Kako je nek Poljak postal eden najboljših ruskih vojskovodij (FOTOZGODBA)

"Odlično se je spoznal na vojaško obrt, dajal natančne ukaze ter pametno in taktno preverjal njihovo izvajanje. Do podrejenih je izkazoval stalno pozornost in znal ceniti in razviti iniciativo svojih podrejenih poveljnikov kot nihče drug. Drugim je dal ogromno, a se hkrati od njih učil … Težko bi se spomnil bolj temeljitega, učinkovitega, delavnega in vsestransko nadarjenega človeka." Te besede je nadarjeni maršal Georgij Žukov namenil nič manj nadarjenemu maršalu Konstantinu Rokosovskemu, enemu od tvorcev zmage ZSSR nad nacistično Nemčijo.

Rokosovski (rojen v Varšavi, ki je bila takrat del Ruskega imperija) je svojo vojaško pot začel v konjenici na bojiščih prve svetovne vojne. Po dveh revolucijah leta 1917, padcu caristične oblasti, razpadu vojske in države pa je bil, kakor ostali Poljaki iz 5. kargopoljskega dragunskega polka, postavljen pred izbiro; sodelovati v obnovi Poljske ali pa se posvetiti boju za "oblast delavcev in kmetov" ter "zmago svetovne revolucije". Njegov vojni tovariš in bratranec Franz Rokosovski je odšel v Varšavo, sam Konstantin pa se je pridružil boljševikom.

Boju zoper lastno domovino v sovjetsko-poljski vojni leta 1919 se je Konstantin Rokosovski uspel izogniti, saj je večino državljanske vojne preživel v bojih proti belim na Uralu, v Sibiriji in na Daljnem vzhodu, kjer je bil povišan v poveljnika konjeniškega polka.

Uspešna vojaška kariera in samo življenje Konstantina Rokosovskega bi se lahko končala v času "velikega terorja", obdobja množičnih represij, ki so zajele Sovjetsko zvezo konec tridesetih let. 17. avgusta 1937 so divizijskega poveljnika Rokosovskega aretirali pod sumom, da deluje za poljsko in japonsko obveščevalno. Dve leti in pol je moral preživeti v zaporih in prestajati zasliševanja, preden je bil marca 1940 po posredovanju generala Semjona Timošenka osvobojen in se je lahko vrnil v vojsko in znova užival državljanske pravice. Njegov vnuk (in soimenjak) je kasneje povedal: "Nikoli ni govoril o tem, niti z najbližjimi prijatelji. Samo enkrat, ko ga je mama več let po vojni vprašala, zakaj zmeraj nosi s sabo pištolo, je rekel: Če bodo kdaj znova prišli pome, me živega ne bodo odpeljali."

Med težkimi obrambnimi boji proti Nemcem poleti 1941 se je Rokosovski izkazal kot sposoben in odločen poveljnik. Z omejenimi človeškimi in tehničnimi sredstvi je 28. julija uspel ponovno zasesti mesto Jarcevo (ki je postalo eno prvih osvobojenih mest), zadržati napredovanje sovražnika proti Moskvi in ostanku dveh sovjetskih armad omogočiti preboj iz obroča v sosednjem Smolensku.

"Medtem ko se borimo pri Moskvi, moramo razmišljati o Berlinu. Sovjetske čete bodo zagotovo stopile v Berlin," je Rokosovski povedal novinarju Rdeče zvezde oktobra 1941. V tem težkem obdobju bitke za prestolnico je bila njegova 16. armada izpostavljena izrednemu pritisku nasprotnika, medtem ko je branila severozahodne poti k mestu. Borila se je za vsak meter, zaustavila nemški napad in se decembra priključila množični protiofenzivi Rdeče armade, ki je potisnila nemško vojsko 100-150 kilometrov od mesta. "Težko bi se spomnil kateregakoli drugega poveljnika, ki je tako uspešno deloval tako v obrambnih kot ofenzivnih operacijah v minuli vojni … Obdarjen s talentom predvidevanja je skoraj vedno brez napake uganil namere nasprotnika, ga prehitel in praviloma izšel iz boja kot zmagovalec," je zapisal glavni maršal letalstva Aleksander Golovanov.

Rokosovski je postal eden od avtorjev operacije Uran za obkolitev in uničenje nemške 6. armade Friedricha Paulusa v Stalingradu. Med kursko bitko poleti 1943, po kateri je nemška vojska dokončno izgubila iniciativo v vojni, je tako sposobno organiziral obrambo na severnem delu fronte, da je Nemcem odvzel vsakršne možnosti za preboj. "Vojska Osrednje fronte je izpolnila nalogo," je zapisal Rokosovski v svojih spominih z naslovom Vojaški dolg: "Z vztrajnim odporom smo izčrpali sovragove sile in mu preprečili napredovanje … Ni nam bilo treba uporabiti rezerv Štaba, znašli smo se brez njih, saj smo pravilno razporedili sile in jih skoncentrirali na tem delu, ki je za nas predstavljal največjo nevarnost."

Leta 1944 je Konstantin Rokosovski poveljeval vojskam 1. beloruske fronte, ki je med operacijo Bagration tvorila glavno udarno silo. V vsega dveh poletnih mesecih "sovjetske bliskovite vojne" se je Rdeča armada prebila skoraj 600 kilometrov na zahod, osvobodila vso Belorusijo, dele Baltika in vzhodne Poljske. Nemška armadna skupina Center je bila popolnoma uničena, v težkem položaju pa se je znašla armadna skupina Sever. 29. junija je bil Rokosovski, ki mu je nasprotnik namenil vzdevek General bodalo, povišan v čin maršala Sovjetske zveze.

Novembra 1944, ko so se sile 1. beloruske fronte pripravljale za juriš v osrčje Nemčije, pa je bil Rokosovski nenadoma imenovan za poveljnika 2. beloruske fronte. V svojih spominih se je spominjal telefonskega pogovora s Stalinom: "To je bilo tako nenadno, da sem brez premisleka takoj vprašal: Čemu takšna nemilost, da me z glavnega dela fronte premeščate na drugorazredno območje? Stalin je odvrnil, da se motim: ta del, na katerega me premešča, je namreč del skupne zahodne fronte, na katerem bodo delovale vojske treh front – 2. beloruske, 1. beloruske in 1. ukrajinske. Uspeh te odločujoče operacije bo odvisen od tesnega sodelovanja teh front … Če se ne prebijete vi in Konjev, se tudi Žukov ne bo nikamor prebil, - je zaključil vrhovni poveljnik."

V pogovoru s svojim dobrim prijateljem generalporočnikom Nikolajem Železnikovom je bil Rokosovski bolj odkrit: "Sem najbolj nesrečni maršal Sovjetske zveze. V Rusiji me imajo za Poljaka, na Poljskem pa za Rusa. Jaz bi moral zavzeti Berlin, saj sem bil najbližje od vseh. A poklical me je Stalin in rekel: Berlin bo zasedel Žukov. Vprašal sem, zakaj takšna nemilost, on pa mi je odvrnil: To ni nemilost, to je politika." Na koncu je vojska 2. beloruske fronte pod poveljstvom Konstantina Rokosovskega razbila nasprotnika v Vzhodni Prusiji in na Pomorjanskem ter prikovala nemško 3. tankovsko armado in ji s tem preprečila udeležitev boja za Berlin.

Po zmagi se je maršal začasno vrnil v domovino. Poveljeval je Severni skupini sovjetskih vojsk, nameščeni na ozemlju Poljske. Oktobra 1949 je na prošnjo predsednika Poljske ljudske republike Bolesława Bieruta in po odobritvi sovjetskega vodstva Rokosovski zasedel položaj poljskega ministra narodne obrambe, na katerem je ostal do leta 1956. Bil je edini sovjetski maršal v zgodovini, ki je obenem postal maršal Poljske.