Pet Poljakov, ki so izvrstno služili Rusiji

Spoštovani bralci! 

Naši spletni strani zaradi trenutnih okoliščin grozi omejitev ali prepoved dostopa, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

• Naročite se na naš Telegram kanal
• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

1. Adam Rževuski

Adam Adamovič Rževuski, predstavnik ugledne plemiške družine, je vse življenje zvesto služil Rusiji. Svojo vojaško kariero je začel kot navaden junker, a se je povzpel do generala konjenice in celo vstopil v spremstvo Njegovega Cesarskega Veličanstva.

Rževuski je sodeloval v vseh ključnih bitkah rusko-turške vojne v letih 1828-1829, med katero je bil hudo ranjen s topovsko kroglo in strelom v levo nogo. Za pogum, ki ga je pokazal v bojih, je prejel red Svete Ane 3. stopnje in red Svetega Vladimirja 4. stopnje.

Med poljsko vstajo v letih 1830-1831, katere cilj je bila ponovna ustanovitev neodvisne "zgodovinske zvezne države", ki se je imenovala Reč Pospolitaja, je Adam Adamovič ostal zvest Ruskemu imperiju in aktivno sodeloval pri njenem zatrtju. (Речь Посполи́тая "Reč Pospolìtaja", Poljsko-litvanska skupnost, federativna država, ki se je nahajala predvsem na ozemlju današnje Poljske, Ukrajine, Belorusije in Litve, deloma pa tudi na ozemlju današnje Rusije, Latvije, Moldavije, Estonije in Slovaškeki, je nastala z združitvijo Kraljevine Poljske in Velike kneževine Litve z Lublinsko unijo leta 1569 in je bila ukinjena leta 1795 z razdelitvijo njenih dežel med Rusko cesarstvo, Prusijo in Avstrijo. [op. prev.]). Adam Rževuski je bil dodeljen poveljniku ruskih čet Ivanu Dibiču-Zabalkanskemu in je brezhibno opravil najtežja naročila in bil nagrajen z zlato sabljo z napisom "za hrabrost".
V različnih obdobjih je sodeloval v Krimski vojni 1853-1856, poveljeval konjeniškim divizijam, enotam Kijevskega vojaškega okrožja in vodil Aleksandrov odbor za ranjence. Ruski samodržci so zelo cenili zvestobo pogumnega Poljaka in ga vedno vključili v krog svojih zaupnikov.

2. Feliks Krukovski

Tako kot Rževuski je bil tudi Feliks Antonovič Krukovski, doma iz province Grodno, po rodu vojak. Leta 1839 se je pri svojih 35 letih znašel na Kavkazu, kjer je takrat ruska vojska vodila krvavo bitko proti upornim gorskim bojevnikom.

Leta 1843 je Krukovski zaslovel, ker je pod poveljstvom štiristo kozakov odbil napad sovražnikove vojske s štiri tisoč možmi na vas Bekeševskaja. Šest let pozneje je bil imenovan za atamana glavne Kavkaške linijske kozaške vojske, ki je bila takrat skupaj s Črnomorsko kozaško vojsko ena glavnih sil v boju za osvojitev Severnega Kavkaza.

Kozaki so Feliksa Antonoviča spoštovali in imeli radi ne le zaradi njegovega poguma na bojišču in odličnih administrativnih sposobnosti, temveč tudi zaradi spoštljivega odnosa do njih in njihovih običajev. Na primer, je bil katolik, ampak je ob nedeljah skupaj z njimi obiskoval pravoslavno cerkev.

Krukovski je leta 1852 padel v boju v bližini utrdbe (zdaj mesta) Urus-Martan. "Če bi iz vojske izbrali tisoč najboljših mož in od vsakega od teh mož vzeli njegove najboljše vrline in lastnosti, tudi potem vsota ne bi odtehtala lastnosti, ki jih je imel pokojni ataman, popolnoma nenadomestljiv za naše kavkaške kozake", - je o njem zapisal Njegova Visokost knez Mihail Voroncov, namestnik na Kavkazu.

3. Mihal Jankovski

Leta 1863 se je 21-letni poljski agrarni študent Mihal Jankovski pridružil drugi obsežni vstaji proti ruski vladavini, ki je izbruhnila na območju nekdanje poljsko-litvanske skupnosti Reč Pospolitaja. Po porazu upornikov so mu odvzeli plemiški naslov in premoženje ter ga za osem let poslali na prisilno delo v Sibirijo.

Čez nekaj časa so bili številni izgnani Poljaki, med njimi tudi Jankovski, pomiloščeni, vendar se še vedno niso smeli vrniti v domovino. Mihal je dolge dneve preživljal na lovu, dokler se mu ni uspelo udeležiti znanstvene odprave po reki Amur do tihooceanske obale. To potovanje je za vedno spremenilo življenje nekdanjega upornika. Zaljubil se je v Daljni vzhod in se odločil, da bo tu ostal za vedno.

Jankovski, ki so ga v Rusiji imenovali Mihail Ivanovič, se je izkazal za nadarjenega podjetnika. Najprej je upravljal rudnik zlata na otoku Askold, 50 km od Vladivostoka, nato pa je na polotoku Sidemi blizu Koreje ustanovil kobilarno, kjer je razvil novo pasmo konj, prilagojeno razmeram na Daljnem vzhodu. Tu je podjetni Poljak ustanovil prvi ruski nasad ginsenga, najdragocenejše zdravilne rastline v vzhodni medicini.

Druga strast Jankovskega, poleg podjetništva, je bila znanost. Odkril je več vrst hroščev, približno sto vrst dnevnih in nočnih metuljev, od katerih jih je 17 dobilo njegovo ime, raziskal in opisal redko ptico, ki živi izključno na Daljnem vzhodu in je zdaj znana kot Emberiza jankowskii. Po njem je bila poimenovana tudi arheološka kultura južnega Primorja, ki jo je odkril Jankovski.

4. Feliks Dzeržinski

Ta sin poljskega plemiča s podeželja Dzeržinovo pri Minsku je sodeloval pri nastanku sovjetskih državnih varnostnih in tajnih služb. Feliks Edmundovič Dzeržinski, ki so ga zaradi njegovega trdega značaja klicali "Železni Feliks", je bil eden od ustanoviteljev in prvi vodja Vseruske izredne komisije za boj proti kontrarevoluciji in sabotaži (ruska kratica BЧК "VČK" oziroma "ČEKA"). Ta komisija je bila prva sovjetska varnostno-obveščevalna služba - predhodnica KGB ZSSR in FSB Ruske federacije.

Dzeržinski je bil poleg tega eden od ideologov in organizatorjev tako imenovanega "rdečega terorja" proti sovražnikom revolucije, ki ni obsegal le ustrahovanja in aretacij nasprotnikov boljševikov, ampak tudi njihovo fizično uničevanje.

Feliks Edmundovič se je prav tako boril proti svojim nekdanjim rojakom. Med sovjetsko-poljsko vojno v letih 1919-1921 je bil načelnik štaba jugozahodne fronte in član začasnega revolucionarnega odbora Poljske, ki ga je organizirala boljševiška vlada na poljskih ozemljih, ki jih je zasedla Rdeča armada.

"Dzeržinski je bil najostrejši kritik svojega deteta (organizacije ČEKA ali Vseruske izredne komisije [op. prev.]). Neprestano jo je razbijal in na novo gradil; je vedno znova  kontroliral in menjal ljudi, strukturo, tehnike in se najbolj bal, da VČK-OGPU ne bi postala birokracija, papir, brezčutnost in rutina ..." - Tako je o svojem soborcu zapisal Vjačeslav Menžinski (prav tako Poljak), ki je po nenadni smrti železnega Feliksa leta 1926 prevzel vodenje sovjetskih tajnih služb.

5. Konstantin Rokossovski

"Sem najbolj nesrečen maršal Sovjetske zveze. V Rusiji sem veljal za Poljaka, na Poljskem pa za Rusa," je žaloval v Varšavi rojeni Konstantin Konstantinovič Rokossovski, sin poljskega delavca in ruske učiteljice, ki je postal eden najboljših poveljnikov v drugi svetovni vojni.

Po razpadu Ruskega Imperija leta 1917 se je Rokossovski, ki je služil v 5. dragunskem polku, znašel pred težko izbiro: ali se bo boril za obnovo poljske države ali se bo posvetil boju za "oblast delavcev in kmetov". Ko se je pridružil boljševikom, je naredil odlično kariero v Rdeči armadi.

Rokossovski je čudežno ušel "velikemu terorju" v drugi polovici tridesetih let. Konstantin Konstantinovič je bil obtožen sodelovanja s poljskimi vohuni in izpuščen šele po dveh letih in pol zapora. V času vdora Wehrmachta pa je poveljeval mehaniziranemu korpusu v činu general-majorja. Dobro se je izkazal v obrambnih bojih poleti in jeseni 1941, sodeloval je v obsežni sovjetski protiofenzivi pri Moskvi in postal eden od avtorjev operacije "Uran", s katero je obkolil in uničil 6. armado Friedricha Paulusa v Stalingradu.

Leta 1944 je Rokossovski poveljeval enotam 1. Beloruske fronte, ki so med operacijo "Bagration" premagale enote nemške armadne skupine "Center", napredovale 600 km v zahodni smeri in osvobodile celotno ozemlje Belorusije, del baltskih držav in vzhodno Poljsko. 29. junija je Konstantin Konstantinovič prejel naziv maršala Sovjetske zveze.

Prav Rokossovski je moral biti tisti, ki naj bi zavzel Berlin, vendar ga je Stalin v zadnjem trenutku premestil v 2. Belorusko fronto, ki je delovala v Vzhodni Prusiji in Pomeraniji. 1. Belorusko fronto pa je predal najbolj izvrstnemu vojaškemu poveljniku Rdeče armade, Georgiju Žukovu. "Zakaj takšna nemilost?" - je vprašal takrat razburjeni maršal, na kar mu je "oče narodov" odgovoril: "To ni nemilost, to je politika.

Leta 1949 je Konstantin Rokossovski na predlog poljskih oblasti in z dovoljenjem Kremlja prevzel položaj ministra za Nacionalno obrambo, ki ga je opravljal do leta 1956. Bil je edini sovjetski maršal v zgodovini, ki je postal tudi poljski maršal.

Preberite več o bitki za Berlin, zadnji veliki operaciji druge svetovne vojne!