"Odvrgli so nove zaloge" je bila fraza, ki so jo sovjetski državljani razumeli zelo drugače kot danes. "Odvreči" zaloge je pomenilo postaviti redko blago na police v trgovini. Takšno blago je lahko dobesedno izginilo v nekaj dvajsetih, tridesetih minutah ali nekaj urah. Nekateri izdelki sploh niso nikoli dosegli trgovin in so bili na voljo le na črnem trgu.
V zadnjih desetletjih obstoja ZSSR je pomanjkanje v državi postalo vseprežemajoče. Sovjetsko načrtno gospodarstvo ni upoštevalo resničnih potreb ljudi. Na primer, v neki oddaljeni vasi v tadžikistanskih gorah bi lahko naletel na drago moško obleko, ki je bila tja dobavljena v samo eni priljubljeni velikosti. Državni monopol na vse, odsotnost zasebnega sektorja, centralno načrtovanje in fiksne cene, ki niso bile regulirane s ponudbo in povpraševanjem, so vodili v kronično pomanjkanje vsakdanjega blaga, od toaletnega papirja do sadja, mila in vžigalic.
Da bi dobili, kar so želeli, so se sovjetski državljani morali zateči k zvitosti. "Ljudje so bili iznajdljivi, poznali so sistem in katero številko morajo poklicati ter kam naj se obrnejo, da bi dobili, kar potrebujejo. Hkrati je bilo zelo naporno. Poznam zgodbo iz svoje družine, kako smo prebarvali vreče od krompirja in jih lepili na stene, pri čemer smo se pretvarjali, da so teksturirane tapete," pravi blogerka Jekaterina, ki je bila v času Sovjetske zveze še otrok.
Glavni junak sovjetskega filma "Ljudje in manekeni" (1974) opisuje prizor, ki je bil takrat zelo tipičen: "V gledališču je v teku premiera nove produkcije. In kdo sedi v prvi vrsti? Tam sedijo vsi najbolj spoštovani ljudje: upravnik skladišča, vodja trgovine... Vse mestne oblasti so imele rade upravnika skladišča - vodja skladišča je skrbel za blago, ki ga je primanjkovalo!
Kupci grabijo meso na državni tržnici v času gospodarskih težav v Sovjetski zvezi.
Peter Turnley/Corbis/VCG via Getty ImagesV času pomanjkanja je bilo prijateljstvo z vodjo trgovine ali skladišča ali celo z navadnim trgovcem vredno zlata, saj so ti ljudje natančno vedeli, kaj in kdaj se bo pojavilo v trgovini. Vsak je iskal takšno prijateljstvo ali pa je želel spoznati nekoga, ki ima takšne znance.
"Zvečer v trgovino dostavijo kakšen manjši redek izdelek - na primer klobase. Eden od pomočnikov v trgovini o tem pove svoji punci. Slednja odhiti z novico, da "bodo jutri klobase v trgovini" in najprej pove še eni izmed svojih prijateljic, potem pa sestri, tašči, botri, učiteljici sina ali hčerke in šefu in vse skupaj v najstrožji skrivnosti. Kot rezultat je ogromna vrsta pred trgovino že pred nočjo," se spominja Raisa Kobzar iz Krasnojarska, ki je 40 let delala kot pomočnica v trgovini.
Kakorkoli že, tudi "skrivni podatki" o izdelku, ki naj bi ga "odvrgli", niso zagotovili, da ga boste tudi dobili. Več ur stajanja v vrsti je bila sestavni del pomanjkanja. Včasih se je čakalna vrsta začela oblikovati že čez noč. Ljudje so imeli svoje mesto napisano s črnilom na dlani in nekateri so zavzeli prostor, da bi ga lahko kasneje "prodali".
"Štiri ure sem stala v vrsti, da bi kupila jakno svojemu sinu. Moja mati je ostala z njim doma, medtem ko me je stiskala vrveča množica, ki je poskušala skozi zaprta vrata vdreti v trgovino. V notranjost so spuščali ljudi v skupinah po deset ali dvanajst. Otroška trgovina je bila nasproti policijske postaje in na koncu sta v odgovor na krike prišla dva policista, ki sta varovala vrata in preprečila, da bi jih zlomili. Toda kmalu so jih vseeno razbili," se spominja prebivalka Moskovske regije s spletnim uporabniškim imenom Iriss.
Sosedje so se pogosto dogovarjali med seboj in stali v vrsti za različne izdelke in si nato izmenjali "plen".
"Blago, ki ga je primanjkovalo, so 'odvrgli' le med delovnim dnevom in nikoli mi ni uspelo ničesar dobiti. Pravzaprav so špekulanti pokupili večino blaga iz zadnjega vhoda v trgovino," se spominja Tatjana iz Kaluge.
V Sovjetski zvezi so bile špekulacije kaznivo dejanje – če so vas ujeli, vam je grozilo od dveh do sedmih let zapora. Toda za tiste, ki so bili pripravljeni tvegati, je bila to zlata doba. Ob pomanjkanju časa in sredstev so navadni ljudje pri njih kupovali blago tudi z velikim doplačilom. Špekulanti so bili praviloma sami povezani z upravitelji skladišč in trgovin. Oddelek za boj proti zlorabam socialističnega premoženja (OBHSS) je organiziral racije, da bi ujeli tako prvega kot tudi drugega. Toda tudi osebje OBHSS je trpelo zaradi enakega pomanjkanja, zato so včasih opozarjali trgovine na bližajoče se napade - v zameno za klobase, ribe in druge izdelke.
"Farcovščiki" je so bili trgovci na črnem trgu, ki so kupovali in prodajali uvoženo blago. Takšno blago je bilo preprosto nemogoče dobiti v sovjetskih trgovinah (z izjemo verige specializiranih trgovin Berjozka, kjer so zagranrabotniki ("tuji delavci") - diplomati ter tehnični in vojaški strokovnjaki - lahko porabili svoje ameriške dolarje, ki so jih uradno zaslužili na potovanjih v tujino). To je veljalo za navadne tuje žvečilne gumije in cigarete, pa tudi za tujo elektroniko in kavbojke.
Farcovščiki so pogosto pridobivali te izdelke neposredno od tujcev, ki so bili na službenih potovanjih v Sovjetski zvezi, ali od posameznikov, ki so prišli z njimi v tesne stike zaradi njihovega dela (npr. taksisti, diplomati, vodniki, zaposleni v hotelih in tolmači).
Pri farcovščiku si lahko kupil par tuje izdelanih kavbojk za 150 rubljev, medtem ko je bila povprečna mesečna plača v 70.-80. letih 80-200 rubljev. Tako kot špekulanti so tudi farcovščiki delovali mimo zakona, vendar so ustvarili cel tajni imperij.
Ljudje pa so se lahko odpravili nakupovati hrano in druge izdelke tudi v drugo mesto. Čeprav se morda zdi kot najbolj zahtevna možnost, v resnici sploh ni bila. Sovjetska zveza je imela dobro oskrbovana mesta, kjer je bilo stanje z zalogo boljše kot v provincah. To so bili Moskva, Leningrad (danes Sankt Peterburg), prestolnice sindikalnih republik in "zaprta" mesta s proizvodnimi zmogljivostmi, ki so veljale za pomembne za državo. Zato so se ljudje, ki niso uspeli kupiti želenega v svojem kraju, s primestnim ali krajevnim vlakom ali avtobusom odpeljali do najbližjega dobro založenega mesta.
"V času pomanjkanja v času Sovjetske zveze so morali ljudje za vsemi izdelki potovati v Moskvo in tam so stali od štiri do šest ur v vrstah. To je bila vsakdanja stvar. Najprej nekaj za obleči, oblačila, veleblagovnice GUM, CUM in Petrovski Pasaž v središču; nato obisk Moskvičke in Sintetike na Kalininskem prospektu; nato pa zvečer še male trgovine z živili na Pjatnicki ulici, kjer si lahko dobil, vse kar si si zaželel: sir, klobase, jedilno olje, uvožen piščanec, majonezo v majhnih steklenih kozarcih in, samoumevno, sveže mleto kavo. In potem je bil primestni električni vlak vso pot domov napolnjen z aromo kave, pomaranč in klobase Ljubitelskaja..." se spominja "Iriss".
V mračnih osemdesetih letih pa je problem pomanjkanja dosegel prelomno točko – celo v Moskvi. Blago se je začelo prodajati le ob predložitvi "moskovske izkaznice", ki jo je bilo moč pridobiti le z dovoljenjem za prebivanje v Moskvi. Tudi te so bile pretežno ponarejene, a se je tok "klobasnih vlakov" kljub temu umiril.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
