Največja zmaga ruske mornarice v zgodovini

Jacob Philipp Hackert
"Voda, pomešana s krvjo in pepelom, je izgledala ogabno. Ožgana trupla so plavala in pristanišče se je tako napolnilo z njimi, da ga je bilo težko prečkati s čolnom." Tako je nek očividec opisal posledice poraza turške flote v česmenski bitki leta 1770.

Daleč od doma

Leta 1768 je med dvema nepomirljivima nasprotnikoma, Ruskim imperijem in Osmanskim cesarstvom, vnovič izbruhnila vojna. Glavna prizorišča spopadov so bila na Balkanu, ob severni obali Črnega morja in na Kavkazu.

Ruska vladarica Katarina II. je poleg tega Turkom nameravala zadati nepričakovan udarec iz hrbta in tako je iz Baltskega morja kmalu po začetku konflikta v Sredozemsko morje izplula eskadra ruske mornarice pod poveljstvom admirala Grigorija Spiridova.

Admiral Grigorij Spiridov

Naloga eskadre je bila, da obide Evropo, se prebije do Grčije, tam podpre vstajo lokalnih separatistov in po možnosti začne ogrožati Istanbul ter s tem odvleči pozornost Turkov od Črnega morja, kjer so bile ruske pomorske sile takrat zelo omejene.

Ruska mornarica pred tem še nikoli ni izvajala vojaške kampanje na tisoče kilometrov od doma, tako daleč od svojih pristanišč. Kakršenkoli neuspeh bi se v teh okoliščinah lahko sprevrgel v pravo katastrofo. A mornarji ne samo, da niso utrpeli poraza, pač pa so dosegli največjo zmago v zgodovini ruske vojne mornarice.

Prvi napad

Februarja 1770 je eskadra dosegla obalo Grčije, kjer se je po načrtu začela vstaja lokalnega prebivalstva proti osmanski nadvladi. Zavezniki so se celo pomlad bojevali proti Turkom na Peloponezu; izvajali desante na kopno, jim zadajali nenadejane udarce, oblegali trdnjave in prekinjali njihove oskrbovalne poti.

Maja istega leta se je eskadra Spiridova združila z eskadro kontraadmirala Johna Elphinstonea (ruskega poveljnika škotskega rodu), ki je zapustila Baltik nekoliko kasneje. Združene ruske sile so štele 9 bojnih ladij, 3 fregate, 1 topnjačo za obstreljevanje trdnjav ter 20 manjših pomožnih ladij. Vrhovno poveljstvo nad vojaško odpravo v Sredozemskem morju je bilo v rokah Alekseja Orlova.

Osmanska flota, ki so jo Rusi opazili 5. julija 1770 v Chioškem prelivu blizu zahodne obale Male Azije, je bila resen nasprotnik. Poveljnika Mandalzade Hüsameddin in Gazi Hasan Paša sta razpolagala s 16 bojnimi ladjami, 6 fregatami, 19 galejami in šebeki ter 32 podpornimi ladjami.

Ne glede na številčno premoč pa so bili osmanski pomorščaki napram ruskim precej manj usposobljeni. V poveljniških krogih so pogosto vladala nesoglasja, ni bilo natančnosti, prevladovala sta kaos in zmeda. "Galama in kričanje ob vsakem najmanjšem manevru sta dosegla ruske ladje, še preden so se turške približale na razdaljo za streljanje. Turki so streljali tako nevešče in nenatančno, da se je z ruskih ladij razlegal smeh," je zapisal zgodovinar iz 19. stoletja Viktor Golovačov.

Osmanska flota se je razvrstila v dve dolgi liniji, pri čemer so bile ladje tako tesno skupaj, da so lahko svoje topove učinkovito uporabljale samo tiste v prvi liniji. Rusko poveljstvo je razumelo, da pri taki premoči sil ne bo zmožno dolgo voditi topovskega spopada na dolgi razdalji, zato so se odločili za bližnji neposredni boj.

Združena eskadra tako ni vzpostavila linije, podobne osmanski. Namesto tega se je razvrstila v kolono, v kateri so ladje plule ena za drugo in se pod neposrednim ognjem približale prvi liniji osmanske flote. Zahvaljujoč profesionalnosti ruskih vojakov je bil ta manever izveden hitro in kljub gostemu sovražnemu ognju – praktično brez izgub.

Ko je eskadra udarila v center osmanske linije, je admiral Spiridov svojo glavno ladjo sv. Evstafij uperil proti osmanski glavni ladji Real Mustafa. Ko sta se ladji približali druga drugi z boka, se je razvnel boj mož na moža. Eden od ruskih mornarjev si je tako močno želel zajeti osmansko zastavo, da jo je, potem ko je bil ranjen v obe roki, zgrabil kar z zobmi.

Ogenj z močno poškodovanega sv. Evstafija se je po jadrih kmalu razširil na Real Mustafo, kar je na koncu bilo usodno za obe ladji. Večina obeh posadk je umrla, poveljnikoma pa se je uspelo rešiti.

Potopitev glavne ladje je na osmansko floto napravila velik vtis. Turki so se odločili umakniti v Česmenski zaliv pod zaščito topov s kopnega, kar je bila, kakor se je kmalu izkazalo, huda napaka.

Strašen poraz

Turškim ladjam, ki so se nagrmadile v majhnem zalivu, je zmanjkalo prostora za vsakršen manever. Rusko poveljstvo je opazilo priložnost, da s pomočjo vetra, ki je pihal z morja na obalo, zažge celotno floto nasprotnika.

6. julija se je med rusko eskadro in turškimi ladjami razvnel srdit topovski boj, v katerem je bilo poškodovanih več slednjih. "Od topovskega obstreljevanja je vzvalovilo morje," je pisal osmanski kronik Ahmed Vassaf Effendi. Hkrati so bile štiri pomožne ladje natovorjene z eksplozivom in pretvorjene v ognjene ladje.

7. julija ob 2. uri ponoči je ta udarna skupina zaplula v Česmenski zaliv. Sreča se je nasmehnila samo eni ognjeni ladji, a to je bilo dovolj – v zrak je pognala osmansko bojno ladjo s 84 topovi in povzročila verižno reakcijo. Goreči kosi so se razleteli po vsem zalivu in povzročili požare na drugih ladjah.

"Lažje si je zamisliti kot pa opisati grozo in šok, ki ga je doživel sovražnik. Turki so prenehali z vsakršnim odporom, celo na ladjah, ki še niso zagorele. Cele posadke so v strahu in grozi poskakale v vodo, zaliv je bil prekrit z neštetimi ljudmi, ki so drug drugega utapljali. Strah pri Turkih je bil tako velik, da ne samo, da so zapuščali ladje in obalne topove, temveč so zbežali tudi iz Česmenske trdnjave, ki so jo tam nastanjeni stražarji in civilisti že bili zapustili," je zapisal kapitan Samuel Greig.

Na koncu so ruske ladje bile primorane prekiniti ogenj in začeti reševati preživele Turke. "Voda, pomešana s krvjo in pepelom, je bila ogabna. Ožgana trupla so plavala in pristanišče se je tako napolnilo z njimi, da ga je bilo težko prečkati s čolnom," je zapisal knez Jurij Dolgorukov.

Bleščeča zmaga

Po bitki v Česmenskem zalivu je bil velik del osmanske flote uničen. Turki so izgubili 15 bojnih ladij, 6 fregat in množico manjših ladij. Od 15.000 mornarjev jih je umrlo skoraj 11.000, Rusi pa so zajeli eno bojno ladjo in pet galej.

Ruski eskadri sta zagospodarili ne samo v Egejskem morju, ampak v vsem vzhodnem Sredozemlju. Turške plovne poti so bile popolnoma prekinjene, preliv Dardanele blokiran, zavzeto pa je bilo celo pristaniško mesto Bejrut v današnjem Libanonu.

Na koncu je zmaga v Česmenskem zalivu prinesla končno zmago Rusiji v vojni proti Osmanom leta 1774. Rusija se je dodobra utrdila na obali Črnega morja in pridobila svoja prva ozemlja na Krimu, povečala pa je tudi svoj vpliv na Balkanu. 

Preberite še: Cušima: najhujši poraz ruske mornarice v zgodovini

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke