Kako je sovjetski obveščevalec rešil Churchillovega sina

Zgodovina
BORIS JEGOROV
Sovjetski častnik je moral Randolpha Churchilla "nokavtirati", da bi mu rešil življenje.

Spoštovani bralci! 

Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

25. maja 1944 ob 5. uri zjutraj so nemška letala močno bombardirala mesto Drvar v zahodni Bosni in Hercegovini, ki je bilo pod nadzorom sil Jugoslovanske narodnoosvobodilne vojske. Kasneje so na obrobju mesta pristala jadralna letala, iz katerih so se v naglici izkrcali vojaki 500. padalskega bataljona SS.

To je bil začetek nemške operacije "Konjičkov skok". Cilj je bil uničiti ali zajeti vodilne predstavnike jugoslovanskega odporniškega gibanja, zlasti maršala Josipa Broza Tita in častnike njegovega poveljstva ter člane sovjetskih, britanskih in ameriških vojaških misij, ki so bile nameščene v mestu.

Nemci, ki so lovili jugoslovanskega voditelja, so bili tako v položaju, ko so lahko dosegli dvakrat več. Navsezadnje je bil takrat v Drvarju tudi edini sin britanskega predsednika vlade Winstona Churchilla, Randolph.

Posebna naloga

"Sinovi predsednikov vlad ne skačejo s padali in se ne pojavljajo na tujih sedežih brez konkretnih ciljev," je Stalin komentiral sporočilo Aleksandra Golovanova, poveljnika letalstva dolgega dosega ZSSR, da je major Randolph Churchill februarja 1944 prispel v Jugoslavijo. 

Na prvi pogled pojav mlajšega Churchilla v Drvarju ni bil povezan z nobeno pomembno politično nalogo. Tam se je ukvarjal z vojnim novinarstvom in govoril na protifašističnih mladinskih kongresih v Jugoslaviji.

Randolph je bil pravzaprav povezovalec med britanskim vodstvom in maršalom Titom. Tako kot drugi častniki v britanskih in ameriških misijah si je aktivno prizadeval, da bi Jugoslovanska narodnoosvobodilna vojska odšla iz moskovske podrejenosti v sfero vpliva Londona in Washingtona.

Skrito rivalstvo med Sovjetsko zvezo in Zahodom na Balkanu pa Churchillu ni preprečilo, da ne bi vzpostavil prijateljskega odnosa s Konstantinom Kvašninom, diverzantskim svetovalcem iz sovjetske vojaške misije. Ravno temu častniku bo Britanec dolgoval svoje življenje.

V pasti

Nemci so lov na Tita vzeli zelo resno. Poleg bataljona SS so v operaciji Konjičkov skok sodelovali motorizirani strelski polki, obveščevalni, tankovski in inženirski bataljoni, polk divizije za posebne namene Brandenburg ter hrvaške enote.

Ko so Nemci zlomili odpor jugoslovanskih enot, so hitro zasedli mesto in tako prisilili porazdeljene zavezniške sile, da so se prebijale v gorska območja. Maršal in njegovi soborci, sovjetski, britanski in ameriški častniki so se pomikali proti Kupresu. Randolph Churchill, Konstantin Kvašnin in nekateri člani zahodnih vojaških misij pa so bili v skupini, ki se je pomikala proti vasi Tičevo.

Skupinam, ki jih je sovražnik vztrajno preganjal, je uspelo vzpostaviti stik z letalskim oporiščem v Bariju v Italiji. Poleg britanskih in ameriških eskadrilj so imele tam bazo tudi letalske sile Rdeče armade.

Skupina Kvašnin-Churchill bi se morala evakuirati po zraku že 1. junija, vendar se načrt ni uresničil. "Do 8. junija so nas gnali po gorah kot čredo ovc," se spominja Konstantin Konstantinovič. "Hodili smo samo ponoči, ko je prišel dan, pa smo se skrivali in izvajali patruljo."

Konstantin Kvašnin je imel bogate izkušnje z obveščevanjem in sabotažami. Zato je po svojih najboljših močeh poskrbel, da se je skupina učinkovito izognila sovražniku. Kljub temu se je v nekem trenutku past za skupino skoraj zaprla. Nemci so napadli s treh strani in pustili edino pot za pobeg - nevaren spust po strmem pobočju v dolino.

Neustavljivi major

Kvašnin je moral Churchilla med spustom zavarovati sam. Po spominu obveščevalca, sin britanskega predsednika vlade takrat ni bil povsem trezen. Randolph je bil že prej pijanec in okolje je bilo zanj verjetno preveč depresivno.

Anglež je začel peti in na pripombe se ni odzval. Tvegal je, da bo pritegnil pozornost Nemcev, tvegal je tudi, da bo padel dol, s seboj pa bi odnesel Kvašnina in enega od jugoslovanskih partizanov. Na koncu je sovjetski častnik z enim samim udarcem preprosto nokavtiral neobvladljivega majorja in ga spustil na vrvi, že brez čustev.

Po tihem odstranjevanju sovražnikovih postojank se je skupina prebila v varno dolino. Tam so se kmalu vkrcali na britanska letala, ki so priletela iz Barija. Izkazalo se je, da so Tita rešili že nekaj dni prej: jugoslovanskega maršala in njegovo vrhovno poveljstvo so evakuirali sovjetski piloti, ki so težko pristali na majhnem kraju za vojaške operacije.

V letalski bazi v Italiji se je Randolph že popolnoma iztreznil. Ko se je poslovil, je močno stisnil Kvašninovo roko. Svojemu rešitelju ni zameril ničesar.