Vzhodna fronta druge svetovne vojne je bila pravi pekel na zemlji: artilerijsko bombardiranje in letalski napadi, ki niso pustili ničesar živega, strašni tankovski napadi, množično uničevanje tovarišev... Ohranjanje telesne in moralne moči v takšnih razmerah je bila za vojake velika težava.
Voditelji vojskujočih se držav so se dobro zavedali te težave in so si izmislili vse mogoče načine, da bi svoje enote ohranili v dobri kondiciji. Nemški vojaki so na primer uporabljali žganjekuho za krepitev morale. Wehrmacht je uporabljal tudi tablete Pervitin. Ta droga na osnovi metamfetamina je imela močan psihostimulativni učinek na osrednji živčni sistem, kar je povzročilo naval energije ter zmanjšalo potrebo po spanju in hrani.
Rdeča armada je problem stresa reševala na drugačen način, in sicer z najbolj znano rusko pijačo, vodko.
Tradicija dajanja alkohola vojakom "za pogum" je v ruski vojski obstajala že od nekdaj. V 18. stoletju so bili vojaki med vojaškimi operacijami deležni treh kozarcev "krušnega vina" na teden.
Leta 1908, po katastrofalnem porazu Rusije v vojni proti Japonski, je bilo odločeno, da se ta praksa ustavi, trideset let pozneje pa je Sovjetska zveza sprejela odlok Ljudskega komisariata za obrambo "O boju proti pijančevanju v Rdeči armadi", po katerem so lahko posebej zagrete pivce odpustili iz vrst oboroženih sil in jim celo sodili.
Med vojno proti Finski se je alkoholna tradicija vrnila v vojsko. Januarja 1940 je komisar za obrambo Kliment Vorošilov predlagal, da bi vojakom in poveljnikom izdali 100 gramov vodke in 50 gramov slanine na dan, da bi se ogreli v hudih zimskih razmerah. Posadke tankov so dobivale dvojni obrok komisariata, piloti pa so pogosto prejemali konjak.
Ko se je končala vojna proti Fincem, je bilo razdeljevanje alkohola vojakom ustavljeno, po letu in pol pa so ga ponovno začeli razdeljevati. 22. avgusta 1941 je bilo z odlokom št. 562 Državnega odbora za obrambo določeno, da se frontnim vojakom (ki so bili v neposrednem stiku s sovražnikom) dnevno dodeli 40 odstotna vodka v količini 100 gramov na osebo.
Odredba Ljudskega komisariata za obrambo, izdana tri dni pozneje, je določala, da je treba vodko poleg frontnih enot dobavljati tudi pilotom zračnih sil Rdeče armade in inženirjem na poljskih letališčih.
Seveda je imela ta pobuda vojaškega vodstva države povsem drugačne razloge kot v času sovjetsko-finskega spopada. Redno razdeljevanje alkohola naj bi vojakom pomagalo pri obvladovanju ogromnega stresa, ki so ga doživljali v najtežjem začetnem obdobju vojne proti nacistični Nemčiji. Poleg tega je bila to močna pijača z visoko vsebnostjo alkohola, ki se je v človeškem telesu hitro razgradila, se pretvorila v veliko količino energije in hitro nadomestila velike porabe energije.
Sistem razdeljevanja vodke vojakom v različnih enotah in formacijah je bil lahko zelo različen. Nekje so vojakom dajali alkohol pred napadom, nekje po težki bitki, v nekaterih polkih pa so le redko dobili "ognjeno vodo".
"Spomnim se, da so vodko izdali šele pred napadom," je trdil vojak Aleksander Grinko: "Predstojnik je hodil po rovu z vrčem, in kdor je želel, si jo je natočil sam. Najprej so pili mladi moški. Ti so kasneje šli naravnost pod krogle in umrli. Tisti, ki so preživeli več spopadov, so bili zelo previdni glede vodke."
"Brez alkohola je bilo nemogoče zmagati... v mrazu," je povedal nadporočnik Fjodor Ilčenko, ki je pri Stalingradu ujel feldmaršala Friedricha Paulusa: "Frontnih sto gramov" je bilo bolj cenjeno od streliva in je vojake rešilo pred omrzlinami, saj so toliko noči preživeli na odprtem polju na golih tleh."
Vendar pa vsi vojaki niso potrebovali redne porcije alkohola. "V prvih letih sem ga vedno zamenjal za sladkor," se je spominjal mitraljezec Mihail Larin: "Ko je predstojnik razdelil sto gramov, so vojaki hodili okoli mene kot gosi. Tako sem zamenjal teh sto gramov." "Nas, mlade, ni toliko zanimala prisotnost ali odsotnost "stotih gramov", veliko bolj nas je zanimala hrana," je pojasnil gardni narednik Georgij Veljaminov.
Pravila in norme za izdajo vodke so se nenehno spreminjali. Maja 1942 so alkohol začeli podeljevati le vojakom enot, ki so se odlikovale v bojih. Tako se je njihova stopnja povečala na 200 gramov. Ostali vojaki na fronti so smeli piti le ob posebnih priložnostih.
Novembra istega leta so se odločili, da se vrnejo k tradicionalnim 100 gramom, ki so jih dobili le vojaki in častniki, ki so neposredno sodelovali v bojnih operacijah. Rezervisti in zaposleni v zalednih službah so dobili po 50 gramov.
Vojaško osebje ni bilo povsod preskrbljeno le z vodko. V sovjetski vojski, ki je branila Kavkaz, so na primer to pijačo uspešno nadomestili z lokalnimi vini.
Po zmagi so v Rdeči armadi ukinili "sto gramov vodke". Vendar pa vsem, ki so se vrnili s fronte, ni uspelo izkoreniniti navade vsakodnevnega pitja.
Lev Kartašev, veteran 83. gardne strelske divizije, se je spominjal: "Že po vojni sem v Sverdlovsku (zdaj Jekaterinburg) hodil v oficirsko menzo na kosilo. In zdelo se mi je naravnost čudno, da častniki niso sedli k hrani brez stotih gramov... In kjer je sto, jih je dvesto in več... Spomnim se, da sem gledal ta prizor in si mislil: "Da, daleč bomo prišli takole..."
Spoštovani bralci!
Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
