8. septembra 1941 je vojska vojaške skupine Sever zavzela mesto Šlisselburg na obali Ladoškega jezera in s tem ustvarila blokado drugega največjega mesta Sovjetske zveze na kopnem. V obkoljenem Leningradu je bilo ujetih približno pol milijona sovjetskih vojakov, skoraj vse pomorske sile Baltske flote in do tri milijone civilistov.
Edina cesta, ki je zdaj povezovala Leningrad s celino, je potekala po Ladoškem jezeru. Po njej so še poleti uspeli evakuirati ljudi iz mesta, po uvedbi blokade pa so po njej dostavljali hrano.
Takrat je ladoška vojna flota popolnoma obvladovala vode jezera, nevarnost za konvoje pa so predstavljala sovražna letala in artilerija, nameščena na obali. Kljub sistematičnim napadom Luftwaffe je mornarjem uspelo organizirati stalno oskrbo mesta ter na dnu Ladoškega jezera položiti nekaj telefonskih in telegrafskih kablov.
S prihodom hladnega vremena so mestne oblasti in sovjetsko vojaško poveljstvo začeli razmišljati, kako bi pozimi izvedli komunikacijo čez Ladoško jezero. To je bilo najpomembnejše vprašanje za že tako stradajoči Leningrad, saj samo letala ne bi zmogla oskrbovati tako velikega velemesta.
Že novembra so se začele pomikati po še vedno tankem ledu (10 cm) ekipe hidrografov in izvidnikov, da bi določile obrise prihodnje poti, ki je kmalu postala znana kot "Cesta življenja". Zgodaj zjutraj 17. novembra se je skupina vojakov 88. samostojnega bataljona za gradnjo mostov odpravila proti vzhodni obali. Prehodili so 30 km in pot označili s smerokazi.
"Sneg je lepil oči, viharni veter je ožgal obraz in podiral ljudi," je težko pot izvidniške skupine opisal generalni poročnik tehničnih enot Zahar Kondratjev, ki je med vojno vodil Glavno upravo za cestni promet in cestno službo Delavsko-kmečke rdeče armade (RKKA): "Izvidniki so se vedno bolj oddaljevali od obale. Na poti so prebijali luknje, merili debelino ledu in določali mejnike. Nevarnost je pretila na vsakem koraku... Led je nevarno pokal. Na petem in šestem kilometru od obale se je veter okrepil v vihar. Nastal je snežni metež. Led se je tanjšal, pojavile so se prve razpoke. Vojaki so se privezali z vrvmi in nadaljevali v verigah s presledki. Vsak je pozorno spremljal svojega tovariša in mu bil v primeru težav pripravljen priskočiti na pomoč.
Skupino so odkrili sovražnikovi opazovalci, nato pa jo je začelo obstreljevati nemško topništvo. Nekateri vojaki so padli v luknje, ki so nastale v eksplozijah, in so jih izvlekli njihovi kolegi. Naslednji dan so izvidniki, premraženi, lačni in brez zadnjih moči, prispeli na nasprotni breg. Kljub temu je bila naloga opravljena - pot je bila preizkušena in pregledana.
Ne da bi izgubljali čas, se je po "cesti življenja" ali, kot se je uradno imenovala, vojaški cesti št. 101, odpravila proti Leningradu konjska vprega z zalogami. Kmalu za tem so nevarno pot preizkusili tudi tovornjaki.
Prve vožnje se je udeležil generalpodpolkovnik Feofan Lagunov, ki je bil takrat vodja zaledja leningrajske fronte in je dejansko postal organizator znamenite "Ceste". "Avto je zašel na krhki led," se je spominjal vojaški poveljnik: "Led se je pregibal. Pod kolesi so se tu in tam v različnih smereh pojavile sijoče razpoke. Slišal se je značilen zvok, ki je spominjal na zvok raztrgane gume. Prozoren led je razkrival temne globine dna in zračne mehurčke, ki so uhajali izpod koles. Avtomobil je bilo treba voziti zelo previdno. Ko sem spustil nogo s pedala ali malo upočasnil hitrost, so zadnja kolesa začela drseti.
Generalpodpolkovnik Teofan Lagunov
Arhivska fotografijaSčasoma je led postajal vse močnejši, obseg prevoza pa se je vedno bolj povečeval. Kljub temu je v prvih tednih pod vodo končalo več deset tovornjakov, in to kljub temu, da so vozili po odsekih, ki so veljali za precej zanesljive. Leningrajski znanstveniki so ugotovili, da so vzrok za lomljenje leda resonančna nihanja, do katerih je prišlo, ko je hitrost vozila sovpadala s hitrostjo valovanja pod ledom. Da bi preprečili tragedije, so bila pripravljena posebna pravila za to pot ter predlagana priporočila za hitrost in razdalje med vozili.
Da bi zagotovili nemoten dotok celih ton hrane v Leningrad, je bila okoli Ceste življenja zgrajena ogromna infrastruktura. "V gozdovih, ponekod zelo blizu jezera, je šumelo od množice glasov, sekir in žage," je povedal Kondratjev: "Gradili so dostopne ceste, sekali les za oskrbo, postavljali skladišča in baze, različne vrste objektov za ogrevanje, hrano, zdravstveno in tehnično pomoč. Pripravili so prometne znake, mejnike, prenosne table in mostove za primer razpok na ledu. Opremljene so bile delavnice za popravilo vozil, telegrafske in telefonske postaje ter pripravljena maskirna oprema. Podobna dela so potekala tudi na vzhodni obali jezera.
Več kot tristo prometnih nadzornikov, večinoma žensk, je stalo ob "cesti življenja", oblečenih v belo, z zastavami in baklami. Ti "beli angeli", kot so jih imenovali, so bili jasno vidni ne le sovjetskim voznikom, temveč tudi sovražnim ostrostrelcem in pilotom.
Dve diviziji notranjih enot NKVD sta varovali najpomembnejšo pot, nebo je varovalo več polkov bojnega letalstva in baterije majhnih protiletalskih topov, postavljenih na led. Iskanje sovražnikovih saboterjev je potekalo s pomočjo buerjev, majhnih jadrnic z drsalkami, ki so imele na krovu strelce. Za zaščito pred roparji na postajališčih za prevoz ter nakladalnih in razkladalnih bazah so skrbele sile leningrajske policije.
Presenetljivo je, da tovor ni tekel le v izčrpani Leningrad, vendar tudi iz njega. Nekaterih naprav in strokovnjakov Kirovske tovarne niso evakuirali na Ural in so nadaljevali proizvodnjo težkih tankov KV dobesedno na fronti. Ker je sovražnik tesno oblegal mesto, vendar ni poskušal vdreti vanj, so jih poslali na druge dele sovjetsko-nemške fronte.
Jeklene pošasti, ki so tehtale od 40 do 50 ton, so imele odstranjene kupole, da bi zmanjšali pritisk na led, in so jih vlekli na saneh. Poleg tega je Rdeča armada iz obleganega Leningrada prejela minomete in artilerijske topove, ki so sodelovali v bitki za Moskvo.
Generalpodpolkovnik Andrej Kozlov se je spominjal: "22. in 23. aprila 1942 so prek Ladoge na vzhodno obalo poslali približno enajst tisoč vojakov z orožjem, da služi kot okrepitev za 54. armado. Z avti so jih uspeli prepeljati le polovico poti, preostanek poti pa so hodili po kolenih v ledeni vodi."
Za Nemce je bila Cesta življenja kot kost v grlu. Močno je ovirala njihov načrt, da bi mesto stradali do smrti, poleg tega pa je bila redno tarča letalskih in artilerijskih napadov. Sovražnik ni ciljal posameznih ciljev, temveč je ciljal območja, da bi razbil led.
Nastale ledene luknje, ki jih je prekrivala ledena skorja in rahlo prekrival sneg, so bile skoraj nevidne in zato smrtno nevarne za voznike, zlasti ponoči, ko je potekal glavni prometni tok. Pri tem so bili pogosto v pomoč buerji, ki so skrbno pregledali pot.
Spomladi 1942 se je ob obnovi plovbe na jezeru ponovno pojavila Ladoška vojna flota. Tisto leto so imeli več sovražnikov: poleg letalstva so se morali sovjetski mornarji upirati tudi oddelkom nemških in italijanskih torpednih čolnov, ki so delovali iz finske pomorske baze v Lahdenpohji. Poleg tega je bila oblikovana tako imenovana "flota trajektov" iz Siebelovih desantnih ladij.
Vendar sovražniku ni uspelo obrniti razmer na Ladoškem jezeru v svojo korist. Prav tako maja in junija 1942 ni mogel preprečiti polaganja glavnega cevovoda na dnu jezera, ki je oskrboval oblegan Leningrad z gorivom.
22. oktobra so Nemci in njihovi zavezniki poskušali zavzeti majhen otok Suho, kjer se je nahajal svetilnik, artilerijska baterija in garnizija z 90 možmi. Napadalne sile so štele več kot sto mož na 15 desantnih ladjah, ki so jih podpirali čolni. Sovjetsko poveljstvo v Leningradu je na otok nemudoma poslalo okrepitve, vendar jih na koncu niso potrebovali - problem je rešilo letalstvo.
Srečanje vojakov Volhovske in Leningrajske fronte med operacijo za prekinitev obleganja Leningrada v bližini delavskega tabora št. 1.
Grigorij Čertov/Sputnik"Ni minilo več kot 30 minut, ko je izza gozda nad jezerom preletelo na stotine vojaških letal, skoraj v nizkem letu nad našimi glavami..." se je spominjal kapitan Georgij Somov. "Kot smo izvedeli pozneje, je poveljstvo dvignilo v zrak skoraj vso letalstvo Baltske flote ter del letalstva Leningrajske in Volhovske fronte. Za Hitlerjevce se je sprožil pravi pekel. V nekaj minutah so izgubili večino svojih desantnih ladij in čolnov. Prispele ladje flotilje so pokončale preostale ladje na morju. V tej bitki je bila fašistična vojaška flota na Ladoškem jezeru popolnoma poražena in od takrat naprej nas sovražne ladje niso več vznemirjale."
Januarja 1943 so sovjetske enote prebile blokado Leningrada in v mesto je začela prihajati hrana na vlakih. V dveh zimah, ko je delovala znamenita pot, je bilo v stradajoče mesto dostavljeno več kot milijon tovora, približno milijon in pol civilistov pa je bilo evakuiranih na celino.
V tem času se je pod ledom znašlo več kot tristo vozil, vendar pa ni mogoče prešteti natančnega števila vojakov, mornarjev, varnostnega osebja in javnih uslužbencev, ki so žrtvovali svoja življenja, da bi ohranili Cesto življenja funkcionalno in delujočo.
Spoštovani bralci!
Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
