Spoštovani bralci!
Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
"Vojna je nadaljevanje politike, samo z drugimi sredstvi". Ta splošno znana krilatica pripada uglednemu vojaškemu teoretiku in zgodovinarju Carlu von Clausewitzu. Slavni Nemec se je vse življenje posvečal preučevanju narave in bistva vojne ter razvoju vojaške umetnosti v različnih zgodovinskih obdobjih.
Osrednje delo von Clausewitza je seveda njegov traktat "O vojni", ki je primerljiv z legendarno "Umetnostjo vojne" Sun Tzuja. Vojaški teoretik je tudi napisal posebno knjigo, posvečeno Napoleonovi vojaški kampanji v Rusiji leta 1812, v kateri je sodeloval.
Von Clausewitz se je začel boriti proti Francozom skoraj od samega otroštva. Leta 1793 je pri dvanajstih letih kot praporščak polka Ferdinanda von Braunschweiga sodeloval pri zavzetju mesta Mainz.
Carl von Clausewitz
Javna domenaLeta, ki so sledila, so bila za Clausewitzovo rodno Prusijo huda preizkušnja. Kraljevina je ob soočenju z Bonapartovim vojaškim genijem doživela številne hude poraze in izgubila velik del svojih ozemelj. Za povrh vsega so bili Prusi leta 1812 prisiljeni skleniti zavezništvo s Francozi.
Karl, ki je takrat že postal major, ni mogel več prenašati ponižanja. Skupaj z nekaterimi patriotsko usmerjenimi častniki je emigriral iz države in se kmalu znašel v Ruskem imperiju, dobesedno na predvečer vdora Napoleonove "velike vojske".
Po začetku bojev se je von Clausewitz želel pridružiti rusko-nemški legiji, sestavljeni iz Nemcev, ki so pobegnili iz zasedene domovine, ki so jo zasedli Francozi. Nameravali so jo osvoboditi s pomočjo vojske imperatorja Aleksandra I.
Vendar je ugledni pruski vojaški poveljnik polkovnik August Neidhart von Gneisenau carju priporočil von Clausewitza kot pomembnega vojaškega teoretika. Samodržec ga je zato imenoval za pribočnika generala Karla von Phulla.
Bitka pri Borodinu
Louis-François Lejeune/VersaillesSkupaj z rusko vojsko je von Clausewitz prepotoval vso dolgo in naporno pot, ko so se umikali od zahodne meje do Moskve. Po Phullu je bil dodeljen grofu Pjotru Palenu, nato pa je služil v štabih generalov Fjodorja Uvarova in Petra Wittgensteina.
Poročal je imperatorju, pregledoval utrdbe in bil navzoč na bojiščih. Vendar se zaradi neznanja ruskega jezika ni mogel udeležiti dejanske bitke.
"Poročila prihajajo v ruščini, o teh poročilih potekajo medsebojni pogovori, ukazi se izdajajo v ruščini in tako se celotna bitka odvija pred očmi tujega častnika, ki ne razume niti besede," je zapisal von Clausewitz v svojem delu "1812. Pohod v Rusijo": "Še preden se zaveš, izgubiš razumevanje splošne povezanosti dogodkov, in če tujec ni glavna figura, izgubi vsako priložnost, da bi se pokazal."
Vse vojaške odločitve poveljstva se mu niso zdele pravilne, a ker ni mogel sodelovati v debatah častnikov, je včasih le nemočno opazoval, kako se bitka odvija v škodo vojske. "Človek se tukaj počuti, kot da bi bil gluhonem, ko vidi, kako drugi izvajajo najbolj nora dejanja, a tega ne more preprečiti," se je v pismu von Gneisenauu pritožil Karl.
Leta 1812
Illarion PrjanišnikovV vrstah ruske vojske se je von Clausewitz boril vso vojno leta 1812 do izgona žalostnih ostankov "velike vojske" izven imperija, nato pa je sodeloval v bitkah v Evropi. Ko je postal polkovnik ruske vojske, je iz rok Aleksandra I. prejel častno sabljo in red svetega Jurija 4. stopnje. Leta 1814 se je častnik vrnil v Prusijo, ki je takrat že ponovno napadla Francijo.
Von Clausewitz je večkrat obžaloval, da se kot nižji častnik ni mogel boriti v žarišču bitke, ker je bil dodeljen v štab. Po drugi strani pa je Karl prav zaradi tega lahko podrobno preučeval in analiziral potek bitk in same vojaške kampanje. Ker je imel na voljo neomejeno gradivo za svoj temeljni traktat "O vojni", se je lahko dokončno uveljavil kot pomemben vojaški teoretik.
V Rusiji so se rodile ali se kristalizirale njegove ideje o prednostih obrambnega vojskovanja pred napadalnim, o nepopolnosti tudi najbolj idealnih strateških načrtov, o vlogi naključja v vojni, o pomenu dejavnikov, kot so trdnost, pogum in morala vojske, poveljnika in ljudstva.
Carl von Clausewitz je v ruskem imperiju preživel precej kratek čas, vendar mu je uspelo podati precej natančno karakteristiko, ki se je na koncu izkazala za preroško: "Rusija ni država, ki bi jo bilo mogoče zares zavzeti, oziroma okupirati; vsaj tega ne morejo storiti niti sile sodobnih evropskih držav niti tistih 500.000 ljudi, ki jih je Bonaparte pripeljal za to. Takšno državo lahko premagata le njena lastna šibkost in notranji spopadi. Šibke točke političnega življenja je mogoče doseči le s pretresom, ki bi prodrl v samo osrčje države."
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
