Portret G. V. Čičerina Moskva (?), 1926. F. A. Modorov. Karton; olje.
Tretjakovska galerija, MoskvaSpoštovani bralci!
Naši spletni strani zaradi trenutnih okoliščin grozi omejitev ali prepoved dostopa, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
Njegov oče je izviral iz starodavne plemiške družine Čičerin, znane od konca 15. stoletja. Mati pa je bila baronica Meyendorf iz družine slavnih diplomatov v službi Rusije. Bogata družina je pripadala plemiški eliti cesarstva. Zdi se malo verjetno, da bi človek iz takšne družine odkrito nasprotoval carski oblasti. Toda, paradoksalno, prav družinska vzgoja je bila tista, ki je vnaprej določila oblikovanje Georgija Čičerina kot komunista.
Njegov oče je postal privrženec evangeličanskega nauka pietizma, ki ga je v Rusiji promoviral angleški lord Granville Redstock. Ena od načel te doktrine je bila dobrodelnost. Pravi vernik je moral svojo vero krepiti z deli - skrbjo za uboge. Evangeličani so sodelovali pri izobraževanju kmetov ter financirali odprtje šol in bolnišnic. Tudi Georgijevi starši so bili zelo aktvni in njegova mati je sina pogosto vzela s seboj na srečanja evangeličanov. Spoznanja, ki so jih tam pridobili, so bila v ostrem nasprotju s strogim patriarhalnim načinom življenja v carski Rusiji konec 19. stoletja.
Georgijev oče je bil visok uradnik na zunanjem ministrstvu, čeprav je zadnja leta svojega življenja posvetil dobrodelnosti v skladu z ideali pietizma. Umrl je, ko je bil Georgij star 10 let. Vendar se je zaradi družinskih vezi Georgij, ki je diplomiral na oddelku za zgodovino in filologijo na univerzi v Sankt Peterburgu, pri 26 letih pridružil zunanjemu ministrstvu in se takoj povzpel do precej visokega položaja kolegialnega sekretarja.
Leta 1904 je Čičerin, da bi izboljšal svoje zdravje, odpotoval v Evropo, kjer se je seznanil s socialističnimi idejami. Leta 1905 je bil že član Ruske socialdemokratske delavske stranke in se ni vrnil v Rusijo, ki jo je takrat zajela revolucija. Njegovo finančno stanje mu je omogočalo, da je finančno podpiral ruske socialdemokrate, kar je skrbelo britansko tajno službo. Leta 1914 je postal član Britanske socialistične stranke. Avgusta 1917, po padcu carskega režima, so britanske oblasti Čičerina aretirale kot grožnjo javni varnosti in obrambni sposobnosti Velike Britanije, ki je bila takrat v vojni z Rusijo. Čičerina so izpustili šele po dveh notah Leva Trockega, takratnega ljudskega komisarja za zunanje zadeve RSFSR. Po prihodu v Sankt Peterburg je takoj postal namestnik Trockega, februarja 1918 pa je na pobudo Vladimirja Lenina postal vršilec dolžnosti zunanjega ministra.
Na novem položaju se je Čičerin takoj soočil z zahtevno nalogo sklenitve miru z vsemi silami, proti katerim se je carska Rusija borila v prvi svetovni vojni. RSFSR, ki je pravkar nastala kot suverena država, je bila takrat vpletena v državljansko vojno, zato je bila prekinitev sovražnosti v prvi svetovni vojni verjetno edini način za ohranitev suverenosti države.
Čičerin je bil član ruske delegacije, ki je 3. marca 1918 podpisala Brestski mirovni sporazum, po katerem je Rusija demobilizirala svojo vojsko in mornarico ter drugim državam odstopila četrtino svojega evropskega ozemlja in tretjino prebivalstva. Za Sovjetsko zvezo je bila Brestska pogodba politični neuspeh. Čičerin je 14. marca na IV. Vseruskem Kongresu Sovjetov govoril o pogojih Brestskega sporazuma in svoj govor končal z besedami "prisiljeni smo bili podpisati s pištolo na čelu". Članki v sovjetskem tisku so mir v Brestu brez dlake na jeziku označili za "samomor", medtem ko je Sovjetska republika le z odpovedjo vojaškim akcijam dobila odlog, ki ga je potrebovala za ohranitev svoje države. Kljub vsem kritikam je Čičerin nadaljeval svoje delo in maja 1918 postal ljudski komisar za zunanje zadeve RSFSR.
Njegova naloga je bila vzpostavitev diplomatskih odnosov ZSSR s številnimi drugimi državami. Čičerinova triumfalna zmaga je bila konferenca v Genovi aprila 1922, na kateri je bila RSFSR prvič predstavljena kot suverena država.
Ker ni imel družine, je Čičerin kljub svojemu visokemu položaju, ki mu je omogočal uživanje vseh privilegijev ljudskega komisariata, dejansko živel v svojem komisariatu. "V materialnem smislu mu revolucija ni obetala ničesar. Bil je eden tistih redkih revolucionarjev, ki so imeli vse: materialno bogastvo, moč in položaj v imperialni hierarhiji," je zapisala ameriška novinarka Bessie Beatty, ki je komisarja osebno poznala.
Čičerin je bil perfekcionist, ki je želel vse razumeti sam, zato je postavil prve temelje in usmeritve svojega oddelka. Poleg tega ni delal le pozno v noč, ampak je v bistvu najraje delal ponoči, zaradi česar so se njegovi podrejeni pritoževali. Čičerin se je kasneje spominjal, da je moral med rastjo sovjetske oblasti včasih delati tudi po 18 ur na dan.
"Čičerin je odličen delavec, vesten, inteligenten, vešč. Takšne ljudi je treba ceniti. To, da je njegova slabost pomanjkanje "poveljevanja", ni težava. Na svetu je veliko ljudi z nasprotnimi slabostmi!2 - je dejal o Čičerinu Vladimir Lenin.
Georgij se je že zgodaj naučil igrati klavir. Na posestvu strica, zgodovinarja Borisa Čičerina, v Tambovu se je družina pogosto srečevala, da bi poslušala igro bodočega diplomata. Ljubezen do glasbe je bila za Čičerina ena glavnih sestavin njegovega življenja. V pismu bratu je zapisal: "Imel sem revolucijo in Mozarta, revolucija je bila sedanjost, Mozart pa slutnja prihodnosti, vendar mi ju ni mogoče vzeti." Še preden je leta 1930 odstopil kot komisar za zunanje zadeve, je Čičerin dokončal knjigo o Mozartu.
Ker je pripadal predrevolucijski inteligenci, ni bil podoben večini Stalinovih komisarjev. V Genovi, na primer, Čičerin tujcev ni presenetil s svojo močjo in surovostjo, temveč s svojo enciklopedično izobrazbo in dejstvom, da je brez prevajalca tekoče govoril francosko in angleško. Namesto usnjenih čevljev in škornjev se je lahko pojavil v uzbeški ali mongolski narodni noši, ki jo je dobil v dar od vzhodnih diplomatov (znamenite Čičerinove halje so zdaj eksponati v muzejih Moskovskega Kremlja). Zaradi te strasti so Čičerina v šali imenovali "vodja vzhodne frakcije". Vendar pa so halje služile tudi njegovem delu. Čičerin se je na primer z delegacijo iz Buharskega emirata srečal v svoji buharski halji, s čimer je pokazal svojo odprtost in željo po dialogu.
Čičerin je odstopil zaradi splošnega nestrinjanja s takratno Stalinovo politiko prenosa vodenja države na komunistično partijo. "Primat stranke nad državno dejavnostjo," je zapisal Čičerin, "pomeni ohromitev državne oblasti."
Pozneje je živel odmaknjeno - poleti na dači, večino leta pa v stanovanju v Moskvi, kjer je leta 1936 umrl.
Andrej Gromiko je bil najbolj karizmatični sovjetski zunanji minister. Tukaj lahko preberite 5 dejstv o "gospodu NE!"
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
