Kako so zaporniki v gulagih praznovali božič in novo leto

Spoštovani bralci! 

Naši spletni strani zaradi trenutnih okoliščin grozi omejitev ali prepoved dostopa, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

• Naročite se na naš Telegram kanal
• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Ateistični sovjetski režim je prepovedal pravoslavni božič, vendar je kmalu ugotovil, da ljudje potrebujejo nov zimski praznik. Zato so "izumili" drugega - leta 1936 je Stalin uvedel tradicijo širokega praznovanja novega leta.

Prepovedani božič

"Med brezupnimi dnevi težkega dela, ponižanja, bolečin, lakote in pomanjkanja spanja v življenju Stalinovih delovnih taborišč so obstajali le redki dnevi veselja. Tako kot danes sta bila naša najljubša in težko pričakovana praznika božič in novo leto," pravi Tatjana Poljanska, višja raziskovalka v Muzeju zgodovine GULAGa.

Do leta 1936 je bilo v stalinističnih taboriščih že več kot milijon ljudi. Sovjetsko novo leto še ni postalo državni praznik, božič pa so praznovali večinoma na skrivaj: za spoštovanje verskega praznika in kršenje taboriščnega reda je bila napovedana stroga kazen. Pogosto so o takšnih kršitvah režima poročali "obveščevalci", najmanjša neprevidnost pa je v najboljšem primeru vodila do uničenja pripomočkov za praznovanje, v najslabšem pa do prestajanja kazni v celicah samicah. Zato je vse potekalo na lastno odgovornost.

Praznovali so ga 24. decembra (po starem koledarju in ne 7. januarja kot v sodobni Rusiji). Na ta dan se je v taboriščih neredko namenoma podaljšalo delo, da bi s tem prizadeli čustva vernikov in jih prikrajšali za praznovanje. Toda zaporniki so si prizadevali, da bi ta dan obeležili, ustvarili praznik in ohranili svetle spomine nanj.

Božična jelka in taboriščne dobrote

Praznično mizo je bilo treba pripraviti že veliko prej, včasih že jeseni. Dobrot ni bilo veliko. Vsak je poskušal dati na stran nekaj živil iz paketov, ki so mu jih poslali sorodniki, zlasti stvari, ki se ne pokvarijo hitro, kot so suho sadje, moka, sladkor ali sušene ribe.

Državni arhiv Ruske federacije

Vse je bilo skrbno skrito, "običajno v kupih snega na dvorišču, saj je bil vsak kotiček taborišča temeljito preiskan", se spominja Vera Prohorova, ki je preživela šest let v taborišču v 50. letih prejšnjega stoletja. Ponoči so v peči, ki je ogrevala barako, pripravljali jedi, kot so kaša z medom in suhim sadjem, sušen krompir in celo piroške.

Prohorova se je spominjala, da si je od nadzornikov taborišča včasih izprosila novo rjuho pod pretvezo, da je stara preluknjana, iz nove rjuhe pa so potem izdelali improviziran prt.

Na božični večer so tisti, ki so delali na sečnji lesa v tajgi, pod zaporniško obleko skrili majhno jelko ali vejo in jo prinesli s seboj.

Na sam praznik, ko se je baraka zaprla čez noč, so se vsi usedli k božični večerji in molili. K mizi so bili povabljeni tudi komunistični neverniki. V večini primerov so se ateisti vedno pridružili k mizi. Zaporniki so se spominjali, da so predstavniki različnih veroizpovedi in religije praznovali skupaj, na božično noč pa je bilo čutiti neverjetno duhovno enotnost. Citirali so evangelij in peli božične pesmi v različnih jezikih.

"Za božič in nato za silvestrovo je bilo v taboriščni baraki nekaj čarobnega - ljudje različnih narodnosti, porekla, 'politični' in 'kriminalni' zaporniki, povezani s skupnim vzvišenim počutjem, upanjem na najboljše, veselja do življenja, so se zbližali med seboj," pravi Tatjana Poljanska.

Novo leto in voščilnice za najbližje

Hkrati je bilo vodstvo taborišča prizanesljivo do silvestrovanja in ga nikakor ni zavračalo. Sprva so ga praznovali le pripadniki taboriščne inteligence in ateisti. Po kratkem času pa je praznik postal pravi državni praznik - še ena priložnost, da vnesemo nekaj lepega v življenje.

Jelka za zaposlene v jaslih in otroke v taborišču

Državni muzej zgodovine GULAGa

Čeprav so konec tridesetih let prejšnjega stoletja razmere v taborišču postale težje, obroki kruha in hrane še bolj skromni, so se ljudje oklepali vsake priložnosti, da bi ustvarili vsaj navidezni praznik - in pogostitev ni bila več tako obvezna. Zaporniki so izdelovali okraske za novoletno jelko iz vsega, kar so našli, izdelovali so darila in igrače za otroke v taborišču (novo leto je veljalo predvsem za otroški praznik).

Številni taboriščniki so se trudili, da bi razveselili svoje bližnje na svobodi: na primer Aleksej Silin, inženir, ki je zaradi "protisovjetske propagande" pet let prebil na severu, in Ljudmila Hačatrijan, ki je zaradi poroke s tujcem v taborišču preživela osem let.

Aleksej Silin. Voščilnica iz mesta Kotlas, Arhangelska regija. 1944

Državni muzej zgodovine GULAGa

Voščilnica Alekseja Silina

Državni muzej zgodovine GULAGa

Aleksej Silin. Razglednica iz Saleharda, Jamalo-neneško avtonomno okrožje, 1952

Državni muzej zgodovine GULAGa

Aleksej Silin. Razglednica iz Saleharda, Jamalo-neneško avtonomno okrožje. 1952.

Državni muzej zgodovine GULAGa

Ludmila Hačatrijan. Razglednica "Srečno novo leto! 1954"

Državni muzej zgodovine GULAGa

Ljudmila Hačatrijan. "Srečno novo leto! Na novo upanje! 1954"

Državni muzej zgodovine GULAGa

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.