Osem INDIJCEV, ki so prejeli nagrado za MIR v Sovjetski zvezi

Spoštovani bralci! 

Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

• Naročite se na naš Telegram kanal
• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Mednarodna nagrada za krepitev miru med narodi je bila ena najprestižnejših nagrad Sovjetske zveze. Ustanovili so jo leta 1949. Do leta 1955 se je imenovala Stalinova nagrada, po razkritju kulta Stalinove osebnosti pa so jo preimenovali po Leninu.

Nagrado je vsako leto prejelo 5 do10 državljanov katere koli države na svetu, "ne glede na njihove politične, verske ali rasne razlike, za izjemne zasluge v boju proti vojnim zarotnikom in za krepitev miru". Nagrajence je izbral poseben odbor, nato pa so prejeli medaljo, diplomo in denarno nagrado (približno 25.000 dolarjev po takratnem menjalnem tečaju). Od začetka podeljevanja so nadrado dobili med drugim osem Američanov, devet Britancev, ter naslednjih osem Indijcev:

1. Saifuddin Kitchlew leta 1952

Saifuddin Kitchlew (1888-1963), kašmirski musliman, je bil odvetnik, ki se je boril za neodvisnost Indije in bil zagovornik satjagrahe Mahatme Gandhija, preprosto rečeno nenasilne oblike državljanske nepokorščine. Pozneje je vodil Vseindijski svet za mir in postal podpredsednik Mednarodnega sveta za mir. (Kasneje se je izkazalo, da je to organizacijo na skrivaj sponzorirala Sovjetska zveza.) Kitchlew je prišel v Moskvo na podelitev nagrade in bil tudi del indijske delegacije na Stalinovem pogrebu.

2. Sahib Singh Sokhey leta 1953

Profesor, general-major Sahib Singh Sokhey (1887-1971) je bil po izobrazbi zdravnik, študiral je tudi na Univerzi v Edinburgu in se kot zdravnik celo boril v prvi svetovni vojni. Najbolj znan je kot eden od ustanoviteljev farmakologije v Indiji, ki je veliko prispeval k množični proizvodnji cepiv in zdravil proti kugi, koleri in malariji ter bil celo član Državnega sveta - Zgornjega doma indijskega parlamenta. Bil je mirovniški aktivist in član Vseindijskega sveta za mir ter Mednarodnega sveta za mir.

3. Chandrasekhara Venkata Raman leta 1957

Fizik in brahman po rodu Chandrasekhara Venkata Raman (1888-1970) je bil ustanovitelj in dolgoletni predsednik Indijske akademije znanosti. Leta 1930 je kot prvi znanstvenik iz Indije (in Azije) prejel Nobelovo nagrado za fiziko "za svoje delo na področju sipanja svetlobe in za odkritje učinka, poimenovanega v njegovo čast" (Ramanovo sipanje). Leta 1947 je postal tudi dopisni član Akademije znanosti ZSSR.

4. Rameshwari Nehru leta 1961

Družbena aktivistka Rameshwari Nehru (1886-1966) je bila znana predvsem kot feministka in ustanoviteljica ženskega gibanja v Indiji, ki se je borila za enakopravnost žensk. Druga plat Nehrujeve družbeno-politične dejavnosti je bila povezana z zagotavljanjem miru in razorožitvijo. Večkrat je prišla v Sovjetsko zvezo na mirovne konference. Za svoje delo je prejela prestižno indijsko državno nagrado Padma Bhushan in sovjetsko nagrado za mir.

5. Aruna Asaf Ali leta 1965

Revolucionarka Aruna Asaf Ali (1909-1996) se je aktivno borila za neodvisnost Indije, zaradi česar so jo Britanci želeli aretirati, vendar se je skrila. V nasprotju z Gandhijevimi privrženci je Asaf Ali pozivala k aktivni revoluciji. V petdesetih letih je postala članica Komunistične partije Indije in ustanovila nacionalno žensko zvezo (in celo odpotovala v Sovjetsko zvezo, kjer je govorila na shodu ženskega odbora). Aruna je bila tudi podpredsednica Vseindijskega združenja solidarnosti za Azijo in Afriko. Za svoje delo v Sovjetski zvezi je poleg nagrade za mir prejela tudi red Prijateljstva med narodi.

6. Romesh Chandra leta 1968

Družbeni aktivist Romesh Chandra (1919-2016) je bil velik prijatelj ZSSR. Vsekakor se je popolnoma strinjal s stališči Sovjetske zveze glede miru in razoroževanja, pogosto je govoril na konferencah v Moskvi in menil, da je glavni nasprotnik ZSSR, NATO, "velika grožnja svetovnemu miru". Poleg tega je bil Čandra levičar in član Komunistične partije Indije.

Od sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja je bil naprej generalni sekretar in nato predsednik Mednarodnega sveta za mir, ki ga je vodil do leta 1990. Sovjetska zveza je Čandri poleg nagrade za mir podelila tudi Leninov red in red Prijateljstva med narodi.

7. Kumara Padmanabha Sivasankara Menon leta 1979

Kumara Padmanabha Sivasankara Menon (1898-1982) je bil skoraj deset let indijski veleposlanik v Sovjetski zvezi. Uspelo mu je vzpostaviti zaupen odnos z Josifom Stalinom in Nikito Hruščovom (čeprav je kritiziral sovjetski tisk, da odraža le uradno partijsko mnenje). Kasneje, v šestdesetih in sedemdesetih letih, je bil Menon predsednik Indo-sovjetskega kulturnega društva in zasedal tudi visok položaj v Mednarodnem svetu za mir.

8. Indira Gandhi leta 1985

Do Indire Gandhi (1917-1984) so v Sovjetski imeli drugačen odnos. Sovjetski državljani, zlasti ženske, so bili navdušeni nad tem, da je bila prva ženska predsednica vlade v Indiji. Gandhi je večkrat obiskala Sovjetsko zvezo in se srečala z Leonidom Brežnjevom (udeležila se je tudi njegovega pogreba) ter sprejela sovjetsko delegacijo v Delhiju.

Po njenem umoru so ji posmrtno podelili sovjetsko nagrado za mir. V Moskvi pa so v njeno čast odprli trg, ki so ga po njej poimenovali. (Zraven tega trga se tudi nahaja trg v čast njenega očeta Džawaharlala Nehruja.)