8. septembra 1941 je Armadna skupina Sever zavzela mesto Schlisselberg in s tem na kopnem zaprla obroč okoli Leningrada (današnji Sankt Peterburg). Približno pol milijona sovjetskih sil se je znašlo v pasti, skupaj s skoraj vsemi silami baltske mornarice in treh milijonov civilistov.
Edina pot, ki je zdaj drugo najpomembnejše mesto v Sovjetski zvezi povezovala s celino, je potekala skozi Ladoško jezero. Prav po tej rešilni bilki - ki je bila nenehno pod sovražnikovim ognjem - so se poleti v oblegani Leningrad prebijale ladje, ki so prevažale živila, pozimi pa konvoji tovornjakov.
Tisto zimo je bilo na ladoškem ledu mogoče opaziti več kot le avtomobile. Po njem so gladko drseli "belokrili vohuni". Bili so sovjetski "buerji" ali jadrnice, ki drsijo po ledu, in so neprecenljivo prispevali k obrambi Leningrada.
Leta 1941 sta bila v bazi jahtnega kluba Trud ustanovljena dva odreda takšnih jadrnic, ki drsijo po ledu. Sestavljali so jih izkušeni športniki in mladi jadralci, ki so dobro poznali jadralstvo. Novembra istega leta je šlo "v akcijo" skoraj 30 "buerjev" s posadkami, vključno z navigacijskimi in strelskimi oddelki.
Ob idealnem vetru so lahko plovila razvila hitrost do 80 km/h, dostavljala majhne pošiljke tovora in izvajala evakuacije sestradanih ljudi iz mesta. "Ljudje, ki so z drsečimi jadrnicami prečkali Ladogo v približno 20-25 minutah, niso mogli verjeti in so kar naprej prosili, naj jih ne zapustijo, saj so dvomili o tem, da so na celini. Številne ženske so bile v solzah, saj so mislile, da jih bodo pustili na ledu, a ko so se v nekaj več kot desetih minutah znašle v toplih izbah, so objemale in se zahvaljevale našim posadkam," se je spominjal admiral Jurij Pantelejev.
Sovjetske jadrnice so nenehno bdele nad "reševalno vrvjo" in sovražnimi odredi, ki so se tja prebili. Dostavljale so tudi nujne komunikacije na drugo obalo, varovane vozičke in spremljevalne prikolice.
Če so razmere zahtevale nujno pošiljko plina za vozila ali zaloge hrane, rešene iz tovornjaka, ki je doživel nesrečo, so bile te jadrnice vedno nepogrešljive.
Posebno nevarnost so predstavljale luknje, ki so ostale po eksplozijah. Pogosto se je nad njimi ustvaril tanek sloj ledu in so postale zaradi snega še bolj nevidne – zlasti ponoči, ki je bil idealen čas za prečkanje konvojov tovornjakov z manjšo nevarnostjo, da jih opazi sovražnikovo letalstvo.
Jadrnice, ki so drsele pred tovornjaki, so skrbno pregledovale poti. Uporabljali so jih za kontroliranje lukenj, v katere so se tudi pogosto potopile in na tak način opozarjale voznike na nevarnost, ki jim preti.
Buerja ni bilo vedno mogoče enostavno izvleči iz luknje. Včasih bi jih bilo treba razstaviti v vodi in izvleči kos za kosom na led, preden so ji nato ponovno sestavili. Vse to so naredili mornarji v mokrih oblačilih pri temperaturah do -20°C.
Ti "mali pomočniki" Rdeče armade so bili hitrejši od tovornjakov in konj. Niso potrebovali plina, krme ali počitka. Vendar so imeli tudi oni precej opazne omejitve. Takoj, ko je gladino Ladoge prekrila debela plast snega, so morale posadke zapustiti svoje jadrnice in se odpraviti naprej kar na smučeh.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
