Kako je Sovjetska zveza ustvarila "superdelavce"

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

V tridesetih letih 20. stoletja je bila Sovjetska zveza sredi hitrega razvoja svojega industrijskega potenciala. Partijski voditelji so se zavedali, da bi bile v primeru spopada z zahodno velesilo posledice za nerazvito agrarno gospodarstvo "dežele, kjer se je rodil socializem", katastrofalne.

Prisilna industrializacija je zahtevala mobilizacijo ogromnih virov prebivalstva, ki ga je bilo treba nenehno motivirati za delo z vsemi močmi, vključno z organizacijo tekmovanj na socialistične teme z nagradami in ustvarjanjem kultov osebnosti pri najbolj prizadevnih delavcih.

Tak primer je bil Aleksej Stahanov, navaden rudar iz Donbasa. Njegova priljubljenost je segala tudi daleč prek meja ZSSR.

Aleksej Stahanov

Evgenij Haldnej/MAMM/MDF

Najboljši med najboljšimi

V noči na 31. avgust 1935 je Stahanovu v eni izmeni uspelo doseči 14-kratno dnevno normo: namesto sedmih ton premoga jih je izkopal 102. Skrivnost njegovega uspeha je bila v njegovem ustvarjalnem predlogu, da bi enega od rudarjev osvobodil tako, da bi mu odvzel nalogo gradnje stenskih podpor (to je prepustil podrejenim delavcem) in mu namesto tega zaupal tovor premoga.

Stahanov je bil za sovjetsko vlado pravi božji dar. Ni jim bilo treba niti začeti sofisticirane kampanje: njihov "junak" je bil tam, kjer je opravljal delo namesto njih. Kmalu je proletarec postal nacionalni zaklad.

Aleksej Stahanov, ki je večkrat presegel svoj lastni rekord, je za vedno zapustil rudnike in trdo delo zamenjal za propagandno delo na vodstveni ravni. Njegova priljubljenost se je tako razširila zunaj Sovjetske zveze, da se je decembra 1935 znašel na naslovnici revije Time.

Jelizar Langman/MAММММ/МDF

Sledilci

Priimek Stahanova je postal blagovna znamka, ki so jo v državi poimenovali "Stahanovsko gibanje" (стахановщина "stahanovščina").

Motivacija kampanje za odnose z javnostmi je bila seveda povečati produktivnost po vsej državi z uvedbo različnih inovativnih praks v delovni proces, s čimer bi ta postal učinkovitejši in bolj discipliniran.

Število "nacionalnih junakov" je skokovito naraslo. Jeklarji, mlinarji, vozniki kombajnov, krojači in celo čevljarji: vsi so podirali nacionalne rekorde, saj so opravili med 200 % in 400 % svojih dnevnih delovnih norm.

Arhiv Aleksandra Ustinova/Ninel Ustinove

Vendar ni šlo le za gradnjo svetle sovjetske prihodnosti za te delavce. Za vsak dosežen rekord so prejeli sočno nagrado. Tako je Stahanov v tisti legendarni izmeni zaslužil polovico svoje mesečne plače.

Stahanovščina je kmalu začela navduševati tudi tuji proletariat. Španski komunist Enrique Lister, edini, ki je v 20. stoletju postal general v treh vojskah (španski, sovjetski in jugoslovanski), je v tridesetih letih 20. stoletja študiral v Moskvi. Sodeloval je pri gradnji moskovske podzemne železnice. "Že v prvem mesecu sem dobil naziv Udarnik, ker sem izpolnil 132 % mesečnega načrta. In nikoli nisem šel pod to mejo, v naslednjih mesecih sem jo le še povečal," je zapisal v svojih spominih "Naša vojna", ki so izšli leta 1966 v Parizu.

Ni bilo vse rožnato

Vladislav Mikoša/MAMM/MDF

Upravičeno se lahko vprašamo: kaj bi lahko šlo narobe v sistemu, ki temelji na socialističnem tekmovanju za rekorde? Vendar pa je imelo stahanovsko gibanje svoje pomanjkljivosti.

Posledica tega fanatičnega pristopa k delu v tovarnah so bili pogosto pokvarjeni in preobremenjeni stroji, da ne omenjamo vse slabše kakovosti izdelkov. Medtem so dnevne norme skokovito narasle, tako da so morali za enako plačilo vsi delati več, tudi tisti, ki niso nameravali osvojiti nobenega Everesta.

Poleg tega je vodstvo neupravičeno zanemarilo svoje dolžnosti do stahanovcev, ki so bili dejansko zaslužni za rekordno delo skupine. Takšna usoda je doletela dva rudarja, ki sta delala pri podpiranju sten: opravljala sta delo v izmeni Alekseja, medtem ko je bil ta zaposlen s postavljanjem lastnih rekordov.

MOMC/MMDF

Medtem ko so tisti, ki so bili neposredno zaslužni za rekordno uspešnost, še naprej ostajali v senci, so se našli tudi delavci, ki so bili pripravljeni goljufati na svojih rekordnih listih, vse za slavo "napredovanja v stahanovca" in prejemanje dodatnih bonitet.

Ne da bi bila ta delovna etika vedno uporabna v vseh panogah. Smiselno je namreč sklepati, da so rekordi v rudarstvu mnogokrat bolj ključni kot izpolnjevanje določene norme za proizvodnjo čevljev: povpraševanje preprosto ni obstajalo in takšno vlaganje sredstev vanj je bilo povsem neupravičeno.

Dolgoročni učinki

V celoti gledano je stahanovščina pozitivno vplivala na proizvodnjo, povečala pa je tudi vrednost obstoječih poklicev. Ljudje so začeli postajati tudi moralno usmerjeni, saj so našli junake, ki so jih idolizirali in občudovali.

"Živel stahanovec, ki je svojo izmensko delo opravil za 3 062 %!"

А. Kovalčuk/MAММММ/МDF

Stalin je to potrdil na prvem vsesovjetskem delavskem shodu stahanovcev leta 1935: "Življenje je zdaj boljše, tovariši. Življenje je srečnejše. In ko živite srečno življenje, je vaše delo uspešno..... Če bi živeli slabo, slabo, nesrečno, ne bi imeli stahanovskega gibanja, o katerem bi lahko govorili".

Beseda "stahanovec" se je tako globoko ukoreninila v ruskem jeziku, da je preživela celo razpad Sovjetske zveze. Še danes na ta način hvalimo tiste, ki so pripravljeni in sposobni delati za dva in dosegati nove delovne višine.

Preberite o najstarejših ruskih podjetjih, katerih izdelki so še danes iskani

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.