Simultani tolmači v prevajalskem centru
Arhiv Bettmanna/Getty ImagesSpoštovani bralci!
Naši spletni strani zaradi trenutnih okoliščin grozi omejitev ali prepoved dostopa, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
Poleti 1945 je bila na konferenci v Potsdamu sprejeta odločitev o razdelitvi Nemčije na štiri okupacijska območja.
Od L do R: Britanski predsednik vlade Winston Churchill, predsednik Harry S. Truman in sovjetski voditelj Josif Stalin na vrtu palače Cecilienhof pred sestankom na konferenci v Potsdamu v Nemčiji
Nacionalna uprava za arhive in dokumentacijoNürnberg je bil pod nadzorom ZDA, na sodišču pa so delovali ameriški uslužbenci. Zato je sovjetska delegacija, kot se spominjajo udeleženci sojenja, prišla na sojenje brez tolmačev in je računala na to, da bodo Američani poskrbeli za prevajanje v štirih jezikih - ruščini, nemščini, angleščini in francoščini. Vendar je kmalu postalo jasno, da so tolmači lahko prevajali le v svoj materni jezik. Iskanje osebja je bilo v naglici zaupano NKVDju (Ljudskemu komisariatu za notranje zadeve). V kratkem času so uspeli najti strokovnjake, ki so jih pripeljali v Nürnberg tik pred začetkom sojenja.
Sovjetski prevajalci-tolmači se so izobraževali na zelo različnih fakultetah. Prevajalec iz nemščine Evgenij Hoffmann je na primer diplomiral na vojaški fakulteti Moskovskega državnega pedagoškega inštituta za tuje jezike Mauricea Thoreza (MGPIJ), prevajalka iz angleščine Tatjana Ruzskaja in prevajalec iz francoščine Konstantin Čurinov, ki je pozneje postal sekretar sovjetske delegacije, pa na Moskovskem inštitutu za zgodovino, filozofijo in književnost (MIFLI).
Poleg diplomiranih prevajalcev-tolmačev so bili v postopku zaposleni tudi učitelji, ekonomisti in potomci izseljencev, ki so se že od otroštva učili več tujih jezikov.
Ko so tolmači prispeli v Nürnberg, so morali opraviti test: z govorniške tribune so jim prebrali nemško besedilo, ki ga je bilo treba prevesti v preostale tri uradne jezike sojenja. Tisti, ki so uspešno opravili ta preizkus, so začeli delati že naslednji dan.
Nekateri tolmači so najprej delali v službi pisnega prevajanja in šele nato prešli v t.n. "akvarij". Spet drugi so zavrnili ustno tolmačenje, ker se niso mogli spopasti s psihološkim bremenom, in so odšli v službo za pisno prevajanje.
Sovjetski tolmači so po delovnem času šli k svojim kolegom dokumentalistom (ki so skrbeli za pisne prevode), saj je bil pretok pisnega dela ogromen, osebja pa je primanjkovalo. V sovjetski delegaciji je bilo le približno 40 prevajalcev-tolmačev, medtem ko jih je bilo v ameriški delegaciji vsaj 640.
Danes je zvočno izolirana kabina nujen pogoj za delo simultanega tolmača, saj tuji zvoki motijo delo. V času nürnberških procesov nič takega sploh ni obstajalo. Delovni prostor z odprtim pokrovom, ki je imel na treh straneh stekleno pregrado, se je nahajal na zadnji strani dvorane št. 600 Pravosodne palače, zelo blizu klopi za obtožence. To je imelo posebno vlogo, saj je bilo za tolmače pomembno, da opazujejo vedenje oseb, ki jih tolmačijo.
Sam "akvarij" je bil sestavljen iz štirih kabin: vsaka je bila namenjena trem osebam. Vsak tolmač je imel svoje slušalke, vendar je bil v kabini le en mikrofon, ki so si ga tolmači podajali med seboj.
Mednarodno vojaško sodišče v Nürnbergu: oddelek za tolmače
Raymond D'Addario/Ameriška vojskaOd zunaj je bilo delovno mesto tolmačev podobno steklenemu akvariju, zato se je tako tudi imenovalo.
Za vse prisotne v dvorani so bile na voljo slušalke s petkanalnim sistemom: prvi kanal je bil nastavljen na izvirni govor, drugi na angleščino, tretji na ruščino, četrti na francoščino in peti na nemščino. Slušalke tolmačev so bile nastavljene samo na prvi kanal.
Delo tolmačev je stresno, saj morajo vzporedno z govorcem poslušati, razumeti in prevajati prihajajoče informacije, ne da bi pozabili na eno samo podrobnost. Vendar je sojenje nacističnim zločincem še povečalo psihološko breme, ker se so razkrivale grozljive podrobnosti krutih zločinov nacistov.
Pogled na Pravosodne palačo na ulici Fürther Straße v Nürnbergu iz zraka novembra 1945
Javna domenaTolmačka Francesca Geiba v svoji knjigi "The Origins of Simultaneous Interpretation: The Nuremberg Trials" (Začetki simultanega tolmačenja: Nürnberški procesi) piše, da se je neka judovska tolmačka, ki je prej zelo dobro opravila testno nalogo, razjokala in ni mogla spregovoriti niti besede. Nato je vodji izmene povedala: "Ti ljudje so uničili dvanajst od mojih štirinajstih družinskih članov."
Na zaslišanju "Fritza" Sauckela, pooblaščenca za delo pri upravljanju štiriletnega načrta, so sovjetski tolmači doživeli incident. Po besedah Tatjane Stupnikove, ki je takrat tolmačila Sauckela, je zaslišanje napredovalo brez težav, dokler se obtoženec ni vznemiril in začel kričati, namestnik glavnega tožilca ZDA Thomas Dodd pa je začel navajati vse več dokazov o obtoženčevi krivdi.
Tatjana Stupnikova
Javna domenaTatjana je v svoji knjigi ta primer opisala takole: "Nenadoma se nama je zgodilo nekaj nenavadnega (njej in njenemu kolegu, ki je prevajal Dodda iz angleščine - op. a.). Ko smo se zbudili, smo na našo veliko grozo videli, da smo skočili s svojih stolov in stoje v prevajalskem akvariju vodili glasen in oster dialog s kolegom, kot bi bil to dialog med tožilcem in obtožencem. <...> moj partner mi je močno stisnil roko nad komolcem in se obrnil k meni enako glasno kot razburjeni tožilec, le da v ruščini, ter ponovil: "Morali bi vas obesiti!" In od bolečine v roki sem se v solzah skupaj z Zauklom zavpila: "Ne bi me smeli obesiti! Jaz sem delavec, jaz sem mornar!" Ne vem, kako bi se končalo, če ne bi bilo vrhovnega sodnika Lawrenca. <...> Brez pretiranega razmišljanja je mirno rekel: "Z ruskimi tolmači je nekaj narobe. Zaključujem sejo."
Tatjana Ruzskaja se je v nekem intervjuju spomnila: "Verjetno nam je le mladost pomagala prenesti takšno preobremenitev...".
Sovjetski tolmači so imeli veliko dela. Posebej obsežno delo je imela nemška ekipa, saj je morala prevajati nemške obtožence, nemške odvetnike in priče, ki so bili večinoma prav tako Nemci. Veliko dela so imeli tudi tolmači za angleški jezik: prevajali so angleške in ameriške tožilce in sodnike, med njimi tudi predsednika sodišča Geoffreyja Lawrencea. Francoski jezik pa je bil slišan veliko redkeje, zato so tolmači običajno sedeli v "akvariju" in v tišini čakali na stavek v tem jeziku.
Simultani tolmači v prevajalskem centru
Arhiv Bettmanna/Getty ImagesV prevajalskem centru so bili na voljo na vsakega od štirih delovnih jezikov trije zelo izkušeni strokovni tolmači. Le redko se je zgodilo, da bi govorca prosili, naj upočasni govor.
Enkrat je Moskva za tolmačko poslala profesorico nemškega jezika s pravne fakultete Moskovske državne univerze. V sodni dvorani je doživela pedagoški šok zaradi stavka, ki ga je izrekel Dr. Otto Stahmer, odvetnik Hermanna Göringa. Na vprašanje predsednika sodišča, koliko časa bo odvetnik potreboval za predložitev dokumentov in zaključni govor v zadevi svoje stranke, je gospod Stahmer odgovoril z napačno izgovorjavo: "Dr. Stahmer - sieben stunden". V nemškem jeziku se "st" izgovori kot "št". Odvetnik pa je zaradi vznemirjenja prešel na svoje domače nordijsko narečje in izgovoril "st". Med poslušanjem tega govora je tolmaška ponavljala: "Za takšno napako dam študentom dvojko."
Sodna dvorana Mednarodnega vojaškega sodišča
Raymond D'Addario/Ameriška vojskaVečkrat je prišlo tudi do tega, da so obtoženci popravljali tolmače. Alfred Rosenberg, vodja zunanjepolitičnega oddelka NSDAP, ki je dobro obvladal ruščino, je na primer svojo rojakinjo opomnil: "Ne slike z Božjo podobo - Gottesbilder, ampak ikone - Ikonen, gospa!" je izrekel v čisti ruščini. Tolmačka se je ustrašila in zamenjal jo je sovjetski tolmač.
Na sojenju so bili tisti, ki so bili pozorni na delo tolmačev. S Hansom Fritzschejem je bilo še posebej lahko delati: njegovi odgovori so bili jasni in jedrnati - v nacistični Nemčiji je bil vodja radijskega oddelka ministrstva za propagando. Med sojenjem je Fritzsche celo napisal "Priporočila za govornike" in jih razdelil vsem obtožencem. Svetoval je na primer, da je treba stavke sestaviti tako, da je glagol čim bližje začetku.
Hjalmar Schacht, nekdanji rajhovski minister za gospodarstvo, in Albert Speer, nekdanji rajhovski minister za oborožitev in vojno proizvodnjo, sta pogosto pomagala tolmaču z iskanjem in navajanjem sinonimov za težke nemške besede in izraze.
Poleg tega, da so sovjetski tolmači svojim kolegom dokumentalistom nenehno priskočili na pomoč s pisnimi prevodi, se je medsebojna pomoč sovjetskih tolmačev izkazovala tudi na druge načine.
Govor je lahko trajal uro ali več, zato je tolmač, ki je govoril v tem jeziku, delal z največjo zbranostjo, medtem ko sta druga dva lahko poslušala zgolj na pol, samo da ne bi zamudila kakšno vrstico v svojem delovnem jeziku.
Arkadij Poltorak, ki je vodil sekretariat sovjetske delegacije na vojaškem sodišču, je v svojih spominih zapisal: "Ameriški, britanski in francoski tolmači so v takih situacijah običajno brali kakšno zabavno knjigo ali preprosto počivali. Naši sodelavci so skoraj vedno vsi poslušali govorca in po svojih najboljših močeh pomagali kolegu, ki je v tem trenutku tolmačil.
Tudi najbolj izkušeni tolmač zaostaja za govornikom. Zato so sovjetski tolmači, ko je govornik z odra našteval veliko število imen ali številk, vse zapisali na list papirja, da bi lahko kasneje njihov kolega v izmeni v pravem trenutku prebral zapiske.
Ta oblika medsebojne prijateljske pomoči se je pozneje razširila tudi na druge delegacije. Poltorak je pripomnil, da je to "majhen, a vendarle triumf naše morale!"
Tukaj lahko preberite zgodbo Tatjane Stupnikove, prevajalke in simultane tolmačke Nürnberških procesov.
Ali bi sploh prišlo do sojenja v Nürnbergu, če ne bi bilo Sovjetske zveze? Odgovor na to vprašanja lahko preberite v tem članku.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
