Kako se je za Sovjete začela druga svetovna vojna?

arhivska fotografija
22. junija 1941 je bila večina prebivalcev Sovjetske zveze prepričana, da bo Rdeča armada razbila naciste v vsega nekaj mesecih. A razočaranje je prišlo zelo kmalu.

“Napadi naše vojske so za nasprotnika na vsej fronti popolno taktično presenečenje. Naša vojska brez boja zavzema popolnoma ohranjene obmejne mostove čez Bug in druge reke. O tem, kako nepričakovana je naša ofenziva za nasprotnika, priča dejstvo, da so bili deli njegove vojske zajeti še v kasarnah, letala so stala na letališčih, pokrita s prevlekami, enote na fronti, ki so jih nenadoma napadle naše čete, pa so spraševale poveljstvo, kaj storiti …” Tako je napad Wehrmachta na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 zjutraj v svojem dnevniku opisal poveljnik generalštaba nemške kopenske vojske Franz Halder.

Kljub srditemu uporu sovjetskih obmejnih vojakov in protinapadom Rdeče armade je nemška vojska ob pomoči svojih romunskih zaveznikov postopoma prodrla v notranjost ZSSR. Prvega napada sovražnika je bila deležna Brestska trdnjava, ki je stala ob meji. “Zgodaj zjutraj nas je - mene in troke - zbudilo strašansko grmenje. Leteli so naboji, bombe, šrapneli. Zgrabila sem otroke in bosa zbežala ven. S sabo smo uspeli vzeti le nekaj oblačil. Zunaj je bilo grozno. Nad trdnjavo so krožila letala in na nas metala bombe. Ženske in otroci so se okoli nas metali po tleh v paniki, da bi se rešili. Pred mano sta ležala žena nekega poročnika in njen sin – oba je ubila bomba”. Tako je svoja doživetja opisala Anastasija Nikitina-Aršinova.

V Brestski trdnjavi je vojno dočakal tudi dvanajstletni Pjotr Kotjolnikov, kadet glasbenega voda 44. strelskega polka: “Zjutraj nas je prebudil močan tresk. Prebilo je streho, oglušel sem. Ko sem videl ranjene in mrtve, sem dojel, da to niso več vaje, ampak prava vojna. Večina vojakov naše kasarne je umrla v prvih sekundah. Jaz sem skupaj z odraslimi planil k orožju, a puške mi niso dali. Nato sem z enim od rdečearmejcev odhitel gasiti skladišče, potem pa sem se z borci podal v klet kasarne sosednjega 333. strelskega polka … Pomagali smo ranjenim, prinašali strelivo, vodo, hrano. Čez zahodno krilo sem se ponoči prebil k reki, da bi nalil vode, nato sem se vrnil nazaj.”

Nemška Luftwaffe je množično napadla več sovjetskih letališč, kjer so bile nastanjene osnovne zračne sile zahodnih vojaških okrožij. Prvi dan je sovražnik uspel uničiti 1.200 letal, od katerih se 900 ni uspelo niti dvigniti v zrak. “V prsih me je zmrazilo. Pred mano so se pojavili štiri dvomotorni bombniki s križi na krilih. Ugriznil sem se v ustnico. Saj to so vendar junkerji, nemški bombniki Ju-88! Kaj storiti? Nato sem se spomnil – danes je nedelja, ob nedeljah pa Nemci nimajo šolskih poletov. Ali se je začela vojna? Da, začelo se je!” Tako se je dogodkov spomnil namestnik poveljnika 46. lovskega polka Josif Gejbo.

"Nikoli ne bom pozabil, kako se je začela vojna. Takega strahu kot prvi dan, nisem nikoli več občutil. Ob 4. zjutraj so nas začela bombardirati nemška letala. Večina nas je spala, na straži so bili samo dežurni. Vsi so poskakali pokonci, povsod so se razlegali kriki, ničesar se ni videlo. Letala so metala bombe, povsod naokoli se je valil dim, tam je nekaj gorelo … Najboljše je bilo še to, da so naši avtomobili brez koles stali na podestih. Fantje so začeli iskati kolesa, na koncu smo uspeli v vozno stanje spraviti vsega tri avtomobile. Vsi, ki smo preživeli, smo se skupaj s poveljnikom nabasali not in odpeljali na vzhod.” Tako je svoje doživljanje prve dne vojne opisal tankist iz Kaunasa Ivan Hohlov.

Še zdaleč pa niso vsi Nemci verjeli v uspeh vojaške kampanje proti ZSSR. Prav na predvečer operacije Barbarossa je potekal pogovor med nadporočnikom 8. šlezijske pehotne divizije Erichom Mendejem in njegovim nadrejenim. “Moj poveljnik je bil dvakrat starejši od mene, z Rusi se je enkrat že spopadel, in sicer leta 1917 pri Narvi, ko je nosil čin poročnika. ’Tukaj na teh neskončnih poljih bomo našli svojo smrt, tako kot Napoleon’, je govoril in ni skrival pesimizma. ’Mende, zapomnite si ta čas, to je konec Nemčije, kot jo poznamo!’

V to, da vojna proti Sovjetski zvezi za Nemce ne bo sprehod v parku, so se slednji lahko prepričali že kmalu. V poročilu poveljnika štaba 4. armade generala Güntherja Blumentritta iz samega začetka kampanje je pisalo: “Ravnanje Rusov se že po prvih bojih vidno razlikuje od ravnanja Poljakov in zaveznikov, ki so doživeli poraz na zahodni fronti. Celo, kadar se znajdejo v obroču, se Rusi srdito branijo.”

22. junija opoldan je po radiu spregovoril ljudski komisar za zunanje zadeve Vjačeslav Molotov in obvestil državljane o napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo ter začetku domovinske vojne proti agresorju. Mnogi so se takrat čudili, zakaj o tem govori komisar, ne pa vrhovni državni vodja. Maršal Georgij Žukov je v svojih Spominih in razmišljanjih kasneje ta dogajanja razložil takole: “J. V. Stalin je bil človek z močno voljo, ni bil strahopeten. Zmedenega sem ga videl samo enkrat, in to je bilo 22. junija 1941 zjutraj, ko je nacistična Nemčija napadla našo državo. Ves prvi dan se ni mogel spraviti k sebi, da bi odločno vodil zadeve. Šok, ki ga je doživel ob napadu sovražnika, je bil tako močan, da se mu je stišal celo glas, njegovi ukazi za organiziranje oboroženega boja pa niso bili zmeraj v skladu z realno situacijo.”

Mnoge sovjetske državljane (še posebej te, ki so živeli globoko v zaledju), začetek vojne ni posebej vznemiril. Prebivalec Kalininske (danes Tverske) regije Vitalij Černjajev, ki je ob začetku vojne štel enajst let, se je prvega dne spomnil tako: “Naša hiša je stala malo izven vasi, zato sem šele zvečer izvedel, da imamo vojno. In, veste kaj? Sprva me to niti malo ni zaskrbelo. Drugi dan sem se nad tem celo malo razveselil. Vse so nas namreč vzgajali ob domoljubnih pesmih, filmih.’Tam se šopiri neki Hitler … Nemci iz Volge vode že ne bodo pili. Vse jih bomo premagali!’ sem si mislil.”

Anatolij Vokroš je takrat živel v bližini Moskve: “Vzklikali smo ’Vojna se je začela! Hura, vse bomo premagali!’ Niti približno se nam ni sanjalo, kaj vse to pomeni. Odrasli so med seboj razglabljali o novici, a ne spomnim se, da bi v vasi nastala panika ali strah. Vaščani so opravljali svoja običajna opravila, vikendaši pa so se ta in še naslednje dni vozili iz mest na podeželje.” Nihče si niti v najbolj strašnih sanjah takrat ni mogel predstavljati, da bo vojna proti nacistični Nemčiji in njenim zaveznikom trajala dolgih 1.418 dni in da bo stala več kot 27 milijonov sovjetskih življenj.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke