Kako so se Nemci skušali rešiti iz Stalingrada (FOTO)

"Sneg je metalo izpod gosenic. Vzdušje med nami je bilo noro, in če bi imelo smisel, bi kričali Hura! Streljali smo po vseh ciljih, ki so se pojavili, kolikor so le zdržali mitraljezi … Ruska pehota se je razbežala na vse strani. Verjetno so mislili, da smo znoreli." Tako se je začetka operacije Zimska nevihta (nem. Wintergewitter) spominjal nadporočnik Horst Scheibert. Namen operacije je bil iz obroča obkoljeno 6. armado generala Friedricha Paulusa.

Sovjetska operacija Uran, v kateri je 300-tisoč glava nemška 6. armada 23. novembra 1942 padla v obroč, je pretresla Tretji rajh. Kljub temu pa so Nemci menili, da se lahko še vedno izognejo katastrofi. Z oskrbovanjem odrezanih enot preko "zračnega mostu" so imeli namreč že bogate izkušnje, kakor npr. pri Demjansku, ko se je sto tisoč vojakom 2. korpusa po več mesecih obkolitve uspelo prebiti iz obroča. Hitler je računal na ponovitev tega uspeha in ukazal Paulusu držati Stalingrad. Vse zaloge, od hrane do streliva, bi mu dostavljali po zraku. Preboj koridorja v mesto je bil zaupan pravkar ustanovljeni armadni skupini Don pod poveljstvom feldmaršala Ericha von Mansteina, ki je bila okrepljena z divizijami iz Severnega Kavkaza in zahodne Evrope.

Najbližji nemški položaji so bili od obkoljene 6. armade oddaljeni samo 40 km na območju reke Čir. Sovjetsko poveljstvo je pričakovalo, da bo prav iz te smeri stekel poskus preboja obroča, zato je temu delu pripisovalo poseben pomen in ga intenzivno krepilo. Takrat je Manstein svojo glavno smer napada prestavil bolj na jug v slabše zaščiteno območje blizu naselja Kotjolnikovo, od katerega so bile Paulusove čete oddaljene več kot 120 km. 12. decembra je nemška armadna skupina Hoth (poimenovana po njenem poveljniku, generalpolkovniku Hermannu Hothu) v sklopu operacije Zimska nevihta nenadoma napadla in zmlela sovjetsko 302. strelsko divizijo, ki ji je stala na poti, ter se začela odločno prebijati v smer Stalingrada.

Ko je sovjetsko poveljstvo ugotovilo svojo napako, je na območje bojev poslalo 2. gardno armado generalpodpolkovnika Rodiona Malinovskega. Do njenega prihoda so morale tam nastanjene sovjetske čete zadržati nasprotnikov pritisk. Blizu zaselka Verhnekumski se je razvnel srdit boj, v katerem so Sovjeti uspeli zadržati Nemce za pet dni ter priigrali dragocen čas. Posebej se je izkazal 4. mehanizirani korpus, ki je že 18. decembra dobil naziv "gardni".

Poveljnik političnega oddelka 20. artilerijske brigade Vladimir Bubnov je dogajanje opisal tako: "Tanki so odprli orkanski ogenj, hitlerjevska pehota je streljala iz avtomatov. Boj je potekal po vsej globini naše obrambe. Protitankovske enote so se borile, dokler jim ni zmanjkalo streliva, do zadnje granate. Udarjali so po tankih, udarjali in žgali so pehoto sovražnika. A ta je vse zdržal. Njegovi tanki in oklepniki so prišli že čisto do naših okopov, nato pa se začeli valiti čeznje. A čim so okope prevozili, so se naši vojaki in oficirji dvignili in začeli streljati za njimi."

Nemške čete so utrpele velike izgube in se s težavo prebijale naprej. "Od naše pregovorne nemške bliskovitosti ni ostalo niti sledu," je komentiral poveljnik 17. tankovske divizije generalmajor Fridolin von Senger und Etterlin.

Zadnji uspeh za Nemce med operacijo Zimska nevihta je bil preboj do reke Miškovka 19. decembra, kjer so se približali Stlaingradu na vsega 48 km. Tam pa so se morali nato soočiti s svežo sovjetsko 2. gardno armado, ki je pravkar prispela na bojišče.

Med štaboma Mansteina in Paulusa so se začeli intenzivni pogovori o izvedbi operacije Udar groma (nem. Donnerschlag), s katero bi se 6. armada prebila do položajev armadne skupine Hoth. A poveljnik obkoljene nemške armade na konci tega ukaza ni izdal. Poglavitni razlog za to so bile izredno majhne zaloge goriva, ki bi več sto tankom zadostovale kvečjemu za 30 km, medtem ko je bilo do armadne skupine 50 km. General Paulus se je bal, da bo brez oklepne podpore Rdeča armada njegovo množico vojakov v zamrznjeni stepi preprosto strla v prah.

Von Manstein je v svojih spominih Zapravljene zmage razmišljal: "6. armada bi morala premagati pot proti 4. tankovski armadi, se otepati napadov na vseh štirih straneh in tvoriti kvadrat. Pri tem bi ji grozila stalna nevarnost, da bo njen preboj na jugozahod zaustavljen, ali da bo sovražnik prebil njeno zaledje ali bok. In to nalogo bi naj opravile čete, ki so bile močno izčrpane zaradi pomanjkanja hrane, in ki niso imele skoraj nobene mobilnosti. A upanje za vrnitev na svobodo, za rešitev pred smrtjo ali ujetništvom bi vojski lahko dalo moč, da naredi nemogoče!"

Nemško upanje za preboj iz obroča je dokončno strla sovjetska operacija Mali Saturn, ki se je začela 16. decembra. Medtem ko so južno od Stalingrada sovjetske sile zadrževale pritisk Hothovih tankov, so severozahodno od mesta v območju okljuka reke Don njihovi soborci razbijali italijanske in romunske divizije, se prebili 340 km za sovražnikovo fronto ter prišli v zaledje armadni skupini Don. Nemci so se začeli umikati, za petami pa jim je bila 2. gardna armada Malinovskega, ki je 24. decembra prešla v protinapad.

"Vojaki so hrepeneli po spodbudnih novicah. Enote v prvih linijah so bile na koncu s svojimi močmi in upali so, da bo zdaj, pred božičem, Hitler izpolnil svojo obljubo in pomagal. Slogan Manstein gre! je bil še zmeraj živ. A prav v teh dneh, ko so vsi čakali, verjeli in upali, so Rusi najprej ustavili, nato pa odbili ofenzivne sile, ki bi morale osvoboditi 6. armado iz obroča," se je spominjal izvidniški častnik 6. armade Joachim Wieder.

Potem ko sta operaciji Zimska nevihta in Udar groma propadli, se je sovjetsko poveljstvo zopet vrnilo k načrtu za dokončno uničenje Paulusove 6. armade, ki se je v začetku leta 1943 tudi predala.

Preberite še: Kako so Rdeči armadi do zmage v drugi svetovni vojni pomagali golobi