Spoštovani bralci!
Naši spletni strani zaradi trenutnih okoliščin grozi omejitev ali prepoved dostopa, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
- Naročite se na naš Telegram kanal
- Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
- Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja
"Partija ima veliko vojsko prostovoljnih obveščevalcev. Imamo popolno sliko - o vseh, o vsakem," je trdil sovjetski voditelj Konstantin Černenko.
Ovaduštvo ali prijavljanje kršitev s strani navadnih državljanov je bilo dejansko ena najbolj značilnih lastnosti sovjetske družbe v vsej njeni zgodovini.
Arhivska fotografija
Vlada je sama spodbujala ljudi, naj pišejo ovadbe, da bi odkrili "sovražnike ljudstva", ki so se skrili med poštenimi delavci. Kazenski zakonik iz leta 1926 je na primer predvideval zaporno kazen za "neprijavljanje ugotovljenega kontrarevolucionarnega zločina, ki se pripravlja ali je bil storjen". Hkrati je bilo mogoče zaradi lažne ovadbe iti tudi v zapor.
V sovjetski državni retoriki so obsodbe imenovali "signali". Vsak državljan je moral biti buden in organom pregona "signalizirati" (opozoriti na) vse "sumljive osebe" v svojem okolju.
Številni sovjetski ljudje so z informiranjem resnično želeli pomagati državi v boju proti "sovražnikom revolucije". Drugi so sistem uporabljali izključno v sebične namene.
Za vzpostavitev pravičnosti
Fine Art Images/Heritage Images/Getty Images
"V Mihajlovskem okrožju (Zaporoška regija) je tožilec Ostrokonj zločinec, ki uničuje družine pripadnikov Rdeče armade, ropa pridelke kolhozov (kolektivnih kmetij - op. prev.), škoduje gospodarstvu kolhozov in grdo ravna s pritožniki. Za pritožnike je slabo poskrbljeno... Čas je, da to osebo preverite!" - je v svoji ovadbi varnostno-obveščevalni službi NKVD zapisal neki vojak Rdeče armade Sokolov.
V "nepristranskih" ovadbah so avtorji pogosto ostali anonimni, podpisali so se preprosto kot "partizan" ali "član stranke". Včasih sta "anonimneže" vodila resnično nesebično čustvo in želja po vzpostavitvi pravičnosti. Pisanje pritožbe neposredno NKVD ali "osebno Stalinu" je bilo boljše kot prebijanje skozi nepregledno vojsko uradnikov in birokratov.
Nekateri od teh prostovoljcev so bili tako zavzeti, da so presegli eno ali dve ovadbi. Znan je primer nekega takšnega protikorupcijskega aktivista v Moskovski regiji, ki je različnim organom poslal več kot 300 "signalov". Na koncu se večina obtožb v njih ni potrdila.
Zaradi kariere in privilegijev
Arhivska fotografija
Informatorja niso vedno vodili dobri nameni. Pritožbo "višjemu organu" je lahko spodbudilo poklicno ljubosumje ali želja pripraviti neprijetnost sodelavcu, da bi ga odpustili.
Leta 1937 je bila podana ovadba zoper Ivana Benediktova, mladega uslužbenca ljudskega komisariata (ministrstva) za kmetijstvo. Nekateri so bili zelo nezadovoljni z njegovo prizadevnostjo in strokovnostjo, ki sta mu omogočili hiter vzpon po karierni lestvici.
Benediktov je imel srečo. Stalin je potreboval dragocen kader, zato so mu namesto sojenja zaupali mesto komisarja za kmetijstvo ZSSR. Ko je videl besedilo ovadbe, je Ivan Aleksandrovič osupnil: "To so bili podpisi ljudi, ki sem jih imel za najtesnejše prijatelje in ki sem jim popolnoma zaupal.
Poleg občasnih obrekovalcev so bili na delovnem mestu tudi "zaposleni s polnim delovnim časom" ovaduhi. Nina Malceva, ki je delala v sovjetskih medijih, se je spominjala: "Vsaka ustanova je imela svojega "obveščevalca" iz NKVD, ki so ga imenovali стукач "stukàč". Stukàč je moral najti "sovražnike ljudstva" in jih identificirati. Nato pa NKVD sam odločil, kako, kdaj in kje jih je treba aretirati. V našem uredništvu je bil stukàč Moisejevič, neumen, aroganten in zvit človek, ki je užival v svoji moči. Stukàč je vohunil naokoli, se vmešaval v vse in grozil vsem. Opravljal je skromno delo ekonoma. Na svoji vesti je imel življenja in nesreče mnogih ljudi. Pravzaprav je bil brez vesti.
Družinske zadeve
Sputnik
Ovaduštvo ni bilo v navadi le pri delu, ampak tudi v vsakdanjem življenju. Če je "budni, pozorni državljan" soseda obtožil, da ima v hiši portret Trockega in da spodkopava kolhoz, je lahko prejel velikodušno denarno nagrado.
Šlo je tako daleč, da so otroci v okviru obsežne propagandne kampanje pisali ovadbe na svoje starše. Najbolj znan primer je zgodba o Pavliku Morozovu. Trinajstletni deček je izdal svojega očeta, ki je prisvojil socialistično premoženje, nato so ga njegovi sorodniki ubili. Pavlik Morozov pa je postal pravi junak. V spomin nanj so postavljeni spomeniki, napisane so knjige in pesmi.
Mitja Gordienko, šolar iz Rostovske regije, je obsodil svoje sokrajane, ker so na poljih kolhoza pobirali odpadle klasje (po zakonu iz leta 1932 "o treh klasih" je bila že za krajo nekaj zrn zagrožena usmrtitev). Po njegovi zaslugi je ena od aretiranih žensk dobila 10 let zapora v taborišču, medtem ko je bil njen partner ustreljen. Za svoj "podvig" je bil Mitja nagrajen z osebno uro, pionirskim kostumom in naročnino na časopis "Leninski vnuki".
Pionirka Olja Balikina je na zatožno klop poslala 16 ljudi zaradi "kraje kolhoznega blaga".
Pronja Kolibin, ki je izdal svojo mater, je bil zaradi tega poslan na počitnice v pionirski tabor "Artek" na obali Črnega morja.
Ovaduštvo je doseglo vrhunec v stalinističnem obdobju v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Po smrti "očeta narodov" se je zmanjšalo, vendar je ostalo sestavni del sovjetske družbe vse do razpada ZSSR. Zaradi dejstva, da morajo nekateri arhivi državnih varnostnih organov ostati skrivni, natančno število napisanih ovadb še danes ni znano.
Ali je bilo res vse tako narobe z življenjem v Sovjetski zvezi?