Kaj je bilo narobe z življenjem v Sovjetski zvezi?

Vsevolod Tarasevich/МАММ/MDF
Seveda Sovjetska zveza ni bila takšen »zlobni imperij«, kot je to poskušala prikazati zahodna kapitalistična propaganda. Ampak vsekakor to ni bila niti dežela vsesplošne pravičnosti in izobilja. Nekaj nekdanjih prebivalcev nam je povedalo iz prve roke, kaj jih je najbolj motilo v vsakdanjem življenju.

Tokrat se ne bomo spuščali v dolge razprave o plusih in minusih Sovjetske zveze, temveč bomo predali besedo resničnim ljudem, ki so živeli v Sovjetski zvezi in so odgovarjali na vprašanje: »Če izvzamemo pozitivne plati, kaj vam ni bilo všeč v zvezi z življenjem v ZSSR in kako se tega spominjate?«

1. Omejene možnosti gibanja in trošenja

Moskva, 1989

Vera Ivanovna, 89 let, nekdanja vodja oddelka za planiranje v podjetju iz letalsko-vesoljske industrije.

Večino svojega življenja sem živela v Sovjetski zvezi in tiste države se dobro spominjam. Podjetje, v katerem sem delala, je proizvajalo letalske motorje in zrakoplove, pri nas je bil proizveden celo legendarni orbitalni raketoplan Buran.

Imeli smo dobre plače, ampak za kaj pa smo lahko potrošili denar? Normalno se je dalo kupiti le malo stvari. Za nakup avta si se moral naročiti vnaprej ali plačati trikratno ceno posrednikom, zemlja je bila dodeljena in se je ni dalo kupiti, tedaj še nihče si slišal za zadružne bloke [s stanovanji v lasti stanovalcev]. Z drugimi besedami, nenehno smo bili soočeni s situacijo, ko z zasluženim denarjem nismo mogli kupiti, kar smo želeli.

Uživala sem v potovanjih in vedno sem si želela videti tuje države. Takšna potovanja je morala odobriti Partija in za izdajo potnega lista za tujino je bilo potrebno dovoljenje državnih varnostnih služb, pa še takrat so ljudje lahko obiskali samo socialistične države. Nikoli me niso pustili na turistično potovanje v tujino in nikoli nisem imela potnega lista za tujino. Velika škoda, da mi Sovjetska zveza ni dovolila potovati, ko sem bila še mlada in mi je zdravje omogočalo, da lahko potujem.

Sovjetska zveza je vedno imela eno veliko prednost. Občutili smo podporo države. Ko smo preživeli vojno, se nismo bali, da bomo stradali, in imeli smo neko vero v prihodnost. Vendar smo bili zaklenjeni v državi, ki je v bistvu načrtovala življenja za nas. Ko se tega zaveš, ti postane neprijetno. A mogoče je res, da je bil to edini način, da smo preživeli povojna leta – težko rečem, kaj res drži.

2. Privilegiji članstva v Komunistični partiji

Raisa Semjonovna, 89 let, nekdanja delavka Ministrstva za kemijsko industrijo ZSSR

Na Ministrstvu za kemijsko industrijo sem bdela nad državnimi tehničnimi standardi (kratica GOST) za kemikalije. Tovrstne spojine so potrebne za različne branže, za proizvodnjo barv, zdravil, kmetijskih gnojil itd.

Naši državni standardi so bili na enaki ravni kot v tujini. Država je poskrbela, da sovjetski produkti niso bili slabši od zahodnih. Zaradi dela s tujimi kemiki so sovjetski strokovnjaki hodili v tujino, v države socialističnega bloka, kot so Poljska, Madžarska ali Bolgarija. Ampak mene nikoli niso poslali delat v tujino, ker nisem bila članica KPSZ [Komunistične partije Sovjetske zveze]!

Imela sem moža in otroka, morala sem skrbeti za svojo družino, nakupovanje, kuhanje in čiščenje. Če bi se včlanila v KPSZ, bi morala hoditi na sestanke v delovnem času in imeti govore, sodelovati na [komunističnih] shodih in drugih prireditvah. Tega nisem hotela početi, zato nisem imela možnosti za napredovanje.

Stvari so bile take, da če na primer oseba ni bila včlanjena v partijo, nikoli ni mogla biti vodja oddelka, pa naj je imela še tako velike zasluge in talent. Na visoke položaje so bili imenovani samo člani partije. Roko na srce, niso vedno blesteli s svojim talentom in tudi njihov način življenja ni bil niti približno »socialističen«.

3. Pomanjkanje informacij

Kandidatka na sprejemnih izpitih za Moskovski tekstilni inštitut A. N. Kosigina, 1988

Tatjana Aleksandrovna, 62 let, modna oblikovalka

Zame in za moje prijatelje in kolege oblikovalce je bila glavna težava nedostopnost informacij: nemogoče je bilo spoznavati svetovne trende ter nabirati nova znanja in veščine na področju oblikovanja. Vse te informacije smo dobili šele za nazaj. V celoti nas je vodila intuicija: »Očitno je bila letos v modi rdeča, le katera bo drugo leto?«

Informacijske drobtinice je bilo mogoče dobiti v tujih modnih in oblikovalskih revijah, do katerih pa se je bilo zelo težko dokopati. Mogoče je bilo priti v zaprte oddelčne knjižnice, na primer pri Vsezvezni modni hiši ali Vsezveznem inštitutu za nabor izdelkov in kulturo oblačenja pri Ministrstvu za lahko industrijo, ampak le, če si imel prave papirje. Ali si delal na terenu z napotitvijo z delovnega mesta ali pa si lahko prišel notri s študentsko dovolilnico še v času študija. Te knjižnice so tudi prodajale informacije drugim organizacijam: te revije so poslikale ali recenzirale, po pošti poslale odrezke in vzorce itd.

Mi, navadni študenti, smo oblikovali skupine in hodili v stanovanja ljudi, ki so uspeli priti do izvoda takšne revije vsaj za eno noč. Na koncu smo sedeli skoraj drug na drugem in jo brali, prepisovali članke in delali risbe … Mimogrede, neverjetno težko je bilo priti tudi do dobrega kakovostnega papirja, orodij, barv in svinčnikov.

4. Pomanjkanje blaga in kulture

Ulični prodajalci poleg otroške trgovine

Oleg, 46 let, urednik pri Russia Beyond

Svoje celotno otroštvo sem v bistvu preživel v Sovjetski zvezi, leta 1991 sem končal 11. razred. To najbrž pojasni tudi moj dokaj ozek razpon potreb in zanimanj, ki jim takrat iz očitnih razlogov nisem mogel ugoditi. Večinoma je šlo za čisto potrošniške stvari, v zvezi s hrano in oblačili, ki so bili še v posebej velikem pomanjkanju. Danes se ta seznam zdi za lase privlačen, toda pomanjkanje osnovnih sirov, klobas, mesa, navadne žvečilke in oblačil v svetlih barvah je bilo takrat občutljiva tema. Še posebej zato, ker je bilo takrat že mogoče delati primerjave – stvari se je dalo dobiti v Moskvi (jaz sem živel v provinci, v Taganrogu) ali od špekulantov na črnem trgu ali pa so jih nosili oziroma posedovali moji »bolj uspešni« vrstniki, katerih starši so dobili priložnost za redko potovanje v države socialističnega tabora.

Toda zame osebno sta tako pogosto omenjena železna zavesa in vsesplošno pomanjkanje porodila drug, absolutno brezupen problem: nezmožnost kulturne izmenjave. Zgodovina svetovne književnosti in umetnosti se je v Sovjetski zvezi praktično končala s protivojno prozo Ericha Maria Remarqua in francoskim modernizmom z začetka 20. stoletja. Težava je bila v tem, da je bilo še te drobce znanja mogoče dobiti le v specializiranih knjižnicah, ki niso dišale po sodobnem. Boleč informacijski vakum nas je spremljal vse do perestrojke, ki je nastopila kot nova renesansa.

Prodajalci na ulici blizu osrednje otroške veleblagovnice Detskij mir v Moskvi

Georgij Genadijevič, 64 let, bivši menedžer

Nekateri ljudje so stalno obiskovali tuje države zaradi dela – mornarji, piloti, železničarji, športniki. Nazaj so prinesli blago, ki so ga potem kupili in preprodali preprodajalci na črnem trgu, ki so obstajali v vseh večjih sovjetskih mestih. V Rigi, Leningradu in Odesi je bil ta posel tako v razcvetu, da so tja hodili trgovci na črno iz drugih mest samo zato, da bi tam kupili robo – plošče, revije, ilustrirane umetniške knjige, snemalnike, ure, prenosne in stoječe kamere in tako dalje, ki so jo potem v svojem domačem kraju preprodali naprej. Ko so sovjetske oblasti prepovedovale prost uvoz tujega blaga, so tako spodbujale nastanek in trajen obstoj nezakonite trgovine, s podkupninami pa so od nje celo profitirale.

5. Neučinkovitost planskega gospodarstva

Avtomobilska tovarna AZLK, Moskva, 1974

Jevgenij Semjonovič, 81 let, nekdanji delavec avtomobilske tovarne AZLK

Naša tovarna je delala po proizvodnih planih, ki so prišli od zgoraj, z ministrstev. Plan je bil pomanjkljiv in ni zagotavljal dobave potrebnih delov za proizvodni proces v polnem obsegu, saj so ga sestavili birokrati, ki so potrebovali dobro zveneče in prijetne številke, ljudje, ki niso upoštevali specifik dejanske proizvodnje.

Recimo, da so razne hale v tovarni izdelale 100 odstotkov delov, kot je diktiral plan. Več jih preprosto ne bi mogli narediti, ker smo imeli po planu na pol dokončane dele in material samo za 100 % komponent. Ampak kaj pa deli z napakami? Del neustreznih komponent se je zavrnilo in poslalo v za to namenjeno skladišče. Recimo, da je šlo na koncu v sestavljanje vozil 80 % proizvedenih delov. Ko je nastal primanjkljaj, so manjkajoče komponente poslali nazaj iz skladišča zavrnjenih delov, po principu »uporabimo, kar je še ostalo«. Da ne bi komponente šle v nič, so kose iz skladišč zavrnjenih delov pošiljali v prodajalne z rezervnimi deli. Tako so iz proizvodnje prišla vozila, ki so bila pod standardom, v prodajalne pa rezervni deli, ki se jih ni dalo prodati.

Ljudje v čakalni vrsti za vodko, Kaliningrad, ZSSR, 1986

Plansko gospodarstvo je imelo škodljiv vpliv na kvaliteto delavcev v proizvodnji. Na znamenitem reliju London-Mehika leta 1970 je ekipa tovarne AZLK z avtomobili Moskvič dosegla tretje mesto v ekipnem seštevku. Tedaj je tovarna proizvedla 60.000 vozil na leto. Ta uspeh je tako navdahnil sovjetsko vodstvo, da je takoj naslednje leto povečala proizvodnjo avtomobilov. Kje dobiti dodatne delavce za povečano proizvodnjo? Da bi bilo vse skladno s planom, so namesto strokovnjakov zaposlovali »začasno dodeljene delavce«, v Moskvo so pošiljali neusposobljene ljudi iz oddaljenih rovt po sistemu delovnih kvot. Ti »začasno dodeljeni delavci« so, oprostite mi, malo bom grob, še včeraj pasli krave, danes pa so že delali na stružnici. Kakovost sestavljenih vozil je tako močno padla, je pa bilo na leto sedaj proizvedenih 100.000 vozil namesto 60.000. Čeprav je bila kakovost teh vozil seveda zelo daleč od tistih iz starejših serij.

6. Odločanje brez ozira na potrebe ljudi

Predsednik ZSSR Mihail Gorbačov ob gostovanju v pogovorni oddaji »Na obisku pri Dmitriju Gordonu«, 2010

Trije generalni sekretarji so umrli eden za drugim [v 80-ih: Leonid Brežnjev (1906-1982), Jurij Andropov (1914-1984), Konstantin Černenko (1911-1985)]. Družba je bila preprosto nezadovoljna s starim vodstvom z zelo visoko starostjo, med katerimi so bili mnogi ob prihodu [na oblast] že bolni. Ko sem prišel jaz [na položaj generalnega sekretarja CK KPSZ leta 1985], vodij z dobrim zdravjem ni bilo več. Mislim, da države ne bi mogli pustiti v tistem stanju. Vse, kar je bilo v naši državi pomembno, pomembne razprave in pogovori, se je dogajalo v zasebnosti kuhinj ljudi. Ljudje so bili nezadovoljni, da država s tako ogromnim potencialom ni bila zmožna rešiti čisto preprostih stvari. Mar je bilo res tako težko zagotoviti milo ali toaletni papir? Vzpostavljena je bila komisija pod vodstvom Ivana Vasiljeviča Kapitonova, da reši težavo z ženskimi dokolenkami! Si lahko to predstavljate?

Z drugimi besedami, sistem res ni deloval. Deloval pa ni zato, ker so bili posamezniki izključeni iz procesa oblikovanja in sprejemanja odločitev. Saj ne, da bi sedaj kar vsi sedeli v centralnem komiteju, mislim na to, da bi ljudje morali imeti priložnost izraziti svoje mnenje, potrebovali so glasnost. Kakšno odprto razpravo pa bi lahko imeli v sistemu, kjer je bil lahko nekdo za bolj bodečo šalo za dolgo časa poslan nekam na prevzgojo. Ljudje niso želeli tako živeti. Vendarle je bila to izobražena država. In tako je nastal izrek »Tako se ne da več živeti« («Так дальше жить нельзя»). Država se je dušila v nesvobodi.

Še en članek na podobno temo, z raznimi mnenji: Kako se je živelo v Sovjetski zvezi?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke