Zakaj je bila bitka za Stalingrad tako pomembna?

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Propad nemške fronte in začetek korenitega preobrata v vojni

Obkolitev in uničenje 6. armade Friedricha Paulusa in nekaterih enot 4. tankovske armade Hermanna Gota v Stalingradu sta bila strašen udarec za nemške oborožene sile. Wehrmacht je izgubil približno 330 tisoč vojakov, mnogi od teh so imeli bojne izkušnje iz poljske in francoske kampanje. V nemških bojnih linijah so nastale ogromne vrzeli, v katere so takoj vdrle sovjetske enote.

Bitka za Stalingrad, sovjetski tanki t-34 v boju, 1942 ali 1943

Sovfoto/Getty Images

"Zmaga naših enot pri Stalingradu je pomenila začetek temeljnega preobrata v vojni v korist Sovjetske zveze in začetek množičnega izgona sovražnih enot z našega ozemlja," je v svojih "Spominih in razmišljanjih" zapisal maršal Georgij Žukov. "Od takrat je sovjetsko poveljstvo v celoti prevzelo strateško pobudo in jo obdržalo do konca vojne.

Rdeča armada je z eno uspešno ofenzivo za drugo osvobodila obsežna območja na jugu države. V nasprotju s protiofenzivo pri Moskvi leta 1941 sovražnika ni stisnila, temveč je z drznimi manevri obkolila in uničila njegove sile.

Sovjetska vojska je hitela proti zahodu in grozila, da bo odrezala armadno skupino A generala Ewalda von Kleista, ki je bila na Kavkazu. Nemci so se začeli naglo umikati proti Krimu, Hitler pa je moral za vedno opustiti sanje o zavzetju bogatih naftnih polj v Bakuju, Groznem in Majkopu.

General Konstantin Rokossovski, poveljnik prve Beloruske fronte, v telefonskem pogovoru pred bitko za Stalingrad, desno je general-podpolkovnik Telegin, član Vojaškega sveta fronte

Sovfoto/Getty Images

Sovjetske enote so izkoristile razmere in 18. januarja 1943 med operacijo 'Iskra' prebile obleganje Leningrada. Po preživeti hudi lakoti je mesto začelo redno dobivati hrano. Nadaljnji poskusi, da bi sovražnika odvrnili od mesta, pa so bili neuspešni.

Zaradi poslabšanja splošnih strateških razmer marca 1943 so bili Nemci prisiljeni zapustiti Rževsko-Vjazemsko izboklino, od katere je bilo do Moskve le še 200 km. Poveljstvo Wehrmachta je bilo prisiljeno pozabiti na načrte, da bi to območje uporabilo za nov napad na sovjetsko prestolnico.

Sovjetske enote so želele čim prej doseči reko Dnjeper, vendar so precenile svoje moči in podcenjevale še vedno visok bojni potencial sovražnika. Z nastopom spomladanskega blatnega vremena se je frontna črta v bližini Kurske izbokline ustalila. Poleti je tu potekala velika bitka, ki je zaznamovala konec radikalnega preobrata v drugi svetovni vojni.

Začetek konca "osi"

Poraz pri Stalingradu je spodkopal nemško moralo. Njihova vojska še nikoli v zgodovini ni doživela takšne katastrofe. Prvič v celotnem obdobju druge svetovne vojne so bili v Tretjem rajhu razglašeni trije dnevi državnega žalovanja.

Tako v družbi kot v nemških oboroženih silah je začelo naraščati število dvomov o Führerjevi obljubljeni zmagi. "Velikanske tarče in bedna druščina vojakov, ki jih ni dovolj ne na fronti ne v zaledju. Hitler je preprosto pobesnel," je v svoj dnevnik zapisal častnik Helmut Welz: "Kaj so naši začetni uspehi, če ne moremo obdržati tistega, kar smo ujeli? In to postavlja glavno vprašanje, ali je bilo vojno sploh treba začeti?"

Rusija/Nemčija: Med ruševinami Stalingrada leži sestreljeni nemški lovec (Me 109). Med obleganjem mesta v letih 1942-1943 so se nad njim odvijali veliki zračni boji

Getty Images

Nič bolje se ni godilo zaveznikom Nemčije iz osi. Poraz 3. in 4. armade, ki sta pokrivali bokove Paulusove 6. armade, ki je obtičala v mestnih bitkah, je bil šok za romunsko družbo. Glavni udarec sovjetske vojske med operacijo 'Uran' je padel prav nanje. V spopadih je bilo ubitih več kot 158 tisoč ljudi, kar je v državi takoj povzročilo porast protivojnega razpoloženja.

Kmalu po obkolitvi nemške vojske v Stalingradu so sovjetske enote popolnoma porazile italijansko 8. armado na Donu, zaradi česar jo je moral Mussolini spomladi v naglici evakuirati v domovino. Katastrofa, ki je Italijane doletela v ZSSR, je bila eden glavnih razlogov za padec Ducejevega režima 25. julija 1943.

STALINGRAD: PREDAJA. Nemški vojaki po kapitulaciji pred sovjetskimi silami po bitki za Stalingrad med drugo svetovno vojno, 31. januar 1943.

Getty Images

Prelomnico v vojni so občutili tudi v Helsinkih. Čeprav je bila finska vojska na osvojenih sovjetskih ozemljih v močnem položaju, je vlada previdno iskala ločen mirovni sporazum. Vrhovni poveljnik finske vojske Karl Gustav Mannerheim je v svojih spominih zapisal: "Strinjali smo se, da je treba vojno v svetu obravnavati kot odločilno prelomnico in da mora Finska ob prvi primerni priložnosti poskusiti najti izhod iz vojne.

S porazom v Stalingradu je Hitler izgubil dva pomembna potencialna zaveznika. Japonska je odložila načrt 'Kantokuen' za napad na sovjetski Daljni vzhod. Turčija, ki je pozorno spremljala nemško "kampanjo za nafto" in je svojo vojsko, ki je štela 750 tisoč ljudi, premaknila na meje ZSSR, se ni hotela pridružiti vojni na strani Tretjega rajha. Poleg tega je Ankara močno omejila protisovjetsko retoriko v svojih medijih in zaostrila svojo politiko do Berlina.

Okrepljena morala zaveznikov

Povsem drugačna slika je bila v taboru protihitlerjevske koalicije. Poraz nemške skupine je v Sovjetski zvezi povzročil neverjeten dvig morale: tako na fronti kot v zaledju. Podčastnik Pjotr Altuhov, ki je bil 31. januarja 1943 navzoč pri kapitulaciji feldmaršala Friedricha Paulusa, se je spominjal: "Tistega mrzlega jutra v Stalingradu je vsem vojakom Rdeče armade in veliki večini nemških vojakov postalo jasno, da je to začetek njihovega konca in začetek naše zmage."

BITKA ZA STALINGRAD, 1942. Nemški vojaki, ki se borijo pri Stalingradu med drugo svetovno vojno, december 1942

Getty Images

Stalingrad je bil najpomembnejša moralna zmaga sovjetskih sil. Mit o nepremagljivosti nemške vojske, ki se je razblinil po bitki pri Moskvi, se je zdaj dokončno zrušil. V akcijah sovjetskih oboroženih sil je bilo več miru, urejenosti, koncentracije in zaupanja v zmago, število "primerov izdaje, strahopetnosti in panike" pa se je začelo hitro zmanjševati.

Zahod je bil nad zmago Rdeče armade prijetno presenečen, Kremelj pa je prejel čestitke zavezniških voditeljev. Na konferenci v Teheranu konec leta 1943 je britanski premier Winston Churchill sovjetski delegaciji podaril Stalingrajski meč, na rezilu katerega je bilo v ruščini in angleščini vklesano: "Državljanom Stalingrada, močnim kot jeklo - od kralja Jurija VI. v znak globokega občudovanja britanskega naroda.

Predsednik ZDA Franklin Roosevelt je v Stalingrad poslal zahvalno listino, "da bi izkazal naše občudovanje njegovim hrabrim branilcem, katerih pogum, trdnost in požrtvovalnost med obleganjem od 13. septembra 1942 do 31. januarja 1943 bodo za vedno navdihovali srca vseh svobodnih ljudi. Njihova veličastna zmaga je ustavila invazijo in pomenila prelomnico v vojni zavezniških narodov proti agresorskim silam."

Evropa. DRUGA SVETOVNA VOJNA. Vzhodna fronta / ZSSR. Bitka pri Stalingradu. Sovjetski vojak. 1942

Getty Images

V nacistično okupirani Evropi so novico o porazu Paulusove armade sprejeli z neverjetnim navdušenjem. Odporniško gibanje je dobesedno dobilo drugi zagon.

Francoski pisatelj Jean-Richard Bloch, ki je bil v izgnanstvu v Sovjetski zvezi, v radijskem pogovoru s svojimi rojaki ni mogel zadržati svojih radostnih čustev: "Poslušajte, Parižani! Prve tri divizije, ki so junija 1940 napadle Pariz, tri divizije, ki so na povabilo francoskega generala [Henrija] Denza oskrunile našo prestolnico, teh treh divizij - stote, stotrinajste in petindevetdesete - ni več! Uničeni so bili pri Stalingradu: Rusi so se maščevali za Pariz. Rusi maščujejo Francijo!"

Vse, kar ste želeli vedeti o bitki za Stalingrad, lahko preberete tukaj.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.