Kako je francoski general izdal vrhovnega voditelja Rusije

Russia beyond (Foto: javno lastništvo, František Sládek)
Legendarni ruski admiral zavezniškim interventom ni dovolil, da bi iz države odpeljali ruske zlate rezerve. Na koncu so ga izdali in končal je pred strelskim vodom revolucionarjev.

"Polna luna, jasna, mrzla noč … Ponudim mu prevezo za oči, a Kolčak odkloni. Strelski vod je pripravljen z nabitimi puškami … Dam ukaz: Vod, streljajte po sovražnikih revolucije!" Tako se je poveljnik strelskega voda Ivan Bursak spominjal usmrtitve enega glavnih sovražnikov boljševikov, vrhovnega voditelja Rusije admirala Aleksandra Vasiljeviča Kolčaka.

Vodja protiboljševiškega belega gibanja bi se tej grenki usodi lahko zlahka izognil, če ne bi bilo francoskega generala Mauricea Janina.

Nasprotnika

Aleksander Vasiljevič Kolčak

Aleksander Kolčak je bil kot oceanograf, raziskovalec Arktike in pomorski poveljnik vse življenje daleč od politike, vse dokler se po oktobrski revoluciji 1917 ni znašel na čelu belega gibanja v Sibiriji. 18. novembra 1918 je admiral zasedel položaj vrhovnega voditelja Rusije in njegovo avtoriteto so kmalu priznali drugi beli generali na jugu, severu in severozahodu države.

Silam antante pa se admiralu ni mudilo priznati tega visokega statusa, čeprav so mu, tako kot ostalim protisovjetskim silam, nudili vojaško pomoč. Predstavnik zaveznikov pri t. i. Kolčakovi ruski vladi je bil Maurice Janin.

Francoski general in ruski voditelj že v začetku nista najbolje shajal drug z drugim. Kolčak je nasprotoval temu, da bi Janin prevzel poveljstvo nad vsemi protiboljševiškimi silami na vzhodu Rusije, tako nad silami interventov kot belo vojsko. Admiral je odkrito ignoriral dejstvo, da je bila Janinova funkcija potrjena s strani voditeljev antante.

Admiral Kolčak in A. V. Timirjova (sede) s šefom britanske misije generalom A. Noxom in britanskimi častniki na vajah.

Francoski general je kljub temu prevzel poveljstvo nad vsemi tujimi silami v Sibiriji, vključno z glavno udarno enoto – češkoslovaško legijo. Cilj te enote, ki je bila ustanovljena pod carsko oblastjo v Rusiji med prvo svetovno vojno in so jo sestavljali češki in slovaški vojni ujetniki, je bil preboj nazaj do Nemčije in Avstro-Ogrske. Po padcu ruske monarhije je legija prišla pod poveljstvo francoskega generalštaba, ki jo je nameraval umakniti iz Rusije in jo poslati na zahodno fronto. A po izbruhu ruske državljanske vojne je padla odločitev, da se na deset tisoče legionarjev ohrani v Sibiriji in na Daljnem vzhodu, kjer so postali učinkovito orožje v boju proti revolucionarjem. Češkoslovaška legija je v življenju Kolčaka igrala usodno vlogo.

"Admiral je obseden z megalomanijo in naivno prebrisanostjo norca. Hvala Bogu, da so zavezniki premogli toliko daljnovidnosti, da sibirske vlade niso priznali kot ruske," je o Kolčaku v svojem dnevniku zapisal Janin.

General Maurice Janin s člani francoske vojaške misije v Sibiriji

General Konstantin Saharov iz Kolčakovega generalštaba pa je na drugi strani francoskega poveljnika opisal sledeče: "Janin je bil neiskren in šibkega značaja. Dajal je nejasna navodila in že od samega začetka igral dvojno igro. Navzven se je do Kolčaka vedel hlapčevsko, mu zagotavljal podporo, zvestobo in izkazoval simpatije do ruske vojske, dobro voljo in prizanesljivost. A za hrbtom je dovoljeval vsa mračna dejanja Čehov in mi smo celo sumili (ne brez osnove), da jih je včasih namerno podžgal proti nam."

Pobeg

Proti koncu leta 1919 je bilo belo gibanje na vzhodu države na robu kapitulacije. Potem ko je Rdeča armada premagala Kolčakove sile, je začela hitro napredovati v Sibirijo in 15. novembra so celo zajeli prestolnico bele Rusije Omsk.

Admiral Kolčak na postroju

Sledil je naporen veliki sibirski ledeni pohod, med katerim so morali beli premagati razdaljo več tisoč kilometrov proti vzhodu pod stalnim pritiskom Rdeče armade in lokalnih partizanov ter hude sibirske zime.

Kritično situacijo je še dodatno poslabšalo vedenje češkoslovaških enot. Legionarji so nadzorovali transsibirsko železnico in najprej po njej spustili svoje "vojne trofeje" (dejansko plen), s silo zaustavljali vlake z begunci ter včasih neposredno zasegali parne lokomotive, gorivo in imetje. Kolčakova jezna pisma Janinu in češkoslovaškemu poveljniku Janu Syrovýjemu niso pomagala zgladiti situacije.

Vrhovni voditelj je kmalu spoznal, da ima vse niti v rokah pravzaprav Janin in njegovi legionarji. Kolčak se je zato ločil od glavnine svoje vojske in se skupaj s spremstvom, konvojem in zlatimi rezervami z vlakom odpravil proti novi prestolnici Irkutsk. 27. decembra pa so pri postaji Nižnjeudinsk, 500 km od mesta, konvoj "do nadaljnjih navodil" ustavili Čehoslovaki.

Kolčak na fronti med poslušanjem poročila častnika

Kmalu je v Irkutsku proti oblasti vrhovnega voditelja izbruhnila vstaja, ki so jo organizirali predstavniki t. i. Političnega centra – Socialistično-revolucionarne in menjševiške stranke. Ker ti zavezniških okupatorjev niso jemali kot nasprotnike, je Janin Kolčaku predlagal, da mu preda konvoj z zlatom, da ga bo varno prepeljal v Vladivostok.
Kolčak je odgovoril: "Ne zaupam vam. Prej bi zlato prepustil boljševikom, kot pa ga predal zaveznikom." S temi besedami in napovedjo, da Čehoslovakom ne bo dovolil, da bi iz Rusije odnesli karkoli vrednega, si je Aleksander Kolčak v glavnem zapečatil tragično usodo.

Izdaja

Admiral je dva tedna lahko le nemočno hiral v Nižnjeudinsku pod blokado češkoslovaških sil. Njegovo spremstvo s 500 možmi bi lahko zatrlo upor v Irkutsku že v začetni fazi, če bi mu zavezniki dali priložnost. A Janin je kupoval čas in se začel z vstajniki pogajati.

Na koncu so sile Političnega centra zavzele Irkutsk, konvoj, ki je spremljal Kolčaka, pa je pobegnil. Z vrhovnim voditeljem je ostala samo peščica ljudi, najvišje rangiran med njimi pa je bil predsednik sveta ministrov Viktor Pepeljajev.

Oklepni vlak Orlik s pripadniki češkoslovaške legije. Ufa, julija 1918

Ministri v njegovi vladi, ki so še ohranjali stike s Kolčakom, so ga skušali prepričati, naj se odpove svoji funkciji v korist poveljnika belih sil na jugu države Antona Denikina in Kolčak je bil pripravljen na to pristati, a ne, preden bi prečkal Irkutsk, zapustil Bajkal in dosegel Verhnjeudinsk (Ulan Ude).

Janin je od svojega nadrejenega dobil dovoljenje, da odpelje admirala kamorkoli se mu zdi primerno in tako mu je 10. januarja zagotovil vlak, opremljen z britanskimi, francoskimi, ameriškimi, japonskimi in češkoslovaškimi zastavami. Te so simbolizirale, da je Kolčak pod zaščito teh držav, medtem ko bi ta potoval skozi Irkutsk. Kljub temu je depresivni general med vstopanjem na vlak dejal: "Zavezniki me bodo prodali ..."

Vrhovni voditelj Rusije in vrhovni poveljnik ruske vojske A. V. Kolčak

Člani Političnega centra so zahtevali, da Janin preda Kolčaka in Pepeljajeva skupaj z zlatimi rezervami. Če bi zavrnil, je nova vlada zagrozila, da češkoslovaških enot ne bo spustila na vzhod, kar bi za legijo lahko pomenilo katastrofo, saj je bila Rdeča armada vsak dan bližje. Legionarji pa niso imeli nobene želje po tem, da bi prepustili ves vojni plen, ki so si ga nabrali.

Na koncu je Maurice Janin odločil predati admirala, ki je za antanto postal neuporaben, ter zlahka pozabil na varnostna zagotovila, ki mu jih je dal. 15. januarja so Aleksandra Kolčaka aretirali na železniški postaji v Irkutsku. "Psihološko ne moremo sprejeti odgovornosti za zagotavljanje varnosti na admiralovem potovanju … Ko sem predlagal, da zlate rezerve preda pod mojo osebno odgovornost, mi ni hotel zaupati, zato ne morem več storiti ničesar," je dejal francoski general.

Janin in drugi zavezniški predstavniki so na tiho zapustili mesto, medtem ko so Čehoslovaki, ki so uspeli prevzeti nadzor nad delom zlatih rezerv, dobili zeleno luč za pot naprej proti pristaniščem ob pacifiški obali.

"General brez časti"

Vstop češkoslovaških enot v Irkutsk, 1918

Kmalu se je Irkutsku približala Rdeča armada in 25. januarja 1920 so boljševiki v mestu prevzeli oblast brez prelite kaplje krvi, v začetku februarja pa so enote bele garde pod poveljstvom generala Sergeja Vojcehovskega poskušale admirala osvoboditi s silo.

Sovjetsko vodstvo v teh okoliščinah ni hotelo tvegati, zato sta bila Aleksander Kolčak in Viktor Pepeljajev 7. februarja ob ustju reke Ušakovke po hitrem postopku usmrčena, njuni trupli pa odvrženi v odprtino v ledu. Ko je izvedel za njuno smrt, se je Vojcehovski umaknil od Irkutska.

Enota Kolčakove bele vojske

"Zarotniško vedenje generala Janina in drugih predstavnikov zavezniških sil pri tem sramotnem dejanju je povzročilo najglobljo ogorčenost in nemočno jezo," je dogodke komentiral minister za prehrano v Kolčakovi vladi Ivan Serebrennikov.

Lev Krol, še en beli voditelj, je dejal: "Predati osebo v takšnih okoliščinah je bilo najbolj zavrženo dejanje, ki je povzročilo prezir celo pri tistih, katerim je bil admiral predan."

Čeprav je bilo v zahodnem tisku nekaj kritik na račun generalovih dejanj, jih je vodstvo antante ocenilo kot dokaj pravilna v luči dane situacije. Janin sam je obtožbe, da so zavezniki izdali Sibirijo, da so Čehi uničili vojsko in da je osebno predal admirala boljševikom zavrnil kot "pravljice s strani teh, ki nikoli niso bili pripravljeni sprejeti realnosti situacije."

General Maurice Janin

Med predstavniki belega gibanja in ruskimi emigranti je postal Maurice Janin znan kot "general brez časti". Po neki legendi naj bi se mu na njegovi poti do Vladivostoka na neki postaji približal ruski oficir in mu pod noge vrgel pest kovancev z besedami: "Tukaj je tvojih trideset kosov srebra."

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke