Ivanovska Hirošima: Kako je prišlo do jedrske katastrofe v neposredni bližini Moskve

Russia Beyond (Foto: Pixabay; Nikolaj Moškov/TASS)
19. septembra 1971 je v Ivanovski regiji na bregu reke Šače odjeknila podzemna jedrska eksplozija. Izpod zemlje je bruhnila fontana plina in vode, ki je še skoraj tri tedne na površje odmetavala radioaktivne snovi. Razdalja med krajem eksplozije in Rdečim trgom v Moskvi je znašala vsega 363 km.

Nesreča

Podzemna jedrska eksplozija v neposredni bližini sovjetske prestolnice se ni zgodila po naključju. Leta 1965 so Sovjeti začeli s programom Jedrske eksplozije za narodno gospodarstvo, katerega cilj je bilo ustvarjanje umetnih vodnih zajetij in kanalov za združevanje rek ter iskanje in izkoriščanje mineralnih bogastev.

Predpostavljali so, da bi se s podzemnimi jedrskimi eksplozijami izognili škodljivemu radioaktivnemu sevanju in onesnaženju okolja. A eksplozija na poligonu v Ivanovski regiji, znanem kot Globus-1, je postala grenka izjema tega pravila.

Sprva je šlo vse po načrtu. Jedrska bomba z močjo 2,3 kilotone (šest krat manj od bombe, ki je leta 1945 padla na Hirošimo) je bila položena 610 metrov pod zemljo na dno vrtine in zalita z betonom.

Tudi eksplozija je bila izvedena v skladu z urnikom, ob 16:15 po lokalnem času, a 18 minut kasneje je iz vrtine nenadoma izbruhnil gejzir, ki je na površje začel metati zmes radioaktivne podtalnice, onesnažene prsti, peska in gline. Kakor se je izkazalo po preiskavi, so bile storjene napake pri betoniranju.

Testiranje prve sovjetske jedrske bombe

Po dvajsetih dnevih bruhanja radioaktivne fontane je bilo onesnaženih 10.000 kvadratnih metrov okoliškega ozemlja. Kmalu po nesreči so najbolj kontaminirane predele dezinficirali, del sanacijske opreme pa je bilo treba zavreči na licu mesta.

Skrita katastrofa

Prebivalci vasi Galkino štiri kilometre od kraja nesreče, so bili obveščeni, da nedaleč od njihovih domov poteka podzemno iskanje nafte, a nikomur se niti sanjalo ni, da je v igri radioaktivno sevanje.

O jedrski katastrofi prebivalcem vasi (kot tudi ostalemu prebivalstvu) niso razlagali, postavljene so bile samo označbe "prepovedan dostop v območju 450 metrov", ki pa nikakor niso odvrnile tamkajšnjih otrok od raziskovanja; dva fanta, ki sta se spustila v odprtino eksplozije, sta nato hudo zbolela in kmalu tudi umrla. Uradni razlog smrti je bil zaveden kot meningitis.

Domačini so se še naprej redno gibali po območju poligona Globus-1, odnašali zapuščeno opremo, ki so jo tam pustili znanstveniki, pasli živino in v okolici nabirali gobe in jagode. V bližnjih regijah je sčasoma naraslo število primerov onkoloških obolenj, rojevali so se nedonošenčki, povečalo se je število splavov, prihajala so poročila o teličkih z dvema glavama.

Ivanovska Hirošima, kakor so kasneje poimenovali nesrečo, ni prizadela samo domačinov ampak tudi znanstvenike, ki so delali na poligonu. Leta 1975 je za posledicami izpostavljenosti sevanju popolnoma oslepel 44-letni seizmolog V. Fjodorov, ki je vodil priprave in izvedbo eksplozije.

Boj s posledicami

Galkino

Nesreča na poligonu Globus-1 ni ogrozila samo vasi Ivanovske regije, temveč tudi velika mesta. Če bi reka Šača spremenila tok in se "prebila" do razpoke, bi jo takoj onesnažile velike količine radioaktivnega materiala. Šača je pritok ene najpomembnejših ruskih rek Volge, zaradi česar bi lahko bilo ogroženo zdravje na tisoče ljudi.

Sovjetske in kasneje ruske oblasti so onesnaženo območje, ki je bilo nevarno blizu Moskvi, neprestano nadzirale in izvajale redne dekontaminacijske postopke, reka Šača pa je bila preusmerjena v drugo korito, stan od onesnaženega območja.

Globus-1 še danes velja za nevarno območje; stopnja sevanja 600 mikrorentgenov na uro dovoljuje le kratkotrajno zadrževanje (meja za človeka je do 50 mikrorentgenov na uro). V posameznih predelih višina radioaktivnega sevanja presega 3.000 mikrorentgenov.

Potem ko so izvedeli za nevarnost, so prebivalci Galkina eden za drugim začeli zapuščati svoje domove. Danes v tej vasi duhov ne živi nihče več. Trajalo bo okoli deset tisoč let, preden bo območje okoli poligona Globus-1 ponovno postalo varno za življenje.

Prebivalka vasi Galkino trideset let po nesreči

Preberite še: Kako so poučevali osnove civilne zaščite v ZSSR?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke