Začetna faza vojne proti nacistični Nemčiji se je za Sovjetsko zvezo pretvorila v pravo nočno moro. Wehrmacht je kakor nož skozi maslo zarezal v položaje Rdeče armade in v nekaj tednih okupiral celotno ozemlje baltskih držav in Belorusije ter velik del Ukrajine. V srditih bojih so bile uničene celotne sovjetske divizije. Na sto tisoče vojakov je bilo obkoljenih in se je obupano poskušalo prebiti iz obročev ter ponovno združiti s svojimi.
A sovražnikov uspeh ni bil tako popoln po celotni dolžini sovjetsko-nemške fronte. Na skrajnem severu države, v območju grebena Mustatunturi blizu meje z Norveško, Nemci vsa leta vojne niso mogli prebiti obrambe Rdeče armade.
V sovjetski Arktiki se je vojna začela teden dni kasneje kot v preostanku ZSSR. Šele 29. junija so nemške in finske sile prečkale mejo in začele ofenzivo v smeri Murmanska in Kandalakše.
Enote Norveškega gorskega strelskega korpusa pod poveljstvom generala Eduarda Dietla so prodirale ob obali Arktičnega morja. Njihova naloga je bila zasesti polotok Sredni, še posebej pa Ribači, katerega strateška lega mu je prislužila neuraden vzdevek "nepotopljiva bojna ladja Arktike". "Kdorkoli drži Ribači in Sredni, drži Kolski zaliv. Brez Kolskega zaliva Severna flota ne more obstajati," je zapisal admiral Arsenij Golovko.
Potem ko so uničili več obmejnih postojank in potisnili nazaj enote 95. pehotnega polka, so Nemci dosegli Mustatunturi, 6 km od meje, za katero je bila ožina in neposredna pot do polotokov. Nemci so upali, da bodo greben zasedli hitro, a se je kmalu izkazalo, da ne bo tako lahko.
Sprva je sovjetsko poveljstvo menilo, da bo sovražnik po polotokih udaril prej z morja kot s kopnega, in tako je v pričakovanju nemškega desanta glavne sile skoncentriralo na polotoku Ribači. Ko je nemška vojska napadla greben, je bila napram sovjetskim braniteljem v petkratni številčni premoči.
Kljub temu so sovjetski vojaki zdržali do prihoda okrepitev in uspeli Nemcem nuditi srdit odpor. Ognjene točke so postavili neposredno na skalah, potegnili bodečo žico in položili mine. Borili so se za vsak meter, za vsako skalo.
Tiste Nemce, ki jim je vseeno uspelo preplezati greben in se podati proti ožini, je pričakal ogenj sovjetske artilerije in rušilcev Uricki in Kujbišev, ki sta se približala obali. "Ruska pomorska artilerija nas je obstreljevala. Imeli smo precejšnje izgube v bataljonih, bolničarji nimajo časa vseh evakuirati … Približali smo se Kutovi in se spuščali s strmih vzhodnih pobočij na hrib 122. Nato je po nas padla toča granat. Ničesar nimam, s čimer bi jih odbil. Če ne bodo nehali streljati, bom prisiljen umakniti polk." Tako je poročal poveljnik nemškega 136. gorskega bataljona.
Srditi boji za Mustatunturi so se nadaljevali do sredine septembra 1941. Po več neuspehih so Nemci ustavili poskuse zasedbe grebena ter se začeli utrjevati na položajih.
"Na severnih pobočjih grebena, ki so bila strma po sredini in nekoliko manj po vzhodni in zahodni strani, je bilo sedem naših utrjenih točk. Sovražnik je bil pozicioniran na južnem, manj strmem pobočju, ki je nudilo boljši položaj. Med sovražnikom in našimi utrdbami je bil samo 50-60 metrov širok pas nikogaršnje zemlje, na nekaterih mestih celo samo 25-50 metrov – toliko, kolikor je razdalja meta granate iz ležečega položaja! Bitke z granatami so se odvijale vsak dan. Obe strani sta lahko slišali vse, kar se je dogajalo na drugi strani," se je spominjal generalporočnik Sergej Kabanov.
Ker so zavzemali najvišje točke terena, so Nemci lahko dobro videli, kako se približujejo sovjetske sile. Dobave hrane, streliva in gradbenega materiala do položajev za gradnjo utrdb so potekale pod močnim sovražnikovim ognjem. »Za vsak hlod, dostavljen v Mustatunturi je nekdo plačal z življenjem ali z ranami. Kako lahko zgradiš utrdbo 50 metrov od sovražnikove obrambne linije? Ob zvoku slehernega udarca te lahko zadane granata v glavo," je pisal inženir Nikolaj Abramov.
Nemce je še posebej jezila sovjetska mejna oznaka A-36, ki je stala na grebenu. Pred sovjetsko-finsko vojno (zimsko vojno) je tod potekala državna meja, ki je bila po pogojih moskovskega mirovnega sporazuma iz leta 1940 premaknjena nekoliko proti zahodu. "S ponosom se spominjam, kako vztrajno smo branili naš sovjetski mejnik, ki je ostal na Mustatunturiju. To je bil verjetno edini mejnik, ki ga nacisti niso zajeli. Nemci so ga večkrat poskušali zasesti, a jim je vsakič spodletelo. Zagrenjeni zaradi neuspeha so nemški vojaki neusmiljeno streljali po nas. Nekajkrat jim je uspelo sestreliti znak, a so ga mornarji znova postavili nazaj," je v svojih spominih Onkraj severnega tečajnika zapisal kapetan sovjetskih marincev Vasilij Kisljakov.
Vse do trenutka, ko je Rdeča armada potisnila Nemce iz arktičnega kroga konec leta 1944, je greben Mustatunturi ostal kakor kost v grlu nacistov. Vsi njihovi poskusi preboja skozi sovjetsko obrambo so klavrno propadli. Medtem ko je na drugih koncih fronte nemška vojska napredovala na tisoče kilometrov do Volge in Kavkaza, je tukaj obstala praktično na sami meji Sovjetske zveze.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
