Vojna, ki jo je nacistična Nemčija bila proti Sovjetski zvezi, je bila vojna s ciljem popolnega uničenja nasprotnika. Če se je okupator v poraženih zahodnih državah še nekako trudi ohranjati podobo civiliziranega odnosa do lokalnega prebivalstva, je napram "podljudem" na vzhodu postopal popolnoma drugače.
V okviru kaznovalnih represalij je nemški okupator na zasedenih območjih pobil 7,5 milijona sovjetskih državljanov; ubijali so jude, Rome, komuniste, prav tako pa navadne civiliste, ki so jih sumili nudenja pomoči partizanom. Za enega ubitega nemškega vojaka je okupator lahko požgal vso vas skupaj s prebivalstvom.
Vojne zločine niso izvajali le posebej sestavljene skupine za uničenje judov in boljševikov, ampak tudi vojaki SS in nemške regularne vojske. Aktivno pomoč pri tem so jim nudili kolaboranti v Pribaltiku, Belorusiji, Ukrajini in Rusiji.
Babij Jar
19. septembra 1941 so nemške sile zasedle Kijev, prestolnico sovjetske Ukrajine, že teden dni kasneje pa so se v mestu začeli množični poboji. Med prvimi žrtvami je bilo 752 pacientov tamkajšnje psihiatrične bolnišnice.
Johannes Helle
Za njimi je na vrsto prišlo judovsko prebivalstvo Kijeva. Ljudje so dobili ukaz, da se do 29. septembra do 8. ure zjutraj zglasijo v sotesko Babij Jar (ukr. Babin Jar) v severozahodnem predmestju Kijeva, češ da gre za popis. Za odklonitev je bila zagrožena smrtna kazen.
Na tisoče ljudi se je tako odpravilo v smrt, pri čemer mnogi niso niti slutili, kaj jih čaka. Te, ki so sumili, kaj se dogaja, in se panično obračali, so nacistični vojaki tja privedli s silo. “Mama nas je krila, da bi udarci padali po njej in ne po nas,” je kasneje povedala Genja Batašova, ena od redkih preživelih. “Ljudje so si pulili lase, histerično kričali, izgubljali razsodnost. Nenadoma sem na tleh zagledala jokajočega dojenčka. K njemu je pristopil fašist in mu s puškinim kopitom zdrobil lobanjo. Takrat sem verjetno izgubila zavest, kaj se je dogajalo zatem, se ne spomnim.”
Obsojence so razdelili v skupine 30-40 ljudi, jih postavili v vrsto na rob soteske in pokosili z mitraljezi. Strele so zadušili z glasno glasbo in preletom letala, ki je krožilo nad sotesko. Majhne otroke so metali v prepad še žive.
Sputnik
29. in 30. septembra je bilo ubitih 33.771 ljudi. V samo dveh dneh so nacisti umorili skoraj celotno judovsko prebivalstvo Kijeva. Preden je Rdeča armada leta 1943 osvobodila mesto, je bilo v Babjem Jaru ubitih med 70.000 in 200.000 ljudi.
Hatin
22. marca 1943 zjutraj so enote nemškega 118. policijskega varnostnega bataljona v Minski regiji sovjetske Belorusije padle v zasedo partizanske brigade Strica Vasje (Vasilija Voronjanskega). V spopadu je bilo ubitih več vojakov, med njimi ljubljenec samega Adolfa Hitlerja in šampion berlinske olimpijade iz leta 1936 načelnik Hans Woellke.
Nemški bataljon, ki je bil sestavljen večinoma iz ukrajinskih kolaborantov, je nato ob podpori zloglasne SS brigade Dirlewanger sledil umikajočim se partizanom v vas Hatin.
Po kratkem boju so morali partizani zapustiti vas, to pa so nacisti takoj obkolili.
Vaščane so na silo pregnali iz domov na cesto, strpali v hlev in ga zaklenili, nakar so kolaboranti zakurili slamnato streho. Znotraj se je začela panika, ljudje so začeli kričati, jokati, rotiti milosti in udarjati ob zaklenjena vrata.
Po nekaj minutah so vrata vendarle uspeli zlomiti in začeli bežati iz hleva, nacisti pa so začeli straljati po njih iz avtomatov in mitraljeza.
“S svojim 15-letnim sinom Adamom sem se znašel ob steni, ubiti vaščani so padali po meni, čez nas se je valila gmota ljudi, iz ranjenih in ubitih teles je tekla kri,” je svoje doživljanje opisal Josif Kaminski: “Goreča streha se je vdala in strašni, divji boj za življenje se je še zaostril. Ljudje, pokopani pod gorečo streho, so kričali in se ruvali, tako da se je streha dobesedno premikala.” Kaminski je s hudimi opeklinami kot po čudežu preživel, a je v tej grozoti izgubil svojega sina.
Hulton-Deutsch Collection/CORBIS/Corbis/Getty Images
Pod streho hleva v Hatinu je pri živem telesu zgorelo 149 ljudi, 75 med njimi je bilo otrok, najmlajša žrtev (Tolik Jaskevič) je imela takrat vsega sedem tednov. Po grozovitem zločinu so Nemci in kolaborantski Ukrajinci poropali, nato pa še do tal požgali celotno vas.
Grigorij Vasjura, ki je v času pokola poveljeval 118. bataljonu, je uspel zakriti svojo krivdo in se po vojni izdajal za veterana. To mu je uspevalo vse do leta 1986, ko je bil takrat že 71-letni Vasjura razkrit in kmalu zatem postavljen pred strelski vod.
Hatin še zdaleč ni bila prva ali poslednja sovjetska vas, ki so jo Nemci med drugo svetovno vojno uničili skupaj z njenim prebivalstvom, je pa postala eden od najbolj znanih simbolov nacističnih grozodejstev na okupiranih sovjetskih območijih.
Central Archive of the KGB (State Security Agency) of the Republic of Belarus
Zgodba o uničenju Hatina je služila tudi za podlago najbolj pretresljivega filma o drugi svetovni vojni Pojdi in poglej(Idi i smotri) režiserja Elema Klimova. “Takrat sem se zamislil, da po svetu o Hatinu sploh ne vedo! Za Katin, za streljanje poljskih častnikov vedo, za Belorusijo pa ne, čeprav je bilo tam sežganih več kot 600 vasi! Zato sem se odločil posneti film o tej tragediji,” je razlagal režiser.
Korjukovka
V noči na 27. februar 1943 je partizanska skupina Alekseja Fjodorova napadla madžarsko postojanko v zaselku Korjukovka v Černigovski regiji v Ukrajini. Napad je bil uspešen; partizani so ubili 78 sovražnikovih vojakov, osem so jih zajeli ter razstrelili žago, poveljstvo, železniško postajo, most in skladišče goriva. Poleg tega so iz lokalnega zapora osvobodili več kot sto ujetnikov.
Okupator se je za partizansko akcijo maščeval tako, da je kaznoval domačine. 1. marca so odredi SS, enote madžarske 105. divizije in ukrajinske pomožne policije vas obkolili. Pod pretvezo preverjanja dokumentov so nacisti vstopali v hiše in streljali stanovalce. Druge so zapirali v hiše in jih žive zažigali, te, ki so uspeli pobegniti, pa so pokosili z avtomati.
arhivska fotografija
Lokalno gledališče, šola, restavracija in bolnišnica so postali kraji množičnih pobojev. V poskusu, da si rešijo življenje, se je v lokalno cerkev zateklo 500 ljudi, tam pa so jih pokončali skupaj z duhovnikom.
“V naročju sem držal svojo majhno hči, ko so začeli na nas streljati v restavraciji. Pognali so nas na polje, kakor živino … Videl sem fašista, nato pa se ničesar več ne spominjam. Ubili so mi tri otroke. Celo pokopati jih nisem mogel … Prekleti rablji so jih zažgali,” se je grozot spominjal preživeli Jevgenij Rimar.
V dveh dneh so zločinci sežgali 1.390 hiš in ubili okoli 6.700 ljudi (5.612 trupel ni bilo nikoli prepoznanih), zaradi česar je korjukovska tragedija postala eden od najgrozljivejših vojnih zločinov nacistov med drugo svetovno vojno.
arhivska fotografija
Dva tedna kasneje je v vas vkorakala Rdeča armada, a osvoboditelje je uspela dočakati le peščica ljudi ...