Prvi sovjetski AEROVAGON in njegova žalostna zgodba (FOTO + VIDEO)

Kaj se zgodi, če združite vlak in letalo? Bo "letelo" po tirnicah?

To vprašanje so si pred sto leti zastavili inženirji iz številnih držav. Parne lokomotive, katerih prednosti so še vedno odtehtale njihove pomanjkljivosti, so bile še vedno priljubljene in se jim ni mudilo, da bi se umaknile v preteklost, vendar so jih kljub temu poskušali preoblikovati v nekaj bolj obetavnega. Najprej so eksperimentirali s hitrostjo. Ideja o pritrditvi letalskega motorja in propelerja na vagon je bila tik pod površjem.

Prvič jo je leta 1919 oživel Nemec Otto Steinitz. Njegov prototip samohodnega vagona z letalski pogonskim sistemom Dringos je razvil hitrost do 120-150 km/h.

Toda aerovagon Dringos ni bil uvrščen v serijo - vmešala se je Versajska pogodba, ki je prepovedala proizvodnjo in uporabo letalskih motorjev. Toda leto kasneje je isto idejo poskušal uresničiti tudi en sovjetski šofer.

Sovjetska različica

Ime mu je bilo Valerijan Abakovski. Po rodu iz Ruskega cesarstva je po revoluciji leta 1917 končal v mestu Tambov (460 km od Moskve), kjer je delal kot navaden šofer v lokalnih varnostnih agencijah za boj proti protirevolucionarnim aktivnostim. Abakovski je pri svojih 24-ih malikoval tehnologijo in na ušesa so mu prišle novice o projektu Dringos.

Le-ta ga je prepričal, da ga je spustil v železniško delavnico v Tambovu, in tako je v zgodnjih dvajsetih letih prejšnjega stoletja oblikoval svoj aerovagon.

O izobraževanju Abakovskega ni bilo znano nikomur, vendar so njegov projekt obravnavali z veliko pozornostjo. Odličen bi bil za hiter prevoz visokih vladnih uradnikov in še posebej pomembnih dokumentov med ruskimi mesti.

Sprednja stran kabine je bila klinasto oblikovana, streha pa rahlo nagnjena, da bi tako lažje dosegli optimalno racionalizacijo in dobro aerodinamiko. Pred kabino je bil nameščen letalski motor, ki je poganjal leseni propeler z dvema listoma s premerom skoraj treh metrov. Srednji in zadnji del kabine sta bila namenjena potnikom: takšno vozilo je lahko naenkrat prevažalo 20-25 ljudi.

Vagon Abakovskega je dosegal hitrost do 140 km/h. Poleti 1921 so se začela preskušanja vozila, do sredine julija pa je areovagon uspešno prevozil več kot tri tisoč kilometrov. Nov izum je bil ocenjen kot uspešen - in takrat so se tudi prvič odločili, da na njem prevažajo še posebej pomembne ljudi.

Katastrofa na Kurski cesti

Julija 1921 je aerovagon končno dosegel svojo pomembnost. V Moskvi je bilo hkrati več sestankov Komunistične internacionale, s prihodom tujih delegacij. Sovjetski boljševiki so se odločili, da je najbolje govoriti o pomenu ruske revolucije v neposredni bližini njene gonilne sile - proletariata. Delegacijo je vodil Fjodor Andrejevič Sergejev, znan kot tovariš Artjom - Stalinov bližnji prijatelj, leta 1918 je ustanovil Doneške-Krivoroško sovjetsko republiko, med ljudmi znano tudi kot "republika Donbas". Izbira je padla na majhno ekskurzijo do premogovnika v okolici Moskve in mesta Tule.

24. julija zjutraj so se k sovjetskim rudarjem odpravili Artjom, sam Abakovski, nemški komunist Oscar Gelbrich, avstralski komunist John Freeman in drugi tujci. "Aerovagon nove konstrukcije" se je gibal s hitrostjo 40-45 kilometrov na uro in jih brez kakršnihkoli težav odpeljal najprej v rudnike, nato pa v tovarno orožja v mestu Tula.

Zatem je delegacija obiskala lokalno gledališče, kjer je potekala slovesna seja mestnega sveta, in nazaj so se vračali zelo hitro - aerovagon je pospešil do 80-85 kilometrov na uro. Ob 18. uri in 35 minut, 111 km od Moskve, v bližini Serpuhova, je aerovagon z vso svojo brzino zletel s tirnic in se "razletel na koščke". Dva dni kasneje je časopis Pravda pod naslovom "Katastrofa na Kurski cesti" zapisal: "Od 22 oseb v areovagonu je umrlo šest ljudi: Otto Strunat (Nemčija), Gelbrich (Nemčija), Hsoolet (Anglija), Konstantinov Iv. (Bolgarija), predsednik centralnega komiteja Zveze rudarjev tovariš Artjom (Sergejev) in tovariš Abakovski.

Politično maščevanje?

Kasneje so za uradni vzrok tragedije krivili stanje železnic v Rusiji. Domnevno je aerovagon poskočil zaradi neravne površine in tako odletel iz tirnic. Preiskava je bila zaključena. Ustavljen je bil tudi nadaljnji razvoj areovagona.

Toda sin tovariša Artjoma, enega od ustanoviteljev protiletalskih raketnih sil ZSSR Artjoma Fedoroviča Sergejeva (v času nesreče je bil star štiri mesece in pol, tri dni po nesreči ga je sprejel Stalin v svojo družino) je z leti povedal drugačno različico. Spomnil se je:

"Kot je dejal Stalin, če ima naključje politične posledice, si moramo stvar podrobneje ogledati. Ugotovljeno je bilo, da je bila pot aerovagona posuta s kamenjem. Poleg tega sta bili dve komisiji. Eno je vodil Jenukidze (Avel Jenukidze, sekretar Centralnega izvršnega odbora in boter Stalinove žene), ki je vzrok nesreče videl v pomanjkljivostih pri oblikovanju vagonov, vendar je Dzeržinski (Feliks Dzeržinski, revolucionar in ustanovitelj prve Varnostne agencije ZSSR) je moji mami govoril, da je treba to stvar raziskati: kamni namreč ne padajo z neba.

Dejstvo je, da je Artjom ustvaril Mednarodno zvezo rudarjev po ukazu Lenina, da bi tako preprečil vpliv Trockega. Organizacijski odbor sindikata je bil ustanovljen nekaj dni pred katastrofo. Trocki je takrat predstavljal zelo veliko silo: na njegovi strani sta bila tako pomemben del vojske kot malomeščanstvo...".

Lev Trocki, eden od voditeljev revolucije, je imel po Leninovi smrti najverjetnejšo možnost, da vodi Sovjetsko zvezo. Leta 1940 so ga, izgnanega iz države, po Stalinovem ukazu ubili v Mehiki. Po mnenju Sergejeva je ravno Trocki tisti, ki je kriv za načrtovano smrt njegovega očeta.

Po neuspelem poskusu so aerovagon v Sovjetski zvezi poskusili zagnati šele leta 1970 - s turboreaktivnimi motorji AI-25 na strehi. Vagon je dosegel največ 250 km/h, ta preskušanja pa so pomagala pri razvoju naslednjih generacij vlakov.

Aerovagon je po končanih preskušanjih najprej dolgo časa miroval na postaji, kjer je postopoma propadel. Leta 2008 so mu odrezali nos z turboreaktivnimi motorji, ga pobarvali in postavili kot spomenik v počastitev 110. obletnice Tverske tovarne za izdelavo vagonov.