Sovjeti so bili prvaki v premagovanju nalezljivih bolezni, vendar obstaja tudi druga plat medalje

Cepljenje proti gripi, Leningrad, 1978.

Cepljenje proti gripi, Leningrad, 1978.

V.Baranovski/Sputnik
Sovjetska zveza je bila zelo učinkovita pri nadzoru in izkoreninjenju vseh vrst nalezljivih bolezni, vendar pa so obstajali dejavniki, ki so oteževali zagotavljanje epidemiološke varnosti države.

Sovjetski zdravstveni sistem je veljal in za nekatere še vedno je eden najboljših ali celo najboljši na svetu. Po statističnih podatkih in informacijah sovjetskih oblasti je bila povojna ZSSR zelo učinkovita v boju proti virusnim boleznim, zdravstveni sistem pa se ni nikoli soočil z ničemer, kar bi lahko označili kot epidemiološko krizo. K zdravju države so prispevale kampanje propagande osebne higiene in kampanje za cepljenje. Sodeč po življenjskih navadah sovjetskih ljudi pa bi težko rekli, da je bilo število primerov okužb majhno.

Glavni izzivi, s katerimi se je soočala povojna ZSSR

Prvi izziv v zvezi z nalezljivimi boleznimi, je bila ruska gripa, ki je bila prvič zabeležena leta 1977 in je trajala do leta 1979. Kljub temu, da je bil ta novi sev prvič ugotovljen na Kitajskem, je virus dobil ime "Ruski" (ali preprosto "rdeči"), ker je bila Sovjetska zveza prva država, ki je o tem uradno poročala.

Cepljenje proti gripi v tovarni v Leningradu, 1977.

Sev ruske gripe je bil v 99% podoben virusu H1N1 (tistemu, ki je leta 1918 povzročil tudi pandemijo španske gripe in leta 2009 pandemijo prašičje gripe). To je bil tudi razlog, da je bila velika večina bolnikov zelo mladih, mlajših od 25 let, saj njihovi organizmi niso bili nikoli izpostavljeni H1N1, ki je krožil po svetu v 40. in 50. letih 20. stoletja. Vendar pa je skoraj nemogoče določiti število okuženih in posledično število smrtnih žrtev. Zakaj? Bolezen je bila v popolni tajnosti. Za ta izbruh gripe še vedno ni celovitih podatkov. Zato se o tej gripi govori veliko. Nekateri pravijo, da je število smrtnih primerov zaradi te bolezni v Sovjetski zvezi preseglo milijon ljudi. Privrženci teorije zarote so napredovali še naprej in trdili, da je ruska gripa umetnega izvora in je bila namenjena ubijanju mladih. A to so le teorije. Če pogledamo dejstvo, da je bila ocenjena stopnja umrljivosti zaradi gripe po vsem svetu približno 5-6 na 100.000 ljudi, lahko sklepamo, da število smrtnih žrtev ni bilo tako visoko.

Poletje 1970 je zaznamoval izbruh kolere na jugu ZSSR. Astrahan je bilo pravzaprav mesto, ki je "prevzelo breme" virulentne bolezni. Do konca avgusta je bilo cepljenih skoraj 200.000 ljudi, na tisoče lokalnih prebivalcev in turistov pa so napotili v karanteno. Zahvaljujoč pravočasnim ukrepom je izbruh začel upadati v začetku septembra.

Boj proti epidemiji kolere v Astrahanu. Pošiljanje pacientov iz mesta pod nadzorom zdravnikov. Fotografija je bila objavljena v reviji Sovetski Sojuz leta 1970.

Kaj stoji za uspehom ZSSR pri zaustavitvi epidemij?

Pravočasni ukrepi so bili ključ do uspeha. Poleg tega moramo razumeti, da sovjetske oblasti niso izvajale polovičnih ukrepov in se zatekle k močnim načinom zajezitve izbruhov. Na primer, v primeru kolere je bilo v Astrahan poslanih 3000 vojakov, da bi ohranili red in nadzorovali karanteno. Vojake so poslali tudi na Krim in v Odeso.

Pošiljanje bolnika s kolero v bolnišnico za nalezljive bolezni v Astrahanu, 1970.

Drug ključni dejavnik zgodbe o uspehu ZSSR je bila kampanja množične imunizacije. Rojeni v povojni ZSSR so bili cepljeni proti tuberkulozi, davici in otroški paralizi. Sčasoma so bila na obvezni seznam dodana cepiva proti oslovskemu kašlju, tetanusu, ošpicam in mumpsu (preberite naslednji članek za več informacij o cepivih proti otroški paralizi). Ko je prišlo do virulentnih izbruhov, so se cepilne kampanje povečale (kot v primeru kolere) in s tem ustavile širjenje bolezni v zgodnjih fazah.

Ta imunizacijski program je spremljala tudi ogromna cepilna kampanja in kampanja za propagiranje osebne higiene.

Slogani, kot naprimer: "Če hočeš biti zdrav, potem se moraš utrjevati" (izpostavljaj se mrazu, da postaneš močen in zdrav) ali "Naj živijo brisače in gobice! Naj živi milo!" so vstopili v običajni jezik vsakega sovjetskega državljana in se prenašali iz generacije v generacijo.

Sovjetska animacija pri spodbujanju cepljenja

Sovjetska animacija je bila sestavni del te kampanje. Na primer, skoraj nemogoče je najti osebo, rojeno v ZSSR, ki nikoli ni gledala risanke "Mojdodir" (ki je še vedno zelo priljubljena).

Risanka temelji na verzih priznanega otroškega pesnika Korneja Čukovskega in želi spodbuditi higienske navade.

Prizor iz sovjetske risanke o higieni.

Drugi primer je kultna sovjetska risanka z naslovom "O povodnem konju, ki se je bal cepljenja". Zgodba govori o povodnem konju, ki se je tako bal injekcij, da je pobegnil iz bolnišnice. Vendar je kmalu zbolel in so kmalu vrnili nazaj v bolnišnico na nosilih, kjer je zardel od sramu pred zdravnikom. Namen risanke je torej sporočiti otrokom (in verjetno ne le otrokom), da ni nič strašnega pri cepljenju.

Prizor iz sovjetske risanke o povodnem konju, ki se je bal cepljenja.

Kaj je bilo narobe s sovjetskimi življenjskimi navadami?

Kar zadeva higieno in higieno, pa ni bilo vse tako popolno. Izrazit primer so bili avtomati z gazirano vodo, ki so bili zelo razširjeni po Sovjetski zvezi. Le kdo si ne bi želel kozarca hladne gazirane vode na vroč poletni dan? Stvar pa je bila v tem, da so ti stroji ponujali le največ dva kozarca (vendar običajno samo en kozarec) za pitje. Vsak zahodni državljan bi najbrž opozoril na slabo osebno higieno, vendar sovjetski ljudje o tem niso veliko razmišljali.

Ti kozarci so bili več kot primerni za prenašanje virusov in na primer v poznih sedemdesetih letih se je ruska gripa lahko prenašala prav z njihovo pomočjo. A o tem ni podatkov, saj študije o povezavi med avtomati z gazirano vodo in širjenjem okužb niso bile nikoli objavljene ali javno razpravljane.

Druga težava, ki lahko šokira sodobnega človeka (zlasti tistega, ki živi v dobi COVID-19), so bile brizge za večkratno uporabo, ki so bile del medicinskih pripomočkov mnogih sovjetskih državljanov. Najpogostejši način razkuževanja teh brizg je bil, da so jih prevreli. Vendar pa vemo, da vretje ne zagotavlja sterilnosti, saj so številni virusi znani po tem, da lahko preživijo temperature vrelišča, na primer hepatitis B ali C (verjamem, da se je raven medicinskega znanja v zadnjem letu močno povečala).

Kakor koli že, kljub pomanjkanju podatkov o primerih okužbe se je sovjetski sistem nadzora nad epidemijami izkazal za izjemno učinkovitega pri nadzoru in izkoreninjenju nalezljivih bolezni na območjih prenosa. Toda ostalo je veliko vprašanj, na katere še vedno nimamo odgovora.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke