Spoštovani bralci!
Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
23. junija 1941, drugi dan po začetku vdora Wehrmachta na ozemlje ZSSR, je Aleksander Bogomolov, sovjetski pooblaščenec v Višijski Franciji, prejel nenavadno sporočilo lokalnega ruskega emigranta: "Dolžnost vojaka me zavezuje, da skupaj z ruskim ljudstvom branim svojo domovino. Prosim vas, da zaprosite sovjetsko vlado za dovoljenje, da se vrnem v Rusijo in se pridružim Rdeči armadi."
V tej zahtevi ne bi bilo nič posebnega, če ne bi bilo dveh okoliščin. Prvič, takrat je bil domoljubno usmerjeni prostovoljec star že 64 let, in drugič, v vojsko se je želel včlaniti nihče drug kot general Pjotr Semjonovič Mahrov - eden glavnih nasprotnikov boljševikov v državljanski vojni, ki je takrat zasedal najvišji položaj načelnika Generalštaba Oboroženih sil južne Rusije.
"Bil je izjemno sposoben, razumen in razgledan častnik Generalštaba, hitrega in prilagodljivega uma, zelo živahen," tako je Pjotra Mahrova opisal general Pjotr Vrangel, poveljnik Oboroženih sil južne Rusije, in hkrati dodal: "Ni imel nič proti, da se malo poigra z 'demokratizmom'."
Pjotr Mahrov
Arhivska fotografija"Demokratizem" in liberalna stališča je Mahrov ohranil tudi po porazu Belega gibanja v Franciji. V pogovorih s prijatelji je povedal, da ga je socializem zelo zanimal in da je o njem veliko bral. General je celo menil, da bo svet v prihodnosti neizogibno prišel v socializem. Vendar na koncu ni postal komunist.
Začetek vojne nacistične Nemčije proti Sovjetski zvezi je povzročil razdelitev ruske izseljenske skupnosti v Evropi. Nekateri so jo sprejeli z veseljem, saj so želeli premagati starega sovražnika in sanjali o nemški "osvoboditvi" svoje domovine. Hkrati so nekateri med njimi aktivno pomagali Tretjemu rajhu.
Za drugi del izseljencev, ki mu je pripadal tudi Pjotr Semjonovič, je bil nemški vdor prava tragedija. "Najprej moramo biti Rusi," je trdil general, "boriti se moramo le proti sedanji ruski vladi, ne pa proti ruskemu ljudstvu, kot je bilo to med državljansko vojno... To je pravi zločin, mlade ljudi pošiljati v tvegane pustolovščine na strani sovražnikov Rusije."
Delavci v tovarni "Srp in kladivo" poslušajo napoved začetka vojne po radiu.
Ivan Šagin/MAMM/MDF/russainphoto.ruV pismu znancu je Mahrov zaupal, da ga je dan, ko so Nemci objavili vojno Rusiji, tako prizadel, da se je bil pripravljen pridružiti Rdeči armadi "vsaj kot vojak".
Bogomolov se na prošnjo starejšega generala ni odzval - sovjetski diplomat v tistih časih ni imel časa za to. Vendar je nemška protiobveščevalna služba prepoznala domoljubno navdušenost Pjotra Semjonoviča.
Nemci so prejeli pisma nekdanjega poveljnika svojim prijateljem, v katerih jih je pozival, naj ne sodelujejo z nacisti, pisal, da bo Rdeča armada "uničila" Wehrmacht, in omenjal svojo pripravljenost pridružiti se sovjetski vojski.
19. avgusta 1941 so v generalovo stanovanje v Cannesu prišli francoski žandarji z aretacijskim nalogom. Razlogov za njegovo aretacijo niso poznali, z nezadovoljnim glasom pa so pripomnili, da je "to delo prekletih švabov".
Pjotra Mahrova so poslali v mestni zapor, nato pa so ga prepeljali v koncentracijsko taborišče Vernet d'Aryege v francoskih Pirenejih na meji s Španijo. Za starejšega moškega je bila ta pot izjemno težka preizkušnja.
Pjotra Semjonoviča je pred neizogibno smrtjo rešil upokojeni francoski general Henri Albert Nissel, ki je živel v Parizu. Mahrov ga je spoznal v Varšavi še v času državljanske vojne. Po njegovih prizadevanjih so izčrpanega Mahrova 6. decembra 1941 izpustili.
Henri Albert Nissel
Javna domenaFebruarja 1945 je spodleteli prostovoljec spoznal Aleksandra Bogomolova. Sovjetski diplomat se je opravičil, ker se takrat ni mogel odzvati na pismo nekdanjega vojskovodje, vendar je poudaril, da ga je posredoval v Moskvo, kjer ni ostalo neopaženo.
Ganljiva prošnja ostarelega belega generala, naj ga rekrutirajo v Rdečo armado, je imela pomembno vlogo pri odloku Predsedstva Vrhovnega zbora ZSSR 14. junija 1946, s katerim naj bi se povrnilo sovjetsko državljanstvo nekdanjim podanikom Ruskega imperija in tistim, ki so izgubili sovjetsko državljanstvo, a so živeli na ozemlju Francije.
Pjotr Semjonovič je dobil sovjetski potni list, vendar so mu ga kasneje, ko ga je hotel podaljšati, iz neznanega razloga zavrnili. Na svojo veliko žalost se general Mahrov ni mogel vrniti v Sovjetsko zvezo in je umrl leta 1964 v Cannesu v starosti 87 let.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
