Zakaj je Ruska pravoslavna cerkev kanonizirala tega Hitlerjevega vojaka?

Spoštovani bralci!

Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

Naročite se na naš Telegram kanal
Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

"Zahvalimo se Bogu za moč, ki nam jo daje v boju proti satanu. Naj umremo, vendar se bodo vsaj mnogim Nemcem končno odprle oči," je svoji sestri zapisal Alexander Schmorell, nemški vojak, ki se je uprl Hitlerju in bil med prestajanjem smrtne kazni razglašen za svetnika.

Pravoslavni Nemec

Schmorell se je rodil leta 1917 v ruskem mestu Orenburg (danes na meji s Kazahstanom) v rusificirani nemški družini. Njegova mati, po rodu Rusinja, je umrla za tifusom, še preden je sin dopolnil dve leti.

Leta 1921 se je Schmorellov oče odločil zapustiti Rusijo, ki jo je zajela državljanska vojna, in se je s svojo drugo ženo in malim Alexandrom preselil v Nemčijo. Ker sta bili tudi dečkova mačeha in varuška Rusinji, deček ni pozabil jezika svoje domovine. Poleg tega so v družini spoštovali ruske tradicije: med obroki je bil na mizi vedno samovar, pogosto so pripravljali pelmene in palačinke.

Alexander Schmorell je bil pravoslavni kristjan in je pogosto obiskoval cerkev v Münchnu. Vse življenje je ljubil Rusijo, čeprav ni delil ideologije boljševikov.

'Bela vrtnica'

Odpor do komunizma še ni pomenil, da bo Schmorell postal podpornik nacistov. Nasprotno, Adolf Hitler je bil zanj še hujše zlo, zato je imel Führerja nemškega naroda za pravega hudiča. "Tukaj sploh ni prijetno in še zasmrdelo je po žveplu," je nekoč dejal Schmorell svoji znanki, ko so Hitler in njegovo spremstvo vstopili v eno od münchenskih restavracij, kjer sta sedela.

Leta 1937 je bil vpoklican v vojsko, vendar ni želel prisegati vodji države in šele po prizadevanjih njegovega poveljnika je uspelo utišati to zgodbo. Drugič se je pridružil oboroženim silam leta 1940. Kot študent medicine na Univerzi v Münchnu se je v okviru zdravstvene čete udeležil francoske kampanje.

Bodoči zdravnik se je po "dosežkih" nacionalsocializma odločil, da se bo proti njemu boril z vsemi močmi - in pri tem ni bil osamljen. Leta 1942 je skupaj s sošolcem Hansom Schollom ustanovil ilegalno organizacijo Bela vrtnica, ki se ji je kmalu pridružilo več študentov in celo en profesor.

"Mi in naši prijatelji smo si bili tako različni, v čemer se je tudi izražalo bogastvo človeške osebnosti, a izkazalo se je, da je to glavna nevarnost za narod, za nacionalno idejo," je zapisala sestra Hansa Scholla Sophie: "Nekako so nas vse postavili pod prapor, nas naučili korakati, korakati v vrsti, ne ugovarjati in razmišljati kolektivno. Nemčijo smo imeli tako radi, da si nikoli nismo zastavili vprašanja, zakaj in iz kakšnega razloga ljubimo svojo domovino. S prihodom Hitlerja so nas učili in nam razlagali, kako in zakaj moramo ljubiti svojo domovino."

Ilegalci so tiskali in razdeljevali letake, ki so jih pozivali k uporu proti nacističnemu režimu. "Ali se danes vsak pošten Nemec ne sramuje svoje vlade?" je bilo zapisano na prvem od teh letakov. Po zaslugi članov Bele vrtnice so se na stavbah v Münchnu pojavili napisi "Dol s Hitlerjem" in "Svoboda".

Nemški napad na ZSSR leta 1941 je Schmorella zelo prizadel, leta 1942 pa se ga je moral celo udeležiti. V okviru zdravstvene čete 252. pehotne divizije sta s Schollom tri mesece preživela v bližini mesta Gžatsk pri Smolensku. Alexander je imel srečo, da ni prišel na frontno črto. Veliko je sodeloval z lokalnim prebivalstvom in se znova prepričal, da je Hitler absolutno zlo, od katerega je treba osvoboditi Nemčijo, Rusijo in preostali svet.

Svetnik

18. februarja 1943 je 'Bela vrtnica' propadla. Hansa in Sophie Scholl je prijel uslužbenec Univerze v Münchnu, ko sta v praznih učilnicah in na hodnikih te ustanove delila letake. Kmalu so pridržali Alexandra Schmorella in za njegovo glavo razpisali nagrado v višini 1000 mark.

Ilegalcem je sodilo ljudsko sodišče, ki mu je predsedoval Roland Freisler. Kot nekdanji komunist in član boljševiške partije je nekaj časa živel in delal v Sovjetski zvezi, nato pa se je preselil v Tretji rajh, kjer je postal strasten nacistični fanatik. Že štiri dni po aretaciji je poslal Christopha Probsta, Hansa in Sophie Scholl na usmrtitev.

Schmorellovo zadevo so obravnavali do poletja 1943. Njegov stric Rudolf Hoffmann, eden najstarejših članov NSDAP, je pri Himmlerju prosil za Alexandra. Reichsführer SS se je odzval kategorično: "Nedostojno dejanje Alexandra Schmorella, kar je nedvomno v veliki meri posledica prisotnosti ruske krvi v njem, si zasluži pravično kazen."

Medtem ko je bil v zaporu, je Schmorell v svojih pismih družini dajal vso možno tolažbo: "Če bom moral umreti, vedite: smrti se ne bojim... Gospod usmerja potek stvari po svoji presoji, vendar v naše dobro. Zato mu moramo zaupati..."

"Svoje poslanstvo v tem življenju sem izpolnil in nimam pojma, kaj bi še lahko počel na tem svetu," je priznal pravoslavnemu duhovniku, ki ga je prišel spovedat po izreku smrtne kazni.

13. julija 1943 je bil Alexander Schmorell obglavljen. Po njem in drugih članih ilegalne skupine Bela vrtnica so danes v Nemčiji poimenovane ulice, trgi, šole in parki. Pogumnemu študentu medicine je posvečen tudi spomenik v njegovem rojstnem Orenburgu. Ruska pravoslavna cerkev je 4. februarja 2012 Schmorella razglasila za svetnika.