Znane so podrobnosti usmrtitve zadnjega ruskega carja

Kakor piše v prvem poročilu, bosta preostali dve knjigi posvečeni preiskovalnemu delu iz obdobja 1918-1924 in tistim preiskavam, opravljenim v novejšem obdobju. Z izdajo poročil se želi prikazati objektivnejšo sliko takratnih dogodkov.

Car Nikolaj II. po sestopu s prestola v priporu v Carskem selu

Kongresna knjižnica

Več let se ni vedelo, kdo je dejansko ukazal likvidacijo carske družine, torej ali je ukaz za usmrtitev prišel iz samega partijskega vrha, ali pa so se za to odločile lokalne oblasti. Iz materiala, ki ga je objavil ruski državni preiskovalni komite je razvidno, da si revolucionarji niso bili enotni glede usode ruskega monarha. Medtem ko so eni predlagali likvidacijo po hitrem postopku (predvsem predstavniki levega krila Uralskega izvršnega komiteja), so drugi zagovarjali množično javno sojenje, ki bi se končalo s smrtno kaznijo. Zadnjo opcijo je zagovarjal tudi Lenin in se zavzemal za to, da bi bil proces kar se da javen. Vlogo tožilca bi po tem scenariju moral prevzeti Lev Trocki, član Politbiroja, ki je takrat užival veliko priljubljenost in avtoriteto.

A očetje revolucije niso računali s tem, da se bodo do uralske prestolnice Jekaterinburg, kjer je bila priprta carska družina, tako hitro prebili korpusi češkoslovaških belogardistov. V začetku julija je že bilo jasno, da bo mesto kmalu zavzeto. Izvršni komite lokalnih oblasti na Uralu je centralo zasul s telegrami, v katerih so spraševali, kaj naj storijo s carjem.

Uradnega ukaza za usmrtitev zares ni bilo. Iz predstavljenih arhivskih dokumentov se lahko sklepa, da si je partijska centrala prizadevala za preložitev odgovornosti na lokalno raven.

Junkerji in kozaki streljajo na delavce, ki so prišli na demonstracije na Nevskem prospektu. Petrograd, 4. julija 1917

Viktor Bula

Usmrtitev Romanovih je tako potekla tajno. Oblasti so trdile, da naj bi carska družina preko svojih služabnikov izvedela za ofenzivo belogardistov in načrtovala pobeg. Vladar, njegova soproga, sin prestolonaslednik in hčere, kakor so trdili boljševiki, naj bi že poskušali pobegniti v Tobolsk, kjer so od sredine avgusta 1917 do konca aprila 1918 živeli v izgnanstvu. Neposredno po sestopu carja z oblasti, so bili člani vladarske družine sicer najprej premeščeni v Carsko selo pri Petrogradu, njihovo zadnje zatočišče pa je bila hiša trgovca Ignatjeva v Jekaterinburgu.

Izvrševalci so očitno dolgo časa izbirali tudi sam način usmrtitve. Med njimi so bili takšni, ki so se zavzeli za usmrtitev Romanovih z granatami, ker naj bi to bil "najzanesljivejši" način. A šef varnostne službe je temu nasprotoval, saj je iz vrha prišel ukaz, da naj bo vse opravljeno v tišini. Iz tega razloga so odstopili tudi od druge možnosti, tj. streljanja ponoči, saj so se stražarji bali, da bi se streljanje slišalo v nočni tišini.

16. julija zvečer je bila potrjena sestava strelskega voda. Glavni izvrševalec smrtne kazni Jakov Jurovski je za akcijo izbral t. i. Latvijce – tako so namreč imenovali stražarje iz zunanjega kroga varnostne službe. Šlo je za dvojico iz Pribaltika, enega Madžara in štiri Ruse. Ko pa so rablji izvedeli, da bodo morali usmrtiti tudi carjeve hčerke, so zavrnili sodelovanje, tako da je bilo na koncu izbranih 13 oseb, pretežno Rusov po narodnosti.

Sestop s prestola carja Nikolaja II., 2. marca 1917. V carskem vagonu: dvorni minister baron Frederiks, general N. Ruzski, V. V. Šuljagin, A. I. Gučkov in Nikolaj II.

Državni zgodovinski muzej

V noči s 16. na 17. julij so ujetnike zbudili in jim ukazali, naj se pripravijo za pot, pri tem pa naj "vse pustijo za sabo". Zunaj je stal tovornjak, ki je bil pripeljan za to, da bi zvok njegovega motorja ublažil zvok strelov. Ko se je po streljanju razkadil dim, se je izkazalo, da niso vsi člani carske družine mrtvi. Tri velike kneginje, Tatjana, Olga in Anastazija, so preživele po zaslugi diamantov, všitih v steznike. Na koncu so Tatjano in Olgo pokončali s streli v glavo, Anastazija, najmlajša carjeva hči, pa se je pretvarjala, da je mrtva. Rablji tega niso takoj opazili, ampak šele potem, ko so zlagali trupla na nosila. Na koncu je končala pod bajoneti.

Preiskovalni komite je potrdil, da zagotovo nihče od carske družine ni preživel. Tako je dokončno razbit več desetletni mit o tem, da naj bi Anastaziji uspelo pobegniti v Evropo.

Preberite še: Car, ki je preživel pet poskusov atentata

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.