Operacija Barbarossa, ali zakaj je v Mariboru umrlo okoli 5.000 sovjetskih vojnih ujetnikov

topnews.si/posnetek zaslona
MRC Maribor je gostil še enega v vrsti zanimivih dogodkov na temo druge svetovne vojne.

Prejšnji teden je v Mednarodnem raziskovalnem centru druge svetovne vojne v Mariboru potekala konferenca z naslovom Operacija Barbarossa, ali Zakaj je v Mariboru umrlo okoli 5.000 sovjetskih vojnih ujetnikov. To retorično vprašanje na žalost ni izgubilo svoje aktualnosti niti 80 let po grozotah druge svetovne vojne. Ena od glavnih nalog in ciljev raziskovalnega centra je ohranjanje zgodovinske pravičnosti in predstaviti resnico o vojni mladim generacijam, da se strašne napake preteklosti ne bi ponovile.

Mednarodni raziskovalni center druge svetovne vojne – MRC Maribor, je eden najbolj znanih projektov veleposlaništva Ruske federacije z zgodovinskim in spominskim pomenom. Odprt je bil na pobudo ruskega veleposlaništva v Sloveniji julija leta 2016. Projekt je podprl tudi predsednik Ruske federacije Vladimir Putin.

MRC aktivno deluje od novembra 2017. Po zaslugi naporov sodelavcev je centru uspelo razkriti imena in priimke 3.000 sovjetskih vojnih ujetnikov od 5.000, ki so umrli v koncentracijskem taborišču STALAG XVIII D v Mariboru v obdobju 1941-1942.

Nemški okupator je taborišče vzpostavil takoj po kapitulaciji jugoslovanske vojske leta 1941. Območje je vključevalo večji del kasarne v Melju in carinskega skladišča. Prvotno, junija 1941, je bilo taborišče STALAG XVIII D namenjeno vojakom nekdanje kraljevine Jugoslavije, Grčije, Francije, Združenega kraljestva, Avstralije in Nove Zelandije, v carinskem skladišču pa je bil postavljen t. i. ruski del, kamor so posebej, ločeno od drugih, zapirali zajete sovjetske vojake. Zaradi nečloveških pogojev je bila stopnja smrtnosti v "ruskem taborišču" visoka. Skupno število umrlih je doseglo okoli 5.000. Sovjetski vojni ujetniki so bili deležni sistematičnega nasilja, ki po svoji surovosti ni odstopalo od nacističnih koncentracijskih taborišč v Dachauu, Auschwitzu, Mauthausnu in drugje.

Osemminutni dokumentarni film STALAG XVIII D v slovenskem jeziku:

Tokratno konferenco so zaznamovale zelo zanimive predstavitve. Posebej pomembno je to, da poteka dialog, diskusija, in da je imel vsak priložnost izpostaviti svoje mnenje in dejstva, pridobljena med raziskovalnim delom. MRC je kraj dialoga, kjer je glavna naloga poslušati drug drugega. Prav sposobnost poslušanja drugega mnenja je eden od najpomenbnejših pogojev za mir v družbi.

V svoji predstavitvi z naslovom Vojaški vidik operacije Barbarossa, razvoj dogodkov po napadu Hitlerjeve koalicije na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 je generalpolkovnik Vitalij Azarov, ki je sicer v vlogi namestnika predsednika Ruske zveze rektorjev, usmeril pozornost na prve mesece po začetku vojne in se dotaknil aktualnega vprašanja o skupni odgovornosti Stalina in Hitlerja pri razvoju vojne.

V svojem prispevku je izpostavil nekatere zanimive podatke: na primer, da je bilo že pred začetkom vojne represij deležnih več kot 40.000 častnikov sovjetske vojske, in da je tudi to doprineslo h katastrofalnim izgubam Rdeče armade v prvih mesecih vojne.

Samo predstavljajte si številke izgub, ki jih je Rusija utrpela med vojno:

uničenih 1.725 mest in vasi;
sežgano več kot 70.000 zaselkov;
razstreljeno 92.000 tovarn in obratov;
uničenih 65.000 kilometrov železnice;
umrlo več kot 15 milijonov civilnega prebivalstva (brez upoštevanja vojakov)

V svoji predstavitvi se je Vitalij Azarov dotaknil tudi junaške zaščite Brestske trdnjave in blokade Leningrada. Še posebej tragično je zvenela zgodba 10-letne deklice Tanje Savičeve, ki je leto in pol tega strašnega obdobja pisala dnevnik, v katerem je zapisovala vso grozljivo dogajanje. Pred očmi ji je od lakote umrla vsa družina, dve leti po obleganju pa je nevzdržnim telesnim in duševnim boleznim, pridobljenim med obleganjem, podlegla še sama.

Pred samim začetkom konference je bila ob prisotnosti ruskega veleposlanika v Sloveniji Timurja Ejvazova slavnostno odprta razstava Pridi pogosteje v moj spomin, medalja za obrambo Leningrada. Razstavo organizirala Pisarna za zunenje povezave Sankt Peterburga.

Med tragičnim in junaškim obdobjem obrambe Leningrada je po različnih podatkih izgubilo življenje med 400.000 in 1,5 milijona ljudi, od česar je zaradi bombardiranja in obstreljevanja umrlo samo 3 %, preostalih 97 % pa od nevzdržne lakote. 

Vse te številke govorijo same zase in dvomov o tem, kako uničujoča in strašna je bila vojna za Rusijo, ne more biti. A sklicevati se samo na številke, kakor smo se lahko prepričali neposredno med konferenco, tudi ni dovolj za to, da si človek napravi predstavo o tem, kaj se je dogajalo v resnici.

En konkretni primer tega: jugoslovanska vojska je uradno kapitulirala 11. dan po Hitlerjevem napadu. A to je uradni podatek. Vsi dobro vemo, da so bile že na samem začetku vojne v Jugoslaviji (predvsem v Sloveniji) organizirane partizanske čete, ki so se bojevale proti okupatorju skozi vsa nadaljnja leta vojne. Upor Slovencev proti Hitlerjevemu režimu je dobro znan.

Zelo izobraževalna je bila predstavitev prof. Borisa Hajdinjaka, direktorja Centra judovske kulturne dediščine - Sinagoga Maribor z naslovom Einsatzgruppen v Sovjetski zvezi leta 1941. Profesor je izpostavil grozljiva dejstva o genocidu nad Judi. Njegovo predavanje so spremljali neverjetno pronicljivi dokumentarni kadri, ob ogledu katerih se človeku zastavi vprašanje "Zakaj?!"

Jan Malec iz Muzeja narodne osvoboditve v Mariboru je nastopil s predstavitvijo Izgnanci našega naroda, v kateri je osvetlil temo izgnanstva nacističnemu režimu neugodnih Slovencev. Pričakovano je bila večina nasprotnikov absurdnega fašističnega režima intelektualcev in izobražencev, med njimi profesorji, zdravniki, umetniki in drugi. Na konferenci so prisostvovali potomci teh izgnancev, ki so rade volje delili zgodbe svojih družin. Veseli dejstvo, da se je večina teh izgnancev po vojni srečno vrnila v domovino.

O uporu Slovencev proti nacizmu in fašizmu je razlagal dr. Martin Premk iz Mestnega muzeja Ljubljana. Njegov prispevek Upor proti okupatorju v Sloveniji leta 1941 je bil pričevanje o junaškem boju slovenskega naroda.

Glavno vprašanje konference "Zakaj je v Mariboru umrlo okoli 5.000 sovjetskih vojnih ujetnikov" je na koncu ostalo retorično. Jasno je, da so vojni ujetniki umirali zaradi nevzdržnih razmer, hudega mraza in strašne lakote. A to so samo posledice zverinskosti, ki jih je človek sposoben storiti nad sočlovekom. Na žalost je človeštvo sposobno na tak način uničiti samo sebe.

Pomen takšnih konferenc je v tem, da v duhu dialoga in s poslušanjem argumentov drugih dopolnjujemo svoje znanje. Glavno pri tem je družbeno delo, ki ga posamezniki opravljajo za to, da bi bodočim generacijam predali grozljive lekcije zgodovine.

Zmožnost poslušati drug drugega je zelo pomembna za ohranjanje miru v družbi, posebno vlogo pri tem pa igra znanje. Kakor je znano in kakor nas je v svojem prispevku ponovno spomnil Jan Malec, je prav nevednost (osebna in kolektivna) Hitlerju omogočila, da je v množicah zasadil idejo o čistosti rase in nadvladi ene rase nad drugimi. Rada bi verjela, da človek 21. stoletja, človek znanosti in tehnologije, takih stvari ne bo dopustil!


Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke