Edinstven zapor, ki sta ga s skupnimi močmi upravljali ZSSR in ZDA

Spoštovani bralci! 

Naši spletni strani zaradi trenutnih okoliščin grozi omejitev ali prepoved dostopa, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

• Naročite se na naš Telegram kanal
• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Mračna štirinadstropna stavba v obliki križa iz rdeče opeke, obdana s šest metrov visokim kamnitim zidom in dvema ograjama z bodečo žico. Tako je bil videti zapor Spandau v zahodnem delu Berlina, v katerem je bilo v tridesetih letih prejšnjega stoletja lahko zaprtih tudi do osemsto zapornikov. V drugi polovici 20. stoletja je tukaj prestajalo zaporno kazen le sedem ljudi.

Sedem neveličastnih

Leta 1945 jih je sovražila polovica sveta. Navsezadnje so to bili visoki voditelji Tretjega rajha, ki jih je obsodilo mednarodno vojaško sodišče in so bili odgovorni za številne vojne zločine ter zločine proti miru in človeštvu.

18. junija 1947 je v Spandau naravnost iz Nürnberga prispelo vseh sedem zapornikov, ki so se izognili smrtni kazni: Baldur von Schirach, nekdanji vodja Hitlerjeve mladine in dunajski "gauleiter"; Konstantin von Neurath, nekdanji nemški zunanji minister in cesarski zaščitnik Češke in Moravske; Albert Speer, minister za oborožitev in vojno industrijo; Walter Funk, minister za gospodarstvo; Rudolf Hess, nekdanji Hitlerjev namestnik; ter admirala Karl Dönitz in Erich Raeder.

Nekateri med njimi so morali v ječah preživeti deset let, drugi pa vse življenje. Ves ta čas naj bi bili pod budnim očesom štirih zmagovalnih sil v drugi svetovni vojni: ZSSR, ZDA, Velike Britanije in Francije.

Edinstven zapor

Spandau je dobil status Medzavezniškega zapora, čeprav je bil na britanskem okupacijskem območju. Direktorat zapora je sestavljal po en predstavnik iz vsake države. Bili so stalno nastanjeni v ustanovi in so vsak mesec prevzeli funkcijo glavnega direktorja. Vse odločitve pa so morale biti sprejete soglasno.

Civilnemu osebju v zaporih (razen zdravstvenega osebja) je bilo prepovedano prihajati v stik z zaporniki. Poleg Francozov, Rusov, Američanov in Britancev so bili zaposleni tudi državljani drugih držav. Edino Nemci so imeli prepoved vstopa v Spandau, čeprav je bila ravno nemščina uradni jezik uprave.

Zunanji stražarji v zaporu so se menjavali vsak mesec. Prenos varovanega predmeta iz ene države v drugo je bil obred s paradnimi marši vojakov in poročili načelnikov straže. "Nismo se smeli osmešiti, temveč smo morali pokazati vse, kar zmorejo vojaki zmagovite države," se je spominjal Nikolaj Sisojev, pripadnik 133. posebnega motostrelskega bataljona: "V zaporniška vrata smo vstopili z brezhibnim marširajočim korakom, s posebno vnemo smo z jeklenimi podplati škornjev tolkli po tlakovcih in tako povzročili strašen ropot pod oboki. 

Težko vsakdanje življenje

Življenje zapornikov ni bilo nič kaj prijetno. Bili so nastanjeni v samici in tudi med sprehodi, obiski cerkve in delom (lepljenje kuvert) niso smeli komunicirati med seboj. "Enkrat na mesec smo lahko napisali eno kratko pismo, ki je moralo biti cenzurirano; prav tako smo lahko prejeli eno kratko pismo - tudi to je moralo biti cenzurirano," se je spominjal Raeder. "Pogosto se je zgodilo, da nam prejetih pisem sploh niso posredovali ali pa so jih posredovali cenzurirana - iz njih so bili izrezani veliki deli... Enkrat na dva meseca nam je bil dovoljen obisk enega člana naše družine, vendar ta obisk ni smel trajati več kot petnajst minut." 

Sovjetska uprava je z zaporniki iz Spandaua ravnala veliko strožje kot njihovimi zahodni kolegi. Nočni stražarji na stražnih stolpih so na primer namenoma s škripanjem zapirali pokrove loput. Britanci in Američani so ponoči večkrat prižgali luč v celicah, da bi tako preprečili samomore, medtem ko je sovjetsko osebje to preverjalo vsakih 15 minut.

Leta 1962 je ZSSR odločno nasprotovala pobudi zahodnih zaveznikov, da bi von Schiracha in von Speera izpustili zaradi "vzornega vedenja". "Olajšanje zaporniškega režima za glavne nemške vojne zločince, ki prestajajo zaporne kazni za najhujše zločine proti človeštvu, bi lahko militariste in revanšiste le spodbudilo k ponovnim agresivnim načrtom proti miroljubnim narodom," je takrat dejal sovjetski veleposlanik v NDR Mihail Pervučin.

Zadnji zapornik

Kljub temu so bili zaporniki iz Spandaua drug za drugim izpuščeni, bodisi po izteku kazni bodisi zaradi zdravstvenih razlogov. Leta 1966 je ostal le še en zapornik - Rudolf Hess.

Pjotr Lipejko, pripadnik 133. bataljona, se je spominjal svojega prvega srečanja z namestnikom Führerja leta 1985: "Hodil je proti meni po ozki poti v zaporniškem parku in nekdo bi se moral umakniti. V tem trenutku sem se celo nekoliko razjezil: zakaj bi to moral početi jaz, častnik v vojski države zmagovalke? Ustavila sva se in izpod kosmatih obrvi sem zagledal zelo pozoren in ukazovalen pogled. Hess je nekaj trenutkov preučeval novinca, nato pa se je zapornik počasi umaknil s poti. Zanimivo je, da me je po tem "dvoboju" pozdravil, čeprav stari nacist nikoli ni pozdravljal Rusov. 

Po smrti zadnjega zapornika leta 1987 (Hessu je uspelo storiti samomor) je bil zapor Spandau v skladu z dogovori med zaveznicami v celoti porušen. Na njegovem mestu je bilo zgrajeno veliko nakupovalno središče s parkiriščem.