Kako je navadni sovjetski delavec postal predsednik Tajvana

Russia Beyond (Foto: Legion Media; Sputnik; Javna domena)
Chiang Ching-kuo je bil dolga leta zagrizen komunist. Vendar ga to ni ustavilo, da ne bi v prihodnosti brutalno preganjal svojih nekdanjih ideoloških somišljenikov.

Spoštovani bralci! 

Naši spletni strani zaradi trenutnih okoliščin grozi omejitev ali prepoved dostopa, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

  • Naročite se na naš Telegram kanal
  • Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
  • Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Leta 1978 je mesto predsednika Republike Kitajske (ki je Rusija ni priznala) na otoku Tajvanu prevzel moški, ki so ga mnogi poznali pod imenom Nikolaj Jelizarov, preprost delavec v tovarni na Uralu in član komunistične partije. Kako je torej zagovornik ideje svetovne revolucije iz daljne Rusije prišel na oblast v protikomunistični azijski državi?

Dejansko Jelizarov ni bil ne Rus ne komunist (vsaj od konca tridesetih let prejšnjega stoletja). Pod tem psevdonimom je v Sovjetski zvezi nekaj časa živel Chiang Ching-kuo, najstarejši sin generalisima Chiang Kai-sheka, stalnega vodje nacionalne konservativne stranke Kuomintang in delno priznane otoške države Tajvan.

V novi domovini

Chiang Ching Kuo in Chiang Kai Shek

Po razpadu cesarstva Čing leta 1912 je na Kitajskem zavladal kaos, saj so si zaradi pomanjkanja močne centralizirane oblasti državo razdelile vojaške in politične klike. Ena od najvplivnejših sil, ki si je prizadevala za izhod iz krize, je postala stranka Kuomintang.

Chiang Kai-shek, ki jo je vodil leta 1925, in njegov predhodnik Sun Yat-sen sta se v boju zanašala na Sovjetsko zvezo. S sodelovanjem s hitro naraščajočo močjo Kuomintanga je Moskva želela razširiti svoj vpliv v regiji. S svojo podporo nacionalistom je ZSSR celo prisilila veliko skromnejše kitajsko komunistično gibanje, da se pridruži njihovi strani.

Chiang Kai-shek

Boljševiki so želeli na svojem ozemlju usposabljati prijateljske Kitajce in leta 1925 je v Moskvo prispel Chiang Kai-shekov sin Chiang Ching-kuo. Tam je šestnajstletni najstnik nekaj časa bival pri Leninovi starejši sestri Anni Jelizarovi-Uljanovi, in si takrat tudi nadel ruskemu ušesu bolj prijeten psevdonim "Nikolaj Jelizarov".

V prestolnici se je Chiang vpisal na Univerzo delavcev Vzhoda, kjer je z njim študiral Deng Xiaoping, eden od prihodnjih voditeljev komunistične Kitajske. Izobraževal se je v tankovski šoli v Kazanu ter na vojaški in politični akademiji v Leningradu, delal pa je s strojem v tovarni Dinamo.

Ching-kuo-Jelizarov je v popolnosti obvladal ruski jezik in se uspešno naselil v novem kraju, medtem ko je njegov oče med tako imenovano severno kampanjo proti vojaškim klikam in šibki Beiyanški vladi učinkovito združil državo pod zastavo Kuomintanga.

Vse to se je spremenilo 12. aprila 1927. Chiang Kai-shek, ki ni hotel deliti oblasti z nikomer, je nepričakovano napadel svoje zaveznike in množično aretiral in usmrtil člane Komunistične partije Kitajske, slednja pa je morala preiti v ilegalo. Moskva se je seveda morala odzvati na takšna dejanja in decembra istega leta so bili diplomatski odnosi med državama prekinjeni.

Uralski delavec

Uralmašzavod

Chiang Ching-kuo se je zaradi tega, kar se je zgodilo, znašel v težkem položaju. Takoj se je javno odrekel svojemu očetu in obsodil njegova dejanja. Proti Chiang Kai-shekovemu sinu niso uvedli nobenih represij in še nekaj časa je delal na kolhozu v moskovski regiji.

Vendar se je odtujenost med Stalinom in kitajskim voditeljem povečevala in leta 1932 je bil Jelizarov poslan daleč od prestolnice na Ural v Sverdlovsk (današnji Jekaterinburg), da ne bi vznemirjal predstavnikov kitajskih komunistov v Kominterni.

Chiang Ching-Kuo

Po prihodu v tovarno Uralmaš je Chiang Ching-kuo postal pomočnik vodje mehanične delavnice za socialna vprašanja in se ukvarjal z vsakodnevnimi težavami delavcev. Pozneje je postal urednik lokalnega časopisa "Za težko strojništvo".

Izboljšalo se je tudi Jelizarovovo osebno življenje. Leta 1935 se je poročil s Faino Vahrevo, ki je prav tako delala v tovarni, in slednja mu je kmalu rodila dva otroka.

Faina in Chiang Ching Kuo leta 1935

16. novembra 1936 je Ching-kuo napisal izjavo, v kateri je zahteval, da ga premestijo s položaja kandidata v člana Komunistične partije Sovjetske zveze boljševikov, v kateri je ponovno izpostavil svoj negativni odnos do starša: "Moj oče Chiang Kai-shek je izdajalec velike kitajske revolucije in je zdaj vodja kitajske črne reakcije. Od prvega trenutka njegove izdaje sem se boril proti njemu." Vendar je bodoči tajvanski voditelj leta pozneje priznal, da je takšne izjave dajal izključno pod pritiskom. 

Vrnitev domov

Chiang Ching Kuo in Fang Liang v Gannanu

Kasnejše življenje Chianga Ching-kuo v ZSSR je zavito v tančico skrivnosti. Znano je le, da je kot član partije kmalu opustil komunistične ideale in vse bolj razmišljal o vrnitvi na Kitajsko. Nekako mu je le uspelo. Maja 1937 je pustil službo in odšel v Moskvo, od koder je z družino z vlakom zapustil državo.

Chiang Ching-kuo v Gannanu, zgodnja 1940-ta

Navaden delavec z Urala ne bi nikoli zmogel opraviti takšnega potovanja. Po najbolj verodostojni različici je bil sin poslan k očetu po Stalinovem osebnem ukazu. Zaradi vse večje japonske grožnje je moral sovjetski vodja normalizirati odnose s Kuomintangom.

Chiang Ching-Kuo (蔣經國) (27. april 1910 - 13. januar 1988)

Chiang Kai-shek je sinu takoj odpustil in ga vključil v krog svojih zaupnikov. Faina Vahreva je bila prav tako toplo sprejeta. Dobila je kitajsko ime Fang-liang, kar pomeni "primerna in vzorna žena".
Komunist Nikolaj Jelizarov je odšel za vedno v pozabo, medtem ko je Chiang Ching-kuo postal ena najpomembnejših osebnosti Republike Kitajske. Prav on je leta 1946 odpotoval v Sovjetsko zvezo, kjer se je s Stalinom pogovarjal o razvoju dvostranskih odnosov.

Chiang Ching-kuo v Gannanu

Po porazu vladnih sil s strani Kitajske ljudske osvobodilne vojske in evakuaciji privržencev Chiang Kai-sheka na Tajvan leta 1949, je Ching-kuo vodil tajno policijo na otoku in se lotil iskanja notranjih sovražnikov, kar se je končalo z valom nasilne represije.

Portret Chiang Ching-Kuoa, predsednika Republike Kitajske (Tajvan) med letoma 1978 in 1988.

Vendar je Chiang Ching-kuo, ki je kmalu po očetovi smrti postal vladar Republike Kitajske (Tajvana), storil veliko za njeno gospodarsko blaginjo in preoblikovanje v "azijskega tigra". Sam predsednik je živel izjemno skromno, česar se je naučil v Sovjetski zvezi, in večino svojih prihodkov namenil v dobrodelne namene.

Chiang Ching-Kuo s kadeti v Taichungu, 1976 Tajvan

Podobno skromna je bila tudi prva dama. Po moževi smrti leta 1988 se je odpovedala predsedniški pokojnini in se zadovoljila s precej nižjo pokojnino za ženo državnega uradnika. Faina Vahrejeva, ki je preživela skoraj vse svoje otroke, je preostanek življenja preživela v domu za ostarele. Nekdanja delavka tovarne Ural je bila pokopana leta 2004 v Tajpeju z vsemi častmi in ob navzočnosti najvišjih državnih uradnikov.

Chiang Ching-Kuo z družinskimi člani, Tajvan 1950

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke