O ruskem vojskovodji, ki je zlomil Napoleonovo "Véliko armado"

"Ne morem obljubiti, da ga bom premagal, a poskusil ga bom pretentati," je na vprašanje, kako bo premagal Napoleona, odgovoril vrhovni poveljnik ruske vojske Mihail Kutuzov junija 1812. Prav vojaška prebrisanost, sposobnost zvajanja nasprotnika stran od njegovih dejanskih namer in sposobnost postopati skrivno, so bile poveljnikove glavne odlike. "Pameten, pameten, prebrisan, prebrisan … Nihče ga ne more okoli prinesti," je svoj čas o Kutuzovu govoril še en slavni vojskovodja Aleksander Suvorov.

Preden je postal "stari lisjak Severa", kakor mu je pravil Napoleon, je bil Kutuzov neustrašen mlad častnik, ki je vselej prvi napadel in med zadnjimi prenehal preganjati nasprotnika. Ta lahkomiselni pogum ga je nekoč skoraj stal življenja. Med vojno proti Turkom julija 1774 je bil težko ranjen; krogla ga je zadela v levo sence in izstopila blizu desnega očesa. V naslednji vojni proti istemu nasprotniku 14 let kasneje je bil znova ranjen in tokrat mu je krogla prestrelila glavo "od enega do drugega senca za obema ušesoma". "Človek bi pomislil, da je usoda Kutuzovu namenila posebno vlogo, saj je preživel dve bojni rani, ki bi morali biti po vseh zdravniških pravilih smrtni,« je zapisal zdravnik Jean Massot, ki ga je takrat zdravil.

Kutuzov se je udeležil številnih kampanj proti Turkom. 22. decembra 1790 je poveljeval eni od ofenzivnih kolon in odigral ključno vlogo pri zavzetju trdnjave Izmail, ki je veljala za nepremagljivo. Suvorov je o bitki povedal naslednje: "Ni bilo močnejše trdnjave ali silnejše obrambe od Izmaila … Priložnost za takšen napad dobiš enkrat v življenju." Kutuzov je sodeloval še v zadušitvi nogajskega upora na Krimu leta 1783 in v poljsko-ruski vojni leta 1792. Kot izkušen diplomat je tudi večkrat sodeloval na mirovnih pogajanjih.

Na seznamu Kutuzova pa je bilo tudi nekaj porazov, še posebej v bitki pri Austerlitzu 2. decembra 1805, s katero se je praktično končala vojna tretje koalicije. Kot vrhovni poveljnik rusko-avstrijske vojske je vedel, da njegove čete takrat niso bile pripravljene na odločilno bitko z Napoleonom, a se je moral podrediti volji carja Aleksandra I., ki je menil drugače. Prav zaradi tega je bil Kutuzov v naslednjih letih večkrat kritiziran. "Pri Austerlitzu mu je zmanjkalo državljanskega poguma, da bi mlademu carju povedal vso resnico in preprečil eno od največjih katastrof za domovino," je pisal ruski vojaški zgodovinar iz 19. stoletja general Heinrich Leer.

Neverjeten vojaški talent Kutuzova je prišel do izraza v rusko-turški vojni 1806-1812. Potem ko je 4. julija 1811 premagal nasprotnika v bitki za trdnjavo Ruščuk (Ruse v današnji Bolgariji, op. prev.), ga ni zasledoval, pač pa se je namesto tega umaknil na drugi breg Donave. Zbegani Turki so mislili, da je ruska vojska utrpela velike izgube in bila povsem oslabljena. Jeseni je veliki vizir Ahmad Paša, ki je bil odločen enkrat za vselej premagati Ruse, prečkal reko s 56.000-glavo vojsko, ter razdelil svoje sile na dva dela. Kutuzov, ki je imel na voljo le pol toliko vojakov, je takoj izkoristil ponujeno priložnost, da premaga Turke po kosih. Na koncu je osebno sodeloval pri podpisu mirovnega sporazuma v Bukarešti leta 1812, po katerem je zmagovalka Rusija dobila Besarabijo (Moldavijo).

24. junija 1812 je Napoleonova Vélika armada prečkala mejo Ruskega imperija. Vršilec dolžnosti vrhovnega poveljnika ruske vojske Mihail Barclay de Tolly se je izogibal neposredni konfrontaciji s Francozi in se namesto tega umikal v notranjost. Na koncu je javno nezadovoljstvo s to strategijo prisililo carja Aleksandra I., da je 18. avgusta za vrhovnega poveljnika imenoval Mihaila Kutuzova. "Ko smo taborili pri Carjevem Zajmišču je nato končno prišla vest o prihodu Kutuzova, veterana ruske vojske, ki je bil imenovan za vrhovnega poveljnika. Začelo se je splošno navdušenje, vse je oživelo in znova smo dobili upanje. Vsa vojska je tega sivolasega bojevnika videla kot svojega angela rešitelja," se je spominjal častnik Ivan Dreiling.

A tudi Kutuzov ni hotel brezglavo planiti v boj in se je na splošno strinjal s strategijo svojega predhodnika. Véliko armado je bilo treba premagati z izčrpavanjem. Kljub temu pa ga je pritisk javnosti prisilil v boj z Napoleonom, ki se je odvil 7. septembra blizu vasi Borodino, nedaleč od Moskve. V eni najbolj krvavih bitk 19. stoletja je padlo okoli 80.000 mož, a ne ena ne druga stran ni slavila odločilne zmage. Napoleon je kasneje zapisal: "Bitka pri Borodinu je bila najčudovitejša in najtežja. Francozi so se izkazali kot dostojni zmage, Rusi pa so si zaslužili ostati neporaženi."

Ogromne izgube in porabljene rezerve so Kutuzova prisilile, da opusti načrte za vnovično bitko. Sprejel je težko odločitev, da Moskvo prepusti sovražniku. "Rusija z izgubo Moskve ni pogubljena. Menim, da je glavna naloga, da ohranimo vojsko," je izjavil 13. septembra na vojaškem svetu pri vasi Fili, zahodno od mesta.

14. septembra 1812 je ruska vojska zapustila Moskvo in se namenila na jugovzhod proti Rjazanu, dva dni kasneje pa je ostro zavila na zahod. Zadnja straža je medtem še naprej vodila zasledujočo konjenico maršala Murata vzdolž ceste proti Rjazanu, kar je Francoze napeljalo na zmotno prepričanje, da zasledujejo glavnino ruske vojske. Svojo napako so ugotovili šele pet dni kasneje. Napoleon 12 dni ni imel najmanjšega pojma, kje se nahaja ruska vojska in kam je namenjena. "Zmedeni sovražnik je izgubil sled za našo vojsko in zdaj pošilja močne odrede v vse smeri, da bi nas našel," je navedel Kutuzov v poročilu carju Aleksandru. Ko so Francozi končno le ugotovili, kje je ruska vojska, je bila ta že dodobra okopana blizu vasi Tarutino, 90 kilometrov jugozahodno od Moskve, ter zanesljivo branila dostop do južnih provinc, kjer so bila skladišča in baze. "Prebrisani Kutuzov me je pretental s svojim pogumnim maršem," je nergal Napoleon.

Moskva se je za Napoleona izkazala kot past, kjer je njegova vojska, prisiljena v brezdelje, popivanje in ropanje, hitro začela izgubljati moralo. Ko na njegove mirovne predloge s strani ruskega carja ni bilo odgovorov, je 19. oktobra s svojimi silami zapustil mesto. Kutuzov mu je preprečil odhod po južni strani in prisilil Véliko armado, da se umakne v smeri proti Smolnski, prav vzdolž teh istih krajev, ki jih je med poletjem oplenila. Med umikom proti mejam Ruskega imperija je bila francoska vojska kot ranjena zver, ki so ji grenili življenje številni partizanski napadi t. i. letečih odredov, sestavljenih iz konjenice in kozakov, ruska vojska pa je bila vseskozi tesno za petami.

Če je še v začetku leta 1812 Napoleonova vojska skupaj z okrepitvami iz Evrope štela 600.000 mož, je decembra njene vrste tvorilo le še nekaj deset tisoč premraženih in izmučenih vojakov. Januarja 1813 je ruska vojska vkorakala na ozemlje Vzhodne Prusije in s tem začela svojo t. i. tujsko kampanjo. A Mihailu Kutuzovu ni bilo usojeno, da bi dočakal Napoleonov poraz. 67-letni vojskovodja je 28. aprila umrl v majhni šlezijski vasici Bunzlau.