Pet izginulih ljudstev, ki so nekoč živela v Rusiji

V zgodovini je veliko primerov etničnih skupin, ki so sčasoma izgubile svoje tradicije, kulture in jezike ter se sčasoma zlile z drugimi ljudstvi in izgubile svoje posebne etnične identitete. Na primer, do 17. stoletja so se Kuroni pomešali z baltskimi ljudstvi, v 14. stoletju pa so se Merjanci asimilirali z Marijci in Mordvini. Medtem so Bolgari sčasoma postali del etnogeneze Tatarov, Kumikov in Nogajcev in dali ime celotni državi Bolgariji. Toda vse to se je zgodilo že zelo dolgo nazaj, medtem ko so ta avtohtona ruska ljudstva izginila relativno nedavno - po zgodovinskih merilih bi lahko rekli, da šele včeraj.

1. Evrimeiset

Javna domena

Zgodovinsko gledano je bil Karelska ožina (severno od Sankt Peterburga) dom številnih avtohtonih ljudstev. V različnih časih je njeno ozemlje potekalo med Rusijo in Švedsko, tukaj pa so živeli Rusi, Švedi, Finci, Vepsi, Vodi in Karelci. Eno od lokalnih avtohtonih ljudstev je bilo Evrimeiset. Prvotno so živeli ob reki Vuoksi (severno od Sankt Peterburga) in so bili v sorodu s Finci, Karelijci in Izhorci. Pripadali so luteranski in deloma ruski pravoslavni cerkvi, vendar so imeli svoje običaje in jezik (podoben karelščini in finščini).

V začetku 17. stoletja je bila tukaj ustanovljena provinca Ingrija, v kateri so Evrimeiset predstavljali večino njenega prebivalstva. Njihovi novi sosedje so bili Savakot, naseljenci iz finske regije Savonije. Sprva se etnični skupini nista veliko mešali, vendar so do konca 19. in začetka 20. stoletja razlike med skupinama v veliki meri izginile in prebivalce obeh dežel so začeli poimenovati preprosto Ingrijci. Danes se tudi Ingrijci štejejo za avtohtono ljudstvo z relativno malo živimi predstavniki: v Leningrajski regiji jih trenutno živi le 4000. Seznam tradicionalnih vasi Evrimeiset vključuje: Lupolovo, Vartemjagi, Rapolovo, Toksovo, Bariševo in Kavgolovo.

2. Matorci

Samojedi, 1890.

Arhiv S. Burasovskega/Russiainphoto

Zdaj pa zavrtimo globus do Sibirije. Tukaj, na severnih pobočjih gorovja Sajan (južno od Krasnojarskega ozemlja in Hakasije), so ne tako dolgo nazaj živeli Matorci, ki so pripadali ljudstvu Samojedi (kamor sodijo tudi Nenci, Enci, Nganasani). Tako kot pri drugih severnih narodih sta bila njihova glavna poklica lov in reja severnih jelenov. Matorski jezik je bil eden od dveh glavnih samojedskih jezikov (drugi je bil kamasinski), vendar ga danes štejejo za izumrlega. V 19. stoletju so se Matorci asimilirali s svojimi sosedi, Tuvinci in Hakasi. Številni predstavniki Matorcev so umrli med epidemijo črnih koz.

3. Kamasinci

Družina Kamasincev, 1925.

Arkadij Tugarinov/Javna domena

Kamasinci so živeli na ozemlju današnje Hakasije in na jugu Krasnojarskega ozemlja. Razdeljeni so bili na stepske Kamasince in Kamasince iz tajge (včasih so jih poimenovali tudi tatari iz tajge), medtem ko je imel kamaški jezik različna narečja. Ta etnična skupina je izumrla že v 17. stoletju, takrat so ruski raziskovalci na tem območju našteli le okoli 500 Kamasincev.

Do konca 19. stoletja so se Samojedi skoraj popolnoma pomešali z Rusi in Hakasi, ki so živeli v regiji. Zanimivo je, da so sovjetski etnografi med raziskovalnimi odpravami srečali redke predstavnike Kamasincev v gorovju Sajan. Tako kot njihovi severni sorodniki so živeli v tipijih. Zadnji govorec kamasinščine je umrl leta 1989, zadnja dva Kamasinca pa sta bila zabeležena v popisu leta 2010.

4. Koti

Tukaj je mesto Kansk na Krasnojarskem ozemlju, 1899. To okrožje je bilo središče habitata Kotov.

Javna domena

Koti (Kan Tatari) so bili nomadski ljudje, ki so živeli v južni Sibiriji ob reki Jenisej. Govorili so kotski jezik - del jenisejske jezikovne skupine. Jenisejski jeziki se danes štejejo za mrtve, razen ketskega, ki ga še vedno govori približno 200 ljudi. Kar je ostalo od Kotov na zemljevidu, so imena krajev, ki se končajo na "šet" in "čet" (na primer mesto Tajšet).

Do konca 19. stoletja so se Koti popolnoma asimilirali s Samojedi (vključno s Kamasinci), pa tudi z Burjati in Rusi. Takrat je odprava filologa Matthiasa Castrena našla le pet preostalih govorcev kotskega jezika. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je sovjetski jezikoslovec Aleksander Matvejev izvedel etnografsko odpravo na območja, kjer je živela ta etnična skupina, in ugotovil, da od Kotov ni več ostalo nič.

5. Goaje

Javna domena

Kavkaz je morda najbolj multietnični del Rusije, kjer živi na desetine etničnih skupin. Ob reki Aše (na današnjem Krasnodarskem ozemlju) so od nekdaj živeli Goaje, podetnična skupina Adigejcev. Med drugimi etničnimi skupinami so uživali nekaj privilegiranega statusa in posebne stopnje neodvisnosti. Vsaj 17 klanov, ki pripadajo tej podetnični skupini, je pustilo sledi v krajevnih imenih. Goaje so govorili v narečju jezika Adigejcev. Menijo, da so izumrli po kavkaški vojni sredi 19. stoletja. Vendar so leta 1930 sovjetski etnografi srečali več družin Goaje, ki so še vedno nosile starodavne priimke svojih prednikov. Raziskovalci so uspeli najti tudi nekatere lokalne starešine, ki so se spomnili še ene družine Goajskih knezov, ki je živela v bližini Sočija. Od njih je danes ostala le vas Aleksejevka, ki se je včasih imenovala Gvaj, in območje Guarek.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.