Zakaj so bili Čukči veliki bojevniki?

Spoštovani bralci! 

Naši spletni strani zaradi trenutnih okoliščin grozi omejitev ali prepoved dostopa, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

• Naročite se na naš Telegram kanal
• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

"Čukči so močni, visoki, pogumni, širokopleči, krepke postave, preudarni, pošteni, bojeviti, ljubijo svobodo in ne prenašajo prevar, so maščevalni, ter se v času vojne, kadar so v nevarnosti, lahko tudi ubijejo," je ruski častnik Dmitrij Pavlucki opisal domorodce na Čukotskem polotoku na vzhodnem robu Evrazije, ki ga je Rusija začela razvijati sredi 17. stoletja. 

Družina Čukčev pred svojim domom v bližini Beringovega preliva

Pictures From History/Universal Images Group via Getty Images

Le malo ljudstev, ki so živela vzhodno od Urala, se je Rusom tako upiralo kot Čukči. Ker niso hoteli sprejeti carjeve pokorščine in plačevati davkov, so skoraj sto petdeset let vodili krvave vojne s tujci, pustošili njihova naselja in izvajali uspešne zasede na njihove vojaške enote.

Za ruske vojake (večinoma kozake) je bila zaradi ostrega podnebja polotoka, oddaljenosti od središča ruske države in omejenih človeških virov izredno težka naloga, da nomadske rejce severnih jelenov spravijo v pokorščino. Pomemben razlog za pogoste neuspehe je bilo dejstvo, da so bili Čukči eni najbolj divjih in izurjenih bojevnikov v vsej Sibiriji in na Daljnem vzhodu.

Kult moči

Čukča v oklepu s kopjem in lokom. Iz knjige "Narodne noše Ruskega imperija" Edwarda Hardinga. London, 1810

Javna domena

Fizična moč in vzdržljivost sta bili v čukčijski družbi zelo cenjeni. Bodoče rejce in pastirje severnih jelenov ter lovce so že od zgodnjega otroštva učili, naj razvijajo svoje telo, zlahka prenašajo lakoto in malo spijo. Otroci so že pri starosti 5 let so tekli za čredo na krpljah s pritrjenimi kamni.

Čukči so vsak dan vadili tek (včasih v težkem oklepu) in rokoborbo. Poleg tega so bili zelo priljubljeni treningi s kopji, njihovim glavnim orožjem za bližnji boj, in ragbiju podoben šport z žogo iz severnih jelenov.

"Čukči, zlasti pastirji jelenov, so izjemni pohodniki," je v začetku 20. stoletja zapisal štabni kapitan N. Kallinikov: "So naravnost neumorni ljudje pri premagovanju utrujenosti, lakote, nespečnosti... zlasti v mladih letih. 

Čukči se nikoli niso bali smrti. Veliko bolj so se bali pokazati strahopetnost in pustiti slab vtis o sebi. Če so bili ujeti, so bojevniki pogosto stradali, da bi čimprej umrli.

Mojstri goloroke borbe

Bojevniški oklep in sulični lok, Čukči, 19. stoletje

Eksponat v azijski zbirki Ameriškega naravoslovnega muzeja, New York, ZDA/Daderot/Javna domena

V boju so bili Čukči spretni ne le z lokom, kopjem ali nožem, ampak so se po potrebi uspešno borili tudi z jelenjo uzdo, metalcem kopja s puščicami za lov na vodne ptice in celo s pastirsko palico, namenjeno ustavljanju jelenov, ki so izstopili iz črede.

Čukči niso uporabljali ščitov, njihova razvita gibčnost pa jim je pomagala izogibati se puščicam večnih nasprotnikov, Korjakov (sorodno ljudstvo Čukčev, ki je živelo na jugu in je sprejelo rusko prevlado). Kljub temu so bila telesa bojevnikov od glave do kolen zaščitena z lamelnim oklepom iz mroževega usnja, mroževega kljuna, jelenovih reber, kitove kosti ali železa.

Po opažanjih ruskih raziskovalcev Sibirije konec 18. stoletja lahko dvajset "divjih, strogih, neukrotljivih in krutih" čukčijskih rejcev severnih jelenov zlahka prežene petdeset Korjakov. Stalno naseljeni obalni Čukči so bili manj bojeviti kot njihovi nomadski bratje, vendar so prav tako veljali za nevarnega nasprotnika. 

Strelno orožje Rusov je bilo za Čukče sprva zelo strašljivo, saj so izstrelke dojemali kot "grom z neba", rane od izstrelkov pa kot "rane od strele", vendar so se nanje hitro navadili. Ker Rusi niso hiteli prodajati svojih pušk nevarnim rejcem severnih jelenov, so jih ti lahko dobili kot trofeje ali pa jih zamenjali s Korjaki.

Mojstri napadov in zased

Anadirska trdnjava, na zemljevidu Ivana Lvova, okoli leta 1710

Javna domena

Čuki so se najraje borili pozimi. Ko so skrivaj prepotovali več kilometrov s severnimi jeleni in pasjimi vpregami, so napadali sovražnikove naselbine, pobijali, požigali domove, jemali ujetnike in uničevali vse, česar niso mogli odnesti s seboj. S kvarjenjem zalog hrane so sovražnika namerno obsodili na lakoto.

Če je na pohod proti Korjakom običajno šlo nekaj deset ljudi, so proti tako resnemu sovražniku, kot so Rusi, čukčijska plemena lahko postavila več sto in v izjemnih primerih do dva tisoč vojakov. Tako je med vojaško kampanjo v letih 1731-1732 odred Pavluckega v bojih uničil približno tisoč Čukčev.

Organiziranje zased je bil glavni način vojskovanja Čukčev proti tehnično močnejšim Rusom. Poleg tega so spretno izkoristili vsako sovražnikovo napako v svojo korist. Tako so kozaki nekoč postavili tabor na hribu Majorska sopka, ki ga je obdajala poledenela voda, in ker so upali na tanek led, niso postavili nobene straže. Vendar Čukčev ni odvrnila nevarnost padca skozi led. Po ledu so se preplazili po trebuhu in neovirano pobili vse tujce.

Lažje se je pogoditi

Na fotografiji je čukčijska družina: moški, starec, starka in otroci, ki se vrstijo za fotografijo ob obali, v ozadju pa je ladja. Ta fotografija je iz Anadirja (Novomarijinska) v Rusiji poleti 1906.

Paul Niedieck/Javna domena

Vojna proti Čukčem, ki se je začela sredi 17. stoletja, je bila za Rusijo dolga in krvava. Kljub temu da so divji bojevniki v spopadih izgubljali na stotine bojevnikov, nikakor niso hoteli priznati carjeve oblasti.

Ruske enote so občasno utrpele hude poraze. Tako je leta 1730 v bitki pri Jegaču umrlo trideset kozakov pod vodstvom polkovnika Afanasija Šestakova. Sedemnajst let pozneje se je bitka na reki Orlovaja končala s smrtjo majorja Pavluckega in petdesetih njegovih mož. Glede na omejena sredstva, ki jih je imela Rusija v regiji, so bili takšni napadi zelo boleči.

Sčasoma so se v Sankt Peterburgu odločili, da se z neukrotljivimi rejci severnih jelenov preprosto pogodijo. Pomemben korak k normalizaciji odnosov je bila ukinitev Anadirske trdnjave leta 1771, nad katero so se Čukči močno zgražali (poleg tega je vzdrževanje stoletne trdnjave državno blagajno stalo precej denarja). Potem so odposlanci carice Katarine II. že lahko uspešno vodili pogajanja z lokalnimi voditelji - tojoni.

Leta 1779 je bila Čukotka uradno priključena imperiju. Hkrati so bili Čukči deset let oproščeni plačevanja jasaka (davka domorodnih sibirskih ljudstev, op. ur.) in so dejansko ohranili popolno neodvisnost v svojih notranjih zadevah. Še na začetku dvajsetega stoletja mnogi med njimi niso vedeli, da so ruski podaniki.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.