"Ivan Stepanovič Konjev je bil po vztrajnosti in moči volje najbližje Žukovu. Imel je dobro intuicijo, spretno združeval moč artilerije in letalstva s hitrostjo, silovitostjo in nenadnostjo napada. Konjev si je prizadeval, da bi bojišče gledal z lastnimi očmi, in je sleherno operacijo pripravljal temeljito." Tako je enega od najboljših sovjetskih vojskovodij druge svetovne vojne ocenil maršal Aleksander Vasiljevski.
Bojna pot Konjeva se je začela na bojiščih prve svetovne vojne, tekom katere je mladi podoficit služil v artileriji. Med državljansko vojno, ki je sledila, se je Konjev bojeval v vrstah Rdeče armade proti samooklicanemu "vrhovnemu voditelju Rusije" Aleksandru Kolčaku v Sibiriji in proti japonskim interventom na Daljnem vzhodu. Po koncu vojne se je odločil ostati v oboroženih silah.
Začetek vojne proti Hitlerjevi Nemčiji je zdaj že generalpodpolkovnik Konjev dočakal kot poveljnik na zahodu stacionirane sovjetske 19. armade. Njegova armada je bila ena od prvih enot, ki so izkusile strašni napad nemške vojske. 12. julija 1941 je Konjev poročal v štab fronte: "... na voljo nimam niti ene popolne enote. Fronto držim samo zavoljo posameznih organiziranih podenot. V štirih dneh nisem dobil nobene letalske podpore. Naše enote se srdito borijo proti kopenskim silam nasprotnika."
11. septembra istega leta je bil Konjev imenovan za poveljnika Zahodne fronte, kar je zanj skoraj postalo usodno. V začetku oktobra je njegova vojska utrpela strašen poraz pri Vjazmi; ubitih ali ranjenih je bilo več kot 380.000 vojakov, okoli 600.000 jih je padlo v ujetništvo. Ta poraz je Nemcem praktično odprl cesto Moskve. Konjevu je grozilo vojaško sodišče in strelski vod (ta usoda je doletela enega od njegovih predhodnikov Dmitrija Pavlova, ki je prav tako doživel poraz in bil 22. julija streljan). A po osebni intervenciji Georgija Žukova se je uspel izogniti resnejšim posledicam in v poveljevanje dobil Kalininsko fronto, ki je 5. decembra 1941 kot prva prešla v množično protiofenzivo in sovraga potisnila 150 km od prestolnice.
A Vjazma za tega vojskovodjo ni bila zadnji poraz na bojnem polju. Obe rževsko-sičevski ter žizdrinska in statotruska ofenzivna operacija pod njegovim poveljstvom niso dosegle zastavljenih ciljev in se končale z velikimi izgubami za sovjetsko stran.
Po odločilni bitki pri Kursku poleti 1943 pa se je za Ivana Konjeva začela serija bleščečih zmag. Potem ko je Rdeča armada zdržala nemške napade, je vojska Stepske fronte pod njegovim poveljstvom 17. julija prešla v ofenzivo, potisnila nasprotnika na začetne položaje ter s tem uspehom osvobodila Belgorod in pomembno regionalno središče Harkov. Konec septembra se je fronta približala reki Dneper, jo prečkala in napravila mostišča ter jih z velikimi napori uspela zadržati in razširiti.
Poveljniška nadarjenost Konjeva se je v svoji najboljši luči pokazala med korsunjsko-ševčenkovsko operacijo januarja in februarja 1944. Ob sodelovanju s četami generala Nikolaja Vatutina je Konjev obkrožil 59.000-glavo sovražnikovo skupino v osrednji Ukrajini in učinkovito presekal poskuse preboja. Kljub temu, da se je delu nemške vojske vseeno uspelo prebiti, so Nemci v kotlu izgubili do 40.000 ljudi (mrtvih in ranjenih). "Vse se je zlilo v en potok. Vsi so bežali in nihče ni vedel, kam beži in zakaj. Na cestah in izven njih so ležali uničeni avtomobili, topovi, vozovi ter na stotine trupel vojakov in častnikov," je zapisal nek nemški ujetnik. Za uspeh pri "Stalingradu na Dnepru", kakor je postala znana ta bitka, je bil Konjev povišan v maršala Sovjetske zveze.
Nič manj se Ivan Konjev ni izkazal v umansko-botošanski operaciji spomladi 1944. Po zaslugi vešče pripravljenega napada treh tankovskih armad in poveljnikovega hitrega odzivanja na vsakršno spremembo situacije na bojišču je vojska 2. ukrajinske fronte pod njegovim poveljstvom porazila 8. nemško armado in osvobodila del zahodne Ukrajine in Moldavije. Z vstopom na romunska tla so bile čete Konjeva prve v Rdeči armade, ki so prestopile državno mejo ZSSR. Sam maršal je bil takrat skoraj ob življenje, potem ko je na njegov avtomobil med prečkanjem reče Južni Bug streljal nemški lovec.
Od maja 1944 do konca vojne je Konjev poveljeval vojski 1. ukrajinske fronte, ki je poleti 1944 sodelovala pri uničenju armadne skupine Severna Ukrajina, pozimi in jeseni 1945 pa še pri osvobajanju zahodne Poljske in zasedbi strateško pomembne industrijske pokrajine Šlezije. Vojska Ivana Konjeva je sodelovala tudi v berlinski operaciji, čeravno je izvedba napada v samo "osje gnezdo" nacizma pripadla 1. beloruski fronti maršala Žukova.
Ne glede na to, da Konjevu ni bilo usojeno zavzeti prestolnice Tretjega rajha, se je v zgodovino zapisal kot poveljnik poslednje strateške operacije Rdeče armade v veliki domovinski vojni Sovjetske zveze proti nacistični Nemčiji. Med praško ofenzivno operacijo (6. - 11. maja) so bili dokončno uničeni ostanki nemških armadnih skupin Sever in Jug, zajeto je bilo skoraj 860.000 vojakov nasprotnika in popolnoma osvobojeno ozemlje Češkoslovaške.
V svojih spominih z naslovom Petinštirideseto (leto) je maršal Ivan Stepanovič Konjev zapisal: "Kadar obiščem olšansko pokopališče v Pragu, kjer počiva prah naših vojakov in častnikov, padlih med praško operacijo, na s cvetjem okrašenih nagrobnikih z žalostjo prebiram datum '9. maja'. Dejansko se je vojna že končala, ti ljudje pa so umrli tukaj na obrobju Prage, ko je že vsa naša država praznovala zmago. Umrli so v poslednjih spopadih s sovražniki in neustrašno dokončali začeto delo."
Preberite še: O najboljšem sovjetskem vojskovodji druge svetovne vojne
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
