Spoštovani bralci!
Naši spletni strani zaradi trenutnih okoliščin grozi omejitev ali prepoved dostopa, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
- Naročite se na naš Telegram kanal
- Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
- Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja
"In ne samo v Evropi, ampak celo v Aziji ni naroda, ki bi se lahko zoperstavil Skitom, če bi bili združeni," je o nomadih, ki so v obdobju od 8. do 3. stoletja pred našim štetjem naseljevali obsežna ozemlja od gorovja Altaj do Donave, zapisal starogrški zgodovinar Tukidid. Med svojimi vojaškimi pohodi so Skiti prišli do Egipta in dosegli zmage nad slavnim perzijskim kraljem Darijem in celo generali Aleksandra Makedonskega.
Ruska ozemlja so bila eno od glavnih območij naselitve Skitov - tukaj še vedno najdemo njihove številne grobne gomile. Zato ni presenetljivo, da je bila podoba divjega bojevnika, ki se je odlikoval z neustrašnostjo na bojišču in navado pitja nerazredčenega vina (ki je strašila raznežene Grke) v Rusiji vedno zelo priljubljena. Že dolgo prevladuje prepričanje, da je ruski narod nadaljuje svoj rod neposredno od teh starodavnih bojevnikov. Kako resnična je ta trditev?
Veliki nomadi
"Da, Skiti smo mi! Da, Azijci smo, s poševnimi in pohlepnimi očmi!" je leta 1918 zapisal slavni ruski pesnik Aleksander Blok. Pravzaprav ni imel prav, saj Skiti niso imeli nič skupnega z mongolidno raso in so bili tipični kavkazoidi. V 7. stoletju pr. n. št. so se iz Azije pomikali proti zahodu in prišli v Severno Pričrnomorje, kjer so izpodrinili druge nomade, Kimerijce.
Skiti so na sledi za Kimerijci prečkali Kavkaz in vdrli na Bližnji vzhod ter za nekaj časa postali ena najmočnejših vojaških in političnih sil na tem območju. Nomadi so se spopadli z Asirijo (in se nato z njo povezali), premagali Midijo, napadali carstvo Urartu (Armenijo) in Egipt - faraonu Psametiku I. se je takrat uspelo odkupiti.
Zmage Skitov so temeljile na njihovi težki konjenici. Glede na to, da je po ocenah raziskovalcev v Skitiji živelo približno 300-700 tisoč ljudi, so lahko nomadi sestavili vojsko 60-150 tisoč dobro oboroženih jezdecev, ki so se že od otroštva učili jahanja.
"Osemindvajset let so Skiti vladali Aziji in v tem času so, polni predrznosti in zaničevanja, vse opustošili," poroča "oče zgodovine" Herodot: "Poleg tega, da so pobirali davek, ki so ga naložili vsem, so tudi mimo države plenili, kar je bilo v lasti vsakega posameznika. Leta 625 pr. n. št. so bili nomadi pregnani iz regije in so se dokončno vrnili na severno črnomorsko obalo, ki so jo v tistem času že aktivno kolonizirali Grki.
Javna domena
Podatki o politični, gospodarski in družbeni strukturi skitske države so zelo skopi. Nomadi niso imeli lastnega sistema pisave, zato so bili glavni viri informacij o njih dela starogrških piscev in številna grobišča, raztresena po južnih stepah Rusije in Ukrajine.
Obsežna Skitija naj bi bila zavezništvo številnih plemen. Vodili so jo cesarji z neomejeno despotsko oblastjo. "Skiti niso ustanavljali ne mest ne utrdb, ampak so vsi, ker so bili konjeniki, nosili svoje hiše s seboj in se niso preživljali s plugom, ampak z živinorejo," je zapisal Herodot.
Po odhodu z Bližnjega vzhoda so se nomadi še nekajkrat zapisali v zgodovino z odmevnimi vojaškimi zmagami. Leta 512 pr. n. št. so premagali perzijskega kralja Darija I., ki je vdrl na severno črnomorsko obalo, tako da so njegovo veliko vojsko zvabili globoko na njihovo ozemlje. Leta 331 pr. n. št. je Zopirion, general Aleksandra Velikega skupaj s 30 tisoč vojaki umrl pod rokami Skitov.
V letih 280-260 pred našim štetjem je skitska država padla na milost in nemilost nomadskih Sarmatov. Izgubljena so bila obsežna ozemlja, ohranila sta se le Spodnje Podneprovje in del Krima, kjer so preživeli prešli na ustaljen način življenja. Nazadnje so bili Skiti izbrisani s političnega zemljevida sveta med velikim preseljevanjem ljudstev v 4. stoletju našega štetja.
Ali so Rusi Skiti?
Giorgio Vasari / Javna domena
Z izginotjem nekdaj mogočnih nomadov sam pojem "Skiti" ni izginil. V Bizantinskem cesarstvu so tako začeli imenovati vse severne barbare, zlasti Slovane, ki so občasno izvajali vojaške pohode proti Konstantinoplu.
V Rusiji je ideja o nasledstvu Slovanov od Skitov izjemno priljubljena že od 17. stoletja. Zgodovinar Andrej Lizlov je o njem neposredno pisal v svoji "Skitski zgodovini" iz leta 1692, omenila pa ga je tudi carica Katarina Velika v svojih "Zapiskih o ruski zgodovini".
Ruski muzej / Javna domena
Skitska tema je bila v ruski kulturi na začetku 20. stoletja izjemno priljubljena. Tako v pesmi znanega pesnika Valerija Brusova iz leta 1916 glasijo naslednji verzi: "Mi smo tisti, o katerih so v starih časih z nehotečim trepetom šepetali helenski miti: narod, ki je vzljubil nasilje in vojno, sinovi Herakla in Ehidne, Skiti."
V sodobni znanosti ostaja sporno, v kolikšni meri so ostanki nekdaj mogočne skitske civilizacije (tako imenovani stalno naseljeni skiti orači) sodelovali pri etnogenezi vzhodnoslovanskih plemen. Hipoteza, da so Skiti neposredni predniki Slovanov, do danes ni bila podprta ne z arheološkimi, niti antropološkimi, genetskimi ali jezikovnimi podatki.