Brestlitovski mir: Kako je Rusija izgubila milijon kvadratnih kilometrov in 56 milijonov prebivalcev

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

3. marca 1918 je bila v Brest-Litovsku (jugozahodno od današnje Belorusije) sklenjena mirovna pogodba med sovjetsko Rusijo in centralnimi silami: Nemčijo, Avstro-Ogrsko, Bolgarijo in Osmanskim cesarstvom. Država je za izstop iz prve svetovne vojne plačala ogromno ceno - izgubila je do milijon kvadratnih kilometrov ozemlja z več kot 56 milijoni prebivalcev in ogromnim industrijskim potencialom.

Kaj je boljševiško vlado prisililo k temu koraku?

"Mir brez aneksij in kontribucij"

Želja Lenina in njegovih soborcev, da bi Rusija čim prej izstopila iz vojne, je k boljševikom pritegnila številne podpornike. Družba je bila utrujena od dolgoletnega klanja. Tudi bojna pripravljenost oboroženih sil je bila na izredno nizki ravni zaradi vpliva "demokratizacije" vojske po strmoglavljenju avtokracije.

Novembra 1917 so boljševiki strmoglavili začasno vlado, ki je zagovarjala nadaljnje vojaške ukrepe, in prevzeli oblast v državi. Na zahodne zaveznike so takoj naslovili predlog za sklenitev "miru s sovražnikom brez aneksij in kontribucij", vendar so zavezniki, ki sovjetske vlade niso priznavali za legitimno, njihov poziv preprosto ignorirali.

Predlog za mirovna pogajanja so nato poslali neposredno Nemcem. Nemci so bili do tega predloga zelo pozorni, saj je vojna na dveh frontah izčrpavala njihove vire. Čeprav jim je do takrat uspelo osvojiti dele ruskih ozemelj (poljske in litovske dežele ter zahodna območja današnje Latvije in Belorusije), zmage nad Rusijo v bližnji prihodnosti ni bilo videti.

Po pogajanjih o prekinitvi ognja sta strani poslali svoje delegate v Brest-Litovsk, kjer so se 22. decembra začela mirovna pogajanja. General Max Hoffmann, načelnik štaba vrhovnega poveljnika vzhodne fronte Leopolda Bavarskega, se je spominjal: "Veliko sem razmišljal o tem, ali bi bilo za nemško vlado in vrhovno poveljstvo bolje zavrniti pogajanja z boljševiško oblastjo. S tem ko smo boljševikom dali priložnost, da končajo vojno in s tem potešijo željo po miru, ki je zajela vse rusko ljudstvo, smo jim pomagali obdržati oblast." 

Tako so razmišljali nemški generali še dolgo po vojni. Politično in vojaško vodstvo imperija pa se je veselilo.

Diplomatski zastoj

Nemci so se uradno strinjali, da se bodo pogajali o "miru brez aneksij in kontribucij". Vendar so z zahtevo po priznanju "neodvisnosti" marionetnih režimov, ki so jih ustvarili na zasedenih ozemljih, dejansko želeli priznati prenos teh dežel pod vodstvo Berlina.

Boljševiki pa so se zanašali na to, da ne bo prisotnih vojakov z nobene strani in da bo lokalnim ljudstvom priznana pravica do samoodločbe. Ker Rusom niso ustrezali izbrani marionetni nacionalni odbori, ki so jih ustanovili Nemci, so zahtevo zavrnili, pogajanja pa so se zavlekla.
Lenin je ves čas ostal dosleden zagovornik popuščanja Nemcem.

"Revolucionarna vojna potrebuje vojsko, mi pa je nimamo... Nedvomno je mir, ki smo ga prisiljeni skleniti zdaj, sramoten, toda če izbruhe vojna, bo naša vlada odstranjena, mir pa bo sklenila druga vlada," je trdil "vodja svetovnega proletariata". 

Razmere so se precej zapletle 9. februarja, ko so osrednje sile v Brestu podpisale mir z Ukrajinsko ljudsko republiko, alternativnim centrom moči v Ukrajini, ki je nasprotovala boljševikom in je z njimi vstopila v oborožen spopad. V zameno za diplomatsko priznanje in vojaško pomoč so Ukrajinci obljubili, da bodo Nemcem in Avstrijcem dobavljali hrano in surovine.

Naslednji dan je nemška stran Rusiji postavila ultimat, naj nemudoma sprejme njene zahteve. Ljudski komisar (minister) za zunanje zadeve Lev Trocki, ki se je pridružil pogovorom, je v odgovor predlagal formulo "ne miru ne vojne": "Vojno ustavljamo, demobiliziramo vojsko, vendar ne podpisujemo nobenega miru". 

Lenin je kmalu spremenil odločitev o demobilizaciji. Kljub temu so boljševiki zavlačevali s pogajanji, saj so upali na revolucionarni izbruh v Nemčiji in odkrito pozivali nemške delavce k uporu. Na koncu pa so dočakali le napad nemške vojske.

Napad Nemčije

18. februarja so nemške in avstro-ogrske enote v okviru operacije Faustschlag začele obsežno ofenzivo od Baltika do Črnega morja. Ruska vojska, ki je bila že skoraj povsem moralno degradirana, ni predstavljala nobenega odpora, enote Rdeče garde, ki so se ubupano borile, pa so bile še vedno premajhne in razdrobljene.

"Najbolj komična vojna, kar sem jih kdaj videl," je zapisal general Hoffmann: "Majhna skupina pehotnikov z brzostrelko in topom na sprednjem vagonu se pomika od postaje do postaje, zajame še eno skupino boljševikov in nadaljuje." 

21. februarja je bil zavzet Minsk, 2. marca pa Kijev, kamor se je vrnila vlada UNR, ki so jo Sovjeti pregnali. Celotno ozemlje današnje Ukrajine, Latvije, Estonije in Belorusije je prešlo pod sovražnikov nadzor. Nemške enote so bile od glavnega mesta sovjetske Rusije, Petrograda (Sankt Peterburga), oddaljene le 170 km.

"Sramotni" mir

Boljševiško vodstvo je bilo razdeljeno glede tega, kako ravnati v krizi. Na koncu je prevladalo Leninovo stališče, ki je zagovarjal takojšnje sprejetje sovražnikovih zahtev, da bi rešili politični režim.

Stranki sta ponovno sedli za pogajalsko mizo. Le da so bili nemški pogoji zdaj veliko strožji. V skladu z mirovno pogodbo, podpisano v Brest-Litovsku 3. marca 1918 (in njeno dopolnilno pogodbo z dne 27. avgusta istega leta), je Rusija izgubila celoten Baltik, Poljsko, del Belorusije, umakniti je morala svoje enote s Finske in Ukrajine, katere neodvisnost je morala zdaj priznati. Del ozemlja na Kavkazu je bilo treba prepustiti Osmanskemu cesarstvu.

Poleg tega je morala Rusija demobilizirati vso svojo vojsko in mornarico, plačati kontribucijo, Nemcem do leta 1925 odobriti najugodnejšo trgovino, dovoliti brezcarinski izvoz rude in drugih surovin v Nemčijo ter končati propagando in agitacijo proti centralnim silam.

Težke posledice

Cesar Wilhelm II. je Brestlitovski mir označil za "eno največjih zmag v svetovni zgodovini, katere pomen bodo v celoti ocenili šele naši vnuki". V Rusiji pa je imela učinek tempirane bombe in je postala eden od katalizatorjev državljanske vojne.

"Celo boljševiki v mornarici, včerajšnji morilci častnikov, niso mogli prenesti te izdaje," je zapisal inženir Nikolaj Vrangelj: "Začeli so kričati, da je treba braniti Krim pred Nemci, noreli po mestu (Sevastopolu) in iskali častnike ter jih prosili, naj znova prevzamejo poveljstvo nad ladjami. Na ladjah je namesto rdeče zastave spet plapolala Andrejevska zastava." 

Britanci, Francozi in Američani, šokirani zaradi možnosti, da se na zahodno fronto preseli več deset osvobojenih nemških divizij, so organizirali obsežno posredovanje v Rusiji, da bi državo vrnili na vojno pot in sovražniku preprečili dostop do mase nakopičenih vojaških zalog v pristaniščih, s katerimi so nekoč sami oskrbovali rusko vojsko.

Boljševiki pa so Brestlitovski mir razumeli kot začasen ukrep. Bil je razveljavljen na prvi dan nemške revolucije, 13. novembra 1918, je bil s sklepom Vsesovjetskega centralnega izvršnega komiteja.

Kmalu so se nemške enote začele umikati z zasedenih ozemelj nekdanjega Ruskega imperija. Takoj za njimi je prišla Rdeča armada, ki je bila odločena, da si povrne, kar ji je po njenem mnenju pripadalo.