Spoštovani bralci!
Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
Ivan III. Veliki in Aristotele Fioravanti
I. Panov (CC BY-SA 4.0)Ko je leta 1475 italijanski arhitekt Aristotele Fioravanti prišel na dvor moskovskega kneza Ivana III., si ni mogel predstavljati, da ga ta vladar ne bo pustil oditi domov.
V Bologni rojeni umetnik je dobil naročilo za gradnjo katedrale Marijinega vnebovzetja v Moskovskem Kremlju, ki je pozneje postala ena glavnih pravoslavnih cerkva v državi. Gradnja se je začela pred prihodom tujca, vendar se je zaradi napačnih izračunov in slabe kakovosti materialov skoraj dokončana katedrala zrušila.
Fioravanti je kritiziral delo svojih ruskih kolegov, zato se je dela lotil od začetka. Za temelje so izkopali globoke, za Rusijo netipične jarke, v katere so zabili masivne hrastove pilote. Italijani so v bližini organizirali proizvodnjo zelo čvrstih opek, ki so jih uporabili za gradnjo templja skupaj s tradicionalnim belim kamnom. Leta 1479 je bila katedrala zgrajena in posvečena.
Katedrala Marijinega vnebovzetja na Sobornem trgu (Sobornaja ploščad) Moskovskega Kremlja
Legion MediaZadovoljni Ivan III. je arhitektu naročil gradnjo obzidja in stolpov Kremlja, pa še dvorišča za topove. Poleg tega ga je kot vojaškega inženirja in vodjo artilerije vključil v pohode v Novgorod, Kazan in Tver. Kljub Fioravantijevi želji, da bi odšel v Italijo, mu car celotne Rusije tega ni dovolil in ga je zaradi poskusa pobega za nekaj časa celo zaprl. Po letu 1485 se sledovi nadarjenega Aristotela izgubijo.
Portret arhitekta Bartolomea (Varfolomeja Varfolomejeviča) Rastrellija (ok. 1700-1771).
Ruski muzej, Mihailovska palača; Pietro Antonio RotariSlavni arhitekt Bartolomeo (Varfolomej Varfolomevič) Rastrelli je delal za sedem ruskih cesarjev in cesaric in skoraj vsi so mu bili zelo naklonjeni. Nadarjeni Italijan je postal znamenit v času vladavine Elizabete I. (1741-1762), za katero je zgradil 12 palač.
Rastrellijeve mojstrovine danes najdemo v Rusiji, Ukrajini in Latviji. Med najbolj znanimi so Velika palača Peterhof, Velika palača Katarine v Carskem Selu, Zimska palača v Sankt Peterburgu in Mariinska palača v Kijevu, kjer ukrajinski predsednik danes sprejema visoke tuje goste.
Rastrelli se ni ustavil le pri palačah. Po naročilu plemičev je Italijan gradil katedrale, cerkve, samostane in zasebne hiše. Te so bile podobne cesarskim rezidencam, vendar so bile manjše in skromnejše.
Katarina II., ki je na prestol stopila leta 1762, ni bila navdušena nad baročnim pompom in okraševanjem, zato je Rastrellija kot dvornega arhitekta kmalu zamenjala z drugim Italijanom, Antoniom Rinaldijem. Rastrelli se ni uspel uveljaviti nikje drugje in je do smrti (leta 1771) živel od pokojnine, ki mu jo je dodelila cesarica.
V enem svojih zadnjih pisem je Varfolomej Varfolomejevič zapisal: "Zelo presenetljivo je, da se tako sposoben človek nahaja v tako slabem položaju. Arhitekt je tu cenjen le, kadar je potreben. Vendar bomo nagrajeni glede na svoja dejanja."
Portret italijanskega skladatelja Giuseppeja Sartija (1729-1802), ki ga je naslikal Salvatore Tonci, verjetno med svojim bivanjem v Sankt Peterburgu, leta 1798
Legion MediaItalijanski skladatelj, dirigent in učitelj Giuseppe Sarti je bil izjemna oseba. Čeprav je 20 let živel na Danskem in napisal 24 oper, se ni naučil danskega jezika in je v svojih delih uporabljal dobesedni prevod.
Podobno se je zgodilo tudi v Rusiji, kamor je leta 1784 prišel na povabilo Katarine II. Kot dvorni kapelnik je Italijan napisal osem oper, balet in približno 30 vokalno-zborovskih del ter zgodovinsko predstavo po cesaričini lastni skladbi z naslovom "Začetek vlade Olega".
Pozdravni zbori in monumentalne kantate, ki jih je napisal Giuseppe, so izvajali na slovesnostih in praznovanjih vse do kronanja Nikolaja I. leta 1826. Tako imenovani "peterburški kamerton" (standard za višino zvoka v glasbeni praksi), ki ga je izmeril skladatelj, pa so v Rusiji uporabljali skoraj celo stoletje - vse do leta 1885.
Carlo di Giovanni Rossi --- Javna domena
Javna domenaZnameniti italijanski arhitekt Carlo di Giovanni (Karl Ivanovič) Rossi je ustvaril navdušujočo podobo Sankt Peterburga, ki jo danes lahko občudujejo turisti in prebivalci kulturne prestolnice Rusije.
Ruske oblasti na začetku niso verjele v mladega arhitekta, ki je ravnokar diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Firencah. Načrt za obnovo nabrežja Admiralitete (Admiraltejskaja naberežnaja), ki ga je predlagal leta 1804, se jim je zdel lahkomiseln, zato so Italijana poslali delat kot slikarja v tovarno porcelana.
Rossi se ni vdal in se je po dveh letih dela v tovarni ponovno lotil arhitekture ter zgradil več stavb v Tveru in Moskvi. Po vrnitvi v prestolnico Ruskega imperija je kmalu dobil mesto glavnega arhitekta Sanktpeterburškega odbora za gradnjo in hidravlična dela, kar mu je odprlo pot do obsežnega razvoja mesta.
Italijan se je ukvarjal s tako veličastnimi projekti, kot so slikovit kompleks palač in parkov na otoku Elagin, Mihajlovska palača, stavba generalštaba s triumfalnim lokom na Dvornem trgu (Dvorcovaja ploščad) ter stavbi Senata in Sinoda na Senatskem trgu (Senatskaja ploščad).
Rossi je leta 1827 med gradnjo Aleksandrinskega gledališča zasnoval edinstveno kovinsko stropno konstrukcijo, vendar Italijanu tudi tokrat niso verjeli. Komisija je zaradi te novosti nemudoma ustavila gradnjo.
Ne da bi izgubljal čas, je napisal pismo ministru cesarskega dvora, knezu Petru Volkonskemu, v katerem je trdil, da "če se bo omenjeni stavbi zgodila kakšna nesreča zaradi ureditve kovinskih streh, naj me obesijo na enega od špirovcev gledališča za zgled drugim."
Odločili so se, da bodo izdelali model in izvedli preskus obremenitve, ki so ga Rossijeve plošče na koncu odlično prestale.
Kavkaška vojna
Franz RoubaudItalijani v Rusiji niso delali izključno na področju kulture. Tudi vojaški strokovnjaki z Apeninskega polotoka so bili v službi ruskih carjev od 15. stoletja dalje. Eden od njih, Toskanec Giovanni (Ivan Petrovič) Del Pozzo, se je leta 1775 pridružil ruski vojski kot prostovoljec.
Po 20 letih odličnega dela je polkovnik Del Pozzo cesarju Pavlu poslal eno osebno prošnjo, ki jo je cesar označil za "nespodobno". Italijana so za to prošnjo odpustili. Ivan Petrovič se je preselil v eno od kavkaških trdnjav ob reki Terek, kjer se je začel pripravljati na brezskrbno starost, vendar mu je pomagala nesreča.
Del Pozza so ujeli gorjanci in ga izpustili šele leto pozneje, ko je bila plačana odkupnina. Zaradi vsega trpljenja se je Italijan vrnil v službo kot general-major in bil imenovan za uradnega varuha Kabardijcev. Moral je na različne načine privabljati vplivne gorjance v Rusijo, pa tudi povzročati njihove medsebojne spore. Vendar Toskanec s svojo mehko in previdno politiko ni bil všeč oblastem, ki so ga leta 1810 premestile na mesto načelnika Vladikavkaškega okrožja.
Ko je Ivan Del Pozzo dobil pristojnost nad trdnjavo in garnizonskim polkom, se je izkazal veliko bolje. V precejšni meri mu je uspelo povečati varnost strateško pomembne Gruzijske vojaške ceste, ki je potekala čez Veliki Kavkaz. Poleg tega so po njegovi zaslugi inguška plemena z zgornjega toka reke Sunži, ki so bila do nedavnega zelo sovražno nastrojena proti imperiju, postala podrejena Rusiji.
Preberite še ta članek, če želite vedeti, kako so Italijani gradili Kremelj in pomagali Rusiji poraziti tatarske kane.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
