada Rimskega imperija naprej."

Nobeno presenečenje zato ni, da je prav Žukovu Stalin zaupal zavzetje prestolnice Tretjega rajha, nato pa še pripravo parade zmage na Rdečem trgu v Moskvi 24. junija. Kljub temu, da je maršal z "očetom narodov" in njegovim naslednikom Nikito Hruščovom v povojnem obdobju večkrat prišel navzkriž, je bil med ljudskimi množicami, ki so mu nadele vzdevek Maršal zmage, zmeraj izjemno priljubljen. Žukov sam pa je v svojih spominih zapisal: prišel Zame je bilo najpomembnejše služiti domovini, svojemu narodu. In s čisto vestjo lahko rečem – naredil sem vse, da bi izpolnil svoj dolg."