Kako je Nikolaj II. postal svetnik?

Legion Media; Patriarchia.ru
Kanonizacija zadnjega ruskega carja in njegove družine za Rusko pravoslavno cerkev ni bila lahka odločitev. Zakaj se je vseeno odločila zanjo?

Leta 2017 je znani ruski režiser Aleksej Učitelj posnel film Matilda, v katerem je bodoči Nikolaj II. prikazan kot lahkomiseln mladenič, ki ima bežno razmerje z balerino Matildo Kšešinsko. Takrat so bili številni verniki užaljeni, verodostojno zgodovinsko epizodo pa so razumeli kot žalitev spomina na svetnika, ki je bil kanoniziran leta 2000.

Udeleženka piketa proti filmu Matilda režiserja Alekseja Učitelja pred premiero v kinocentru Oktjabr v Moskvi.

Pravoslavni aktivisti so pred kinodvoranami organizirali "vstajniške" shode proti Matildi in vodili procesije z ikonami kraljeve družine. Ruska pravoslavna cerkev se je znašla v težkem položaju. Po eni strani je bil Nikolaj II. res zgodovinska osebnost iz precej bližnje preteklosti in bi lahko postal junak ruskega filma, po drugi strani pa je bil kanoniziran in na njegove ikone pa so molili v cerkvah po vsej Rusiji. Po premisleku uradni predstavniki Ruske pravoslavne cerkve škandala niso podprli. Vplivni pravoslavni škof Tihon Ševkunov, predsednik patriarhalnega sveta za kulturo in član vrhovnega cerkvenega sveta Ruske pravoslavne cerkve, je vernike pozval, naj film obravnavajo kot žanr "fantazije".

S tako kontroverznim in neobičajnim problemom se v Ruski pravoslavni cerkvi še nikoli niso srečali. Car je bil kanoniziran kot mučenec in ne zaradi duhovnih zaslug, kar je pomenilo, da je njegovo smrtno trpljenje odtehtalo mero človeških napak in zmot. Vendar tega stališča ni razumela niti duhovščina v sami Ruski pravoslavni cerkvi, še manj pa ruska družba, katere velik del je menil, da je Nikolaj II. kriv za propad države.

Streljanje in prvi pogoji za kanonizacijo

Car Nikolaj II. v Carskem Selu v Rusiji po svoji abdikaciji leta 1917.

Nikolaj II. se je odrekel prestolu 2. marca 1917 med februarsko revolucijo (ki je bila pred oktobrsko revolucijo, ko so oblast prevzeli boljševiki). Po abdikaciji je skoraj šest mesecev živel v priporu v svoji rezidenci v Carskem Selu, nato je bil z družino izgnan v Tobolsk v Sibiriji, nato pa se je preselil v Jekaterinburg. Tam so ga v noči na 17. julij 1918 ustrelili boljševiki skupaj z ženo, petimi otroki, kuharico, zdravnikom, caričino služkinjo in carjevim komornikom.

Takoj po Nikolajevi smrti so verniki začeli govoriti o kanonizaciji. Za ruske pravoslavne vernike je bil car božji maziljenec, zato so ljudje tako brutalen umor, celo z otroki, dojemali kot mučeniško smrt. Za Nikolaja in njegovo družino so v cerkvah po vsej državi potekale pogrebne liturgije, sam patriarh Tihon pa je blagoslovil duhovnike, da so opravljali spominske obrede, in imel goreč govor o "duhovnem podvigu" carja.

Nekdanji car Nikolaj II. in njegovi otroci med ujetništvom v Tobolsku sedijo na strehi rastlinjaka.

"Vemo, da se je odrekel prestolu v dobrobit Rusije in iz ljubezni do nje. Po abdikaciji bi lahko našel varnost in razmeroma mirno življenje v tujini, vendar tega ni storil, ker je želel trpeti z Rusijo," je dejal Tihon.

Kljub protiverski politiki sovjetske države so verniki v Rusiji še dolga leta častili carjev spomin. Ruski emigrantski monarhisti, ki so po revoluciji pobegnili iz države, pa so še posebej goreče častili carja. Med njimi se je razvnela burna razprava o morebitni kanonizaciji.

Leta 1981 je Ruska pravoslavna cerkev zunaj Rusije po dolgih razpravah kanonizirala Nikolaja II., njegovo ženo, otroke in celo katoliškega služabnika Alojzija Truppa ter luteranko caričino spremljevalko Jekaterino Schneider.

Argumenti proti kanonizaciji

Ruski car Nikolaj II. z družino (z leve proti desni): Fjodorovna, Anastazija, Aleksej in Tatjana. Livadija, 1913. Portret ateljeja Levitski, Livadija.

Od konca osemdesetih let prejšnjega stoletja so se skupaj s perestrojko in preporodom ruske pravoslavne cerkve v Rusiji začele pojavljati razprave o kanonizaciji Nikolaja II. in članov njegove družine. Sinodalna komisija Ruske pravoslavne cerkve za kanonizacijo svetnikov je med letoma 1992 in 1997 preučila razloge za kanonizacijo carske družine.

Komisija je skrbno preučila argumente proti kanonizaciji, ki jih je bilo veliko:

Prvič, mnogi so abdikacijo "božjega maziljenca" razumeli kot cerkveni zločin: svojo "čredo" je prepustil na milost in nemilost usodi, ta njegov korak pa je sprožil krvavo državljansko vojno, ki je skoraj uničila Rusijo. Vendar je imela komisija nasprotni argument: "Takrat se je bal, da bi njegova zavrnitev podpisa abdikacije zaradi sovražnika lahko privedla do državljanske vojne. Car ni hotel, da bi se zaradi njega prelila niti ena sama kapljica ruske krvi," je v končnem poročilu zapisal vodja komisije metropolit Juvenalij.

Cerkev na Krvi v Jekaterinburgu

Drugič, nasprotniki kanonizacije so vztrajali pri protiklerikalnem odnosu kraljeve družine do Grigorija Rasputina. Na mističen način je pomagal ustaviti krvavitev carjeviča Alekseja, ki je zbolel za hemofilijo, in je lahko pomiril caričino histerijo.

Tretjič, pomemben argument pred odločitvijo o kanonizaciji je bilo pomanjkanje čudežev, povezanih s kraljevo družino in njenimi posmrtnimi ostanki. V devetdesetih letih 20. stoletja pa so različne cerkvene oblasti začele prejemati poročila o čudežih, ozdravljenjih in drugih "milostnih pomočeh" zaradi molitev k carskim mučencem.

Argumenti za kanonizacijo

Fotografija prikazuje Carsko cerkev v samostanu v Ganini jami

Hkrati je komisija predstavila argumente zagovornikov kanonizacije. Eden od argumentov so bili številni pozivi vernikov v podporo kanonizaciji, ki jih je podpisalo več tisoč oseb, tako duhovnikov kot laikov.

Drugič, za argument ZA je veljala globoka pobožnost carske družine in zlasti carice (nemške princese, ki je zaradi moža sprejela pravoslavje). Zaradi tega so izstopali med aristokracijo, ki se je v veliki meri že oddaljila od Cerkve. "Vzgoja otrok carske družine je bila prežeta z verskim duhom." Govoril je tudi o pravičnem načinu življenja carice in o tem, da "pisma Aleksandre Fjodorovne razkrivajo globino njenih verskih čustev - koliko moči duha, žalosti zaradi usode Rusije, vere in upanja na božjo pomoč je v njih. Poleg tega so carica in njene hčere med prvo svetovno vojno skrbele za ranjence.

Tretjič, po mnenju Ruske pravoslavne cerkve je Nikolaj II. posvečal veliko pozornosti potrebam Cerkve, velikodušno daroval za gradnjo cerkva in samostanov ter dal pobudo za kanonizacijo številnih svetnikov, med njimi Serafima Sarovskega, ki so danes še posebej spoštovani.

V kleti hiše Ipatjeva, kjer je bila ubita družina Romanov, so preiskovalci po streljanju raztrgali steno v iskanju nabojev in drugih dokazov.

Mnogi so menili, da smrt Nikolaja II. in njegove družine ne more biti priznana kot mučeniška smrt za Kristusa. Vendar pa je carski par v zadnjem obdobju svojega življenja v zaporu po nekaterih podatkih veliko bral Evangelij ter kljub zlorabam in žalitvam boljševikov živel pobožno in ponižno življenje. V zvezi s tem je bilo predlagano, da bi družino kanonizirali kot "svete mučence", ki so "po zgledu Kristusa potrpežljivo prenašali fizično in moralno trpljenje ter smrt od političnih nasprotnikov".

V razmisleku o tem podvigu carske družine je komisija soglasno odobrila kanonizacijo. 20. avgusta 2000 so v katedrali Kristusa Odrešenika v Moskvi proslavili nove mučence in spovednike ruskega dvajsetega stoletja, vključno s celotno kraljevo družino. Car Nikolaj II., carica Aleksandra, carjevič Aleksej, velike kneginje Olga, Tatjana, Marija in Anastazija so bili kanonizirani kot mučenci.

Skriti motivi za kanonizacijo

Kot je Juvenalij zapisal v svojem končnem poročilu, "kanonizacija monarha nikakor ni povezana z monarhistično ideologijo in ne pomeni 'kanonizacije' monarhične oblike vladavine.

Sankt Peterburg. Ponovni pokop posmrtnih ostankov carske družine v Pavlovi katedrali Petropavlovske trdnjave.

"Stališče Cerkve je bilo povsem jasno: kanonizirana ni bila podoba vladanja Nikolaja II., ampak podoba njegove smrti, če želite, njegovega odhoda s političnega prizorišča," je v intervjuju dejal priznani teolog in diakon Andrej Kurajev. "Navsezadnje je imel vse razloge, da bi postal zagrenjen in besen, zadnje mesece svojega življenja, ko je bil v priporu, da bi prekipeval od jeze in obtoževal vse in vsakogar. Toda nič od tega se ni zgodilo."

Kurajev tudi meni, da je ta široka gesta za Cerkev pomenila nekakšno izravnavo burnega dvajsetega stoletja za krščanstvo.

Pomemben motiv za kanonizacijo je bila tudi sprava ruskega duhovništva v Rusiji in tujini. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je pojavilo vprašanje o združitvi Ruske pravoslavne cerkve v tujini in Ruske pravoslavne cerkve v Rusiji pod okriljem Moskovskega patriarhata. Za Cerkev v tujini je bila svetost carske družine že neomajna dogma, zato so hierarhi Ruske pravoslavne cerkve v tujini, kot piše Desnicki, "priznanje svetosti carske družine označili za nujen pogoj za spravo z Rusko pravoslavno cerkvijo.

Spoštovani bralci! 

Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

  • Naročite se na naš Telegram kanal
  • Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
  • Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke